Tehnološki sklad – nova organiziranost državnega financiranja inovacij

Drago Babič

Na predavanju v SAZU sva z Jožetom za povečanje učinkovitosti RR vlaganj za gospodarske namene  predlagala ustanovitev dveh novih skladov, enega za pomoč obstoječim družbam pri tehnološkem prestrukturiranju, drugega pa za pretvarjanje inovacij iz nivoja TRL2-3 na nivo 6-9.

Zakaj ustanavljanje novih inštitucij za pretvarjanje invencij v poslovno uspešne inovacije, če imamo že sedaj kar lepo število raznih inštitucij, ki se s tem poklicno ukvarjajo? Tako imamo na vladnem nivoju tri – dve ministrstvi in eno vladno službo, nato dve državni inštituciji, agencijo Spirit v Ljubljani, v Mariboru pa še Slovenski podjetniški sklad, nato množico inkubatorjev, skoraj vsaka občina ima svojega, pa tudi družb tveganega kapitala ne manjka – vsaj sedem naj bi bilo aktivnih v Sloveniji.

Preprosto zato, ker je ta sistem neučinkovit. Ali po Prešernovo:

»V Ljubljani je dihur, ki noč in dan žre knjige, od sebe pa ne da najmanjše fige«

Nadaljujem bolj prozaično. Če merimo končno uspešnost inovacij po dvigu produktivnosti in deležu visokotehnološkega izvoza, so rezultati nezadovoljivi. V zadnjih 8 letih (do vključno 2016) delež VT izvoza stagnira pod 6%, produktivnost raste po 1,1% letno. Še posebej je zaskrbljujoča (ne)učinkovitost RR vlaganj v poslovni sektor. Ta je namreč deležen velike večine takih vlaganj (v letu 2015 76% vseh vlaganj, oziroma 651 mio), pravih rezultatov pa ni. Bolj so učinkovita sicer že tako skromna vlaganja v državni in visokošolski sektor, ki sicer ne proizvaja sistematično inovacij, ker ni temu namenjen, proizvaja pa kvalitetne znanstvene dosežke in usposobljene kadre. Edino tu smo v svetovnem merilu konkurenčni, kar priča učinkovit izvoz naših strokovnjakov, ki doma zaradi tehnološko zaostalega gospodarstva ne najdejo zaposlitve. V zadnjih sedmih letih (vključno z letom 2017) se jih je izselilo okoli 17.000 (takih z najmanj višjo in visoko izobrazbo). Vendar je ekonomski učinek tega izvoza negativen – to pomeni neposredno izgubo okoli 2,5 mrd eur, kolikor je stalo njihovo šolanje, posredno zaradi izgube dodane vrednosti, ki bi jih ti strokovnjaki ustvarili lahko doma, še 5 mrd eur. Če tem številkam dodamo polovico dosedanjih vlaganj za ta namen od leta 2010, ki niso dala pravega rezultata, to je še 2,5 mrd eur, vse skupaj znaša 10 mrd izgubljenega BDP. To predstavlja četrtino celotne izgube BDP izgubljenega desetletja, ki smo jo pred kratkim izračunavali (Damijan, Kordež, Babič).

Učinkovit inovacijski sistem bi moral zagotavljati dohitevanje povprečne razvitosti v EU 28, s Strategijo razvoja do leta 2030 je to predvidela naša vlada. Da bi dosegli ta cilj, bi moral naš BDP realno rasti v naslednjih 12 letih za 2,8% hitreje od povprečja EU, oziroma skupno za okoli 4,5 do 5% letno. Ob sedanji povprečni rasti produktivnosti za 1,1% je to nemogoče, torej je treba učinkovitost iskati v tehnološkem preboju, ki pa ga obstoječi sistem očitno ne zmore.

Kaj je torej narobe, da nam produktivnost in s tem BDP ne raste po letni stopnji vsaj 4,4% (kolikor je predvidevala GZS v svoji Strategiji za partnerstvo)?

Pomanjkljivosti bi razdelil v tri skupine:

  • Razdrobljenost – ena majhna Slovenija, ki ima eno desetino potenciala Danske v denarju, ki ga namenja za RR in eno petino raziskovalcev, ima v primerjavi z njo veliko več inštitucij, ki se ukvarjajo z inovacijami. Danska ima eno samo ministrstvo, ki se ukvarja z znanostjo, inovacijami in visokim šolstvom, mi imamo tri – dve ministrstvi in eno vladno službo. Nadalje, Danska ima dva sklada, ki financirata temeljne znanosti, mi eno – ARRS (mogoče smo zato na področju temeljnih znanosti učinkoviti, drugje pa ne). Na področju inovacij ima Danska en sklad za nepovratno financiranje (Innovations fund), mi že omenjena tri ministrstva, ki izvajata razpise in dodeljevanje sredstev, poleg tega še dve agenciji, Spirit in Slovenski podjetniški sklad. Nadalje ima Danska za povratno financiranje inovacij en velik sklad s potencialom 4 mrd eur (Danish growth fund – DGF), mi sedem skladov tveganega kapitala, ki razpolagajo z drobižem in eno banko – SID, ki ne ve kaj z namenskim denarjem (100 mio) za tako financiranje, ki ga je dobila od EU in zaman išče prave partnerje v Sloveniji za ta biznis.
  • Pomanjkanje denarja oziroma nedoseganje kritične mase sredstev. Jože je v dveh prispevkih lepo pojasnil, kako malo državnih sredstev vlagamo v RR in koliko bi morali. Podobno je na področju državnih vlaganj v inovacije, to je RR za gospodarske namene. Za razvoj ene prebojne tehnične inovacije od nivoja 2-3 do nivoja 6 je potrebno 2 do 4 mio eur in čas treh do štirih let, poleg tega je uspešnost preživetja projekta (na podlagi tujih izkušenj) približno 10%. Torej je za doseganje kritične mase projektov, ki naj bi uspeli in povrnili denar, potrebno vsako leto pričeti z desetimi projekti in za to namenjati vsako leto najmanj  10 mio, v štirih letih letno 40 mio, preden se lahko nadejamo uspeha. Tako višino sredstev smo sicer v stanju zagotoviti (samo poslovni sektor je dobil v letu 2015 od države in od EU skupaj  80 mio, sam je dodal še 571 mio), vendar so sredstva preveč razdrobljena na številne majhne projekte, pa še kvaliteta teh raziskav je vprašljiva.
  • Nekompetentnost in zbirokratiziranost – večina inovacij, ki jih financira oziroma koristi poslovni sektor, so vsaj glede na rezultate, neprebojne in v glavnem pomenijo izboljševanje obstoječih proizvodov in tehnologij. Resnično prebojne inovacije nastajajo izven obstoječih družb, s spin-offi iz takih družb ali iz akademske sfere. Poleg tega so oblikovalci razpisov in razdeljevalci denarja birokrati iz raznih ministrstev, za katere je bolj važno, da se dodeljeni evropski in vladni denar ves razdeli (pač, to je »šenkan dnar«, do katerega ni potrebno imeti neke odgovornosti) kot pa za kako kvalitetne projekte gre. O tem priča dejstvo, da za uspešnost takih vlaganj vladni birokrati nimajo niti izdelanega sistema meritve učinkov, ampak zadošča lastna presoja, to pa vodi k samozadovoljstvu in ne zagotavlja kvalitete. Poleg tega se večina energije izgubi v medsebojnem dogovarjanju in usklajevanju preštevilnih akterjev, tako da za vsebino ne ostane veliko časa. Pa še »komanda«, beri minister, se vsake 4 leta menja.

Zato je treba zastaviti financiranje inovacij drugače, neodvisno od obstoječe poslovne sfere in birokratskih inštitucij, vendar v tesni povezavi z viri vrhunskega znanja, ki so pri nas skoraj izključno na univerzah in inštitutih. Tako neodvisnost sem si zamislil tako, da bi ustanovitev in vodenje takih dveh skladov potekalo pod patronatom SAZU, ki bi zagotavljala visoko strokovnost delovanja, dodati pa je potrebno sposoben podjetniški potencial, kar bi lahko zagotavljala ekonomska fakulteta. Ta sklada bi samostojno z novo ekipo brez ključnega vpliva birokratov upravljala tako povratna kot nepovratna sredstva za celovito financiranje razvoja projektov od TLR2-3 do TRL6, z večjim obsegom rizičnega kapitala (po zgledu Dancev) pa še razvoj do TRL9.

Denar ne bi smel biti problem, v okviru povečevanja državnih sredstev za RR na 1% BDP,  bi zadoščala polovica teh sredstev za financiranje inovacijske verige in teh dveh skladov. S tem denarjem bi dosegli kritično maso projektov, ki bi jih povratno financirali in s prodajo uspešnih zagotavljali rast  skladov. Tako bi lahko v desetih letih z visokotehnološkimi rešitvami za obstoječe in nove družbe dosegli željeno stopnjo dviga BDP, ki bi omogočila dohitevanje EU 28 do leta 2030, to je za 2,8% hitreje od povprečja EU 28.

V kolikor se lotimo financiranja inovacij na tak, nov način, bomo imeli veliko večjo možnost uspeha. Če pa bomo obstali samo pri zahtevah za povečevanje sredstev za ta namen, brez da bi spreminjali vsebino in organiziranost, pravih rezultatov, tako kot do sedaj, ne bo.

%d bloggers like this: