Milijarde v rokah neukih poslancev ali koliko nas bo stala sanacija bank

Problematika slabih bančnih kreditov ter posledičnega kreditnega krča in vpliva na počasno okrevanje gospodarstva se v Sloveniji vleče že četrto leto. Natanko tri leta in pol je, odkar smo s kolegoma Mastenom in Polancem v tem časopisu objavili poziv politiki naj se nemudoma loti reševanja problema slabih kreditov prek t.i. slabe banke. O sposobnostih vlade, ki je vodila Slovenijo v prejšnjem mandatu, pove vse dejstvo, da se sanacije bank ne samo ni želela lotiti, pač pa njeni nekdanji ministri še danes govorijo, da banke sploh niso v tako slabi kondiciji. S tem je Slovenijo pripeljala v sedanjo situacijo, ko je problematika slabih kreditov močno eskalirala, ko je gospodarstvo močno v recesiji in ko je strošek novega zadolževanja za državo – tudi v namen sanacije bank – postal nevzdržen. * Nadaljujte z branjem

Lukšičevi in Jankovićevi talibani proti suvereni državi

Pred dvema letoma, ko sem opisoval delovanje ministrstva za finance pod vodstvom Franceta Križaniča, sem uporabil primerjavo s talibani. Afganistanski talibani so bili znani po uničevanju spomenikov, po demontaži tovarn in električnih in telefonskih drogov in njihovi prodaji za staro železo ter po sovraštvu do ženske emancipacije. Šlo je za dejanja, porojena iz lastne intelektualne inferiornosti ter ideološkega fundamentalizma, ki je uničeval njihovo lastno materialno podstat. Povsem podobno bi lahko opisali delovanje Lukšičevih in Jankovićevih poslancev glede zapisa fiskalnega pravila v ustavo. Nadaljujte z branjem

Zakaj so državne premije za rizik podivjale?

Paul de Grauwe in Yuemei Ji (2012) v eni izmed ključnih raziskav pojasnjujeta razloge, (1) zakaj so “spreadi” na državne vrednostne papirje podivjali po začeku krize v letu 2008, (2) zakaj so podivjali prav v državah članicah evropske monetarne unije (EMU), ne pa v drugih državah, in (3) zakaj so podivjali samo v šibkih članicah EMU. Razlogi so relativno preprosti: finančni trgi se niso obnašali racionalno pred krizo in so – zaradi učinka monetarne unije – podcenjevali rizike, povezane z visoko zadolženostjo posameznih članic. Po začetku krize pa so te rizike nenadoma začeli precenjevati in z dvigom “spreadov” ranljive države še globlje pahnili v krizo ter na rob ali onstran bankrota. To sistematično napačno ocenjevanje rizikov (risk mispricing) je seveda v popolnem nasprotju z uveljavljeno hipotezo o učinkovitosti finančnih trgov, hkrati pa v primeru monetarne unije vodi k povečani makroekonomski nestabilnosti: v dobrih letih vodi k finančnim balonom, v slabih pa k nadproporcionalnemu zategovanju pasu. *

Nadaljujte z branjem

Janez Markeš o novi osamosvojitvi in potrebni novi zgodbi

Naj je to Sloveniji všeč ali ne, se v njej oblikujejo razmere za drugo osamosvojitev. Minilo je pač več kot dvajset let in okoliščine, ki se kažejo na strogem površju dogajanja, so spet ekonomske. Opraviti imamo z dolgovi države, ki jih ta ne zmore, zloglasno zategovanje pasu razburja ljudi, z aktualno oblastjo se ne istovetijo, v kaki drugi pa brez resnih pridržkov ne vidijo prave alternative. Nadaljujte z branjem

Pasti sanacije bank po slovensko

Po tem, ko se je vlada odpovedala Slovenskemu državnemu holdingu, ki bi hkrati združeval tudi naloge slabe banke, je v igri predlog agencije za sanacijo bank. Nekaj poudarkov o tem, kako naj bi ta agencija delovala in o pasteh, ki nas pri tem čakajo iz razgovora za Wirschaftsblatt. Ključne so tri svari: (1) katere slabe terjatve se bodo prenesele na agencijo, (2) kako se bodo slabe terjatve vrednotile, in (3) kdo bo upravljal s slabimi naložbami agencije. Nadaljujte z branjem

Slovenski New Deal

Zakaj New Deal?

Kriza v evro območju dobiva razsežnosti gospodarske depresije v 1930. letih ter japonskih dveh izgubljenih desetletij po letu 1990. Iz obeh kriznih epizod sledijo trije temeljni nauki. Najslabša možna odločitev je, da se vlada v času krize tovrstnih razsežnosti odloči za drastično konsolidacijo javnih financ, ki poreže javne izdatke za investicije. Takšna politika varčevanja neposredno zmanjšuje gospodarsko rast oziroma poglablja recesijo. Breme dolga, ki je nastal bodisi zaradi povečanih kriznih izdatkov (za brezposelnost in socialne transferje), bodisi zaradi sanacije bank, se ob gospodarski stagnaciji samo še povečuje in dela državo še bolj ranljivo za finančne trge, ki refinancirajo njen javni dolg. Varčevanje v času krize deluje prociklično in je absolutno kontraproduktivno. * Nadaljujte z branjem

Japonska izkušnja, drugič

Pred meseci sem pisal o japonski izkušnji z gospodarsko depresijo ter o napakah, ki so jih storile tedanje japonske vlade. Zadnji Economist prinaša podobno zgodbo in primerja japonsko izkušnjo iz 1990. let z izkušnjo ZDA, Britanije in evro območja v času sedanje krize. Iz japonske izkušnje je mogoče potegniti tri pomembne lekcije. Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: