Vlada oziroma njen minister za finance sta se končno malce zganila glede privatizacije Triglava, naše največje zavarovalniške hiše. Zanimivo je, da vlada tudi tokrat ni upoštevala predloga svetovalne skupine za Triglav, ampak je naredila nekaj po svoje, nekaj, kar nima ne repa ne glave. Delnice Triglava naj bi sicer končno začele kotirati na borzi, vendar pa vlada ne namerava prodajati lastniškega deleža v Triglavu strateškemu lastniku. Še več, približno 41% delnic, ki naj bi po prejšnjem zakonu bile namenjene razdelitvi državljanom, ki so imeli leta 1990 na Triglavu sklenjeno zavarovalno polico, se tudi formalno prenese na Kad (uradno za pokrivanje obveznosti do pokojninske blagajne).

Ta Bajukov predlog ne pomeni začetka privatizacije Triglava, ampak – objektivno gledano – prinaša njegovo podržavljanje. Vlada je nas, državljane Republike Slovenije, s tem dejanjem okradla, nam izpulila delnice, ki so nam pripadale po prejšnjem zakonu o lastninjenju Triglava ter ta naš lastniški delež prenesla na državni sklad. Gre za formalno pravno razlastitev nas kot državljanov in prenos našega premoženja na državo. Z drugimi besedami, gre za čisto boljševiško nacionalizacijo. Takšno, kot smo je bili deležni leta 1945 oziroma po komunističnem prevzemu oblasti.

Bajuk je v podporo temu podržavljanju Triglava sicer povedal, da bo iz tega naslova vlada pokrivala obveznosti do pokojninske blagajne. Lahko bi rekel tudi, da bo iz tega denarja vlada obnavljala domovino, gradila ceste ali železnice ali slovenski jadranski otok ali financirala še kakšen drug megalomanski utopični projekt iz Nacionalne resolucije. Karkoli. Toda neizpodbitno dejstvo je, da nas je vlada s to zaplembo našega premoženja povsem po boljševiško okradla.

Dejstvo je, da s to nacionalizacijo država postala večinski lastnik Triglava. K 15,4% vrednosti Triglava, ki je bil po prejšnjem zakonu formalno v lasti “oseb javnega prava” (države) je dodala še 41,4% lastniški delež, ki ga je ukradla nam in s tem postala 56,8-odstotna lastnica Triglava. Preostalih 43,2% naj bi pripadalo pravnim osebam, ta delež pa že itak upravlja drug državni sklad – Sod.

Ni jasno, kje vlada vidi kakršnekoli zametke privatizacije Triglava. Kotacija delnic na borzi še ne pomeni privatizacije, saj so ob sedanji strukturi lastnikov (država neposredno ter Kad in Sod) delnice Triglava zgolj fiktivne in popolnoma neprenosljive. Še bolj očitno butasta postane kotacija delnic Triglava ob napovedi finančnega ministra, da vlada ne namerava prodajati kakršnegakoli deleža v Triglavu strateškemu lastniku (ker Triglav domnevno svežega kapitala ne potrebuje). Kotacija delnic je torej zgolj forma, brez vsebine. Tudi delnice Telekoma kotirajo na borzi, pa vendar Telekom ni privatiziran in nič ne kaže, da bi vlada to hotela narediti do konca mandata.

Najhuje pa je to, da je vlada s tem dejanjem pokazala, da dejansko ne misli privatizirati Triglava. S tem pa močno škodi Triglavu, kajti s tem mu močno omejuje možnosti razvoja. Prvič, ker Triglavu država že do sedaj ni bila naklonjena pri njegovih širitvah na jugovzhod, saj mu ni odobrila dokapitalizacije. Drugič, ker Triglavu ne dovoli priti do svežega kapitala niti prek strateškega lastnika. Tretjič, ker so od države imenovani nadzorniki popolni finančni in zavarovalniški analfabeti in v nadzornem svetu ob razpravah o strateških poslovnih odločitvah namesto interesov podjetja zastopajo interes države. In četrtič, ker ima Triglav kot slovensko državno podjetje bistveno manj možnosti, da bi postal lastnik kakšne pomembnejše zavarovalnice v tujini (s tem bi slovenska država postala lastnica nekega tujega podjetja; bi vi dopustili, da bosanska vlada postane denimo lastnica slovenskega Telekoma?!).

Zakaj vlada ni upoštevala predlogov svetovalne skupine? Zakaj ni omogočila Triglavu, da prek strateškega lastnika pride do svežega kapitala? Zakaj 41,4% vrednosti Triglava ni po ceni s popustom prodala vsem državljanom Republike Slovenije in nam omogočila, da sami upravljamo z našim denarjem in Triglavom? Zakaj je vladi bolj pomemben vpliv v Triglavu kot pa uspešen Triglav? …

Sama retorična vprašanja, ki v teh boljševiških časih seveda ne bodo dobila odgovora. Na srečo so naslednje leto volitve.

Privatizacija Telekoma se je zdela kot že končana, presenetljivo uspešna zgodba privatizacije v mandatu te vlade. Vlada je naprej povabila neodvisne strokovnjake, da ji svetujejo glede najboljše privatizacijske različice, vlada je njihov predlog, kljub nasprotovanju finančnega ministra, sprejela in Telekomove delnice so po dobrem desetletju končno bile uvrščene v borzno kotacijo. Nato je vlada objavila, da bo do 39 odstotkov Telekoma do letošnjega poletja ponudila strateškemu partnerju, ki se bo zavezal, da bo vlagal v nadaljnji razvoj podjetja. Vlada je tudi objavila razpis za izbiro izvajalca vseh tehničnih postopkov privatizacije. Zdelo se je, da vse teče v skladu z utečenimi postopki privatizacije v normalnih državah.

No, s četrtkovimi izjavami ministra Andreja Vizjaka po seji vlade pa je vse bolj očitno, da je šla ta že dobljena igra v franže, če se izrazim po nogometno. Vlada je namreč nenadoma še bolj zaostrila pogoje za tujega strateškega partnerja. Idealni strateški partner se bo moral ne samo zadovoljiti z manjšinskim lastniškim deležem (39 odstotkov) ob dolgoročno kontrolnem lastniškem deležu države (25 odstotkov + 1 delnica), ampak bo moral privoliti v bistveno hujše pogoje. Da bo denimo tudi pri širjenju v tujino uporabljal blagovno znamko Telekoma in ne svoje lastne (!). Ampak to še ni vse, prednost bodo imeli tisti tuji strateški partnerji, ki bodo dovolili navzkrižno lastniško strukturo z našim Telekomom. Za dodaten sladkorček pa je vlada poskrbela s tem, ko je Sodu prepustila 10 odstotkov Telekoma, kar pomeni, da bo kontrolni delež države v bodoče ne samo 25, ampak kar 35 odstotkov + 1 delnica!

Zdaj si pa poskušajte predstavljati takšnega idealnega strateškega partnerja! Si predstavljate Deutsche Telekom ali špansko Telefonico, ki bi si želela manjšinske vloge v slovenskem Telekomu ob več kot tretjinski kontrolni vlogi slovenske države ter z vsemi kolobocijami, ki iz tega sledijo in ki si jih bodoči tuji strateški partnerji najlažje in v živo ogledujejo pri kolobociji okrog NLB in belgijskega strateškega partnerja, ki se je moral umakniti. Predstavljajte si, da vlada od njiju zahteva, da se širita na področju bivše Jugoslavije samo preko in z imenom Telekoma Slovenije! Predstavljajte si, da slovenska vlada zahteva, da palček Telekom Slovenije postane njun solastnik prek izmenjave delnic! Koliko takšnih uglednih tujih strateških lastnikov poznate, ki bi lahko resnično pomagali pri tehnološkem razvoju našega Telekoma?

Moram priznati, da mi nobeden ni padel na pamet. Vse skupaj se mi je zdelo bolj kot strateški manever slovenske vlade, ki ni želela direktno priznati, da si je premislila glede privatizacije Telekoma in je zato “prefinjeno” raje zaostrila prevzemne pogoje. To je namreč že nekoč naredila, leta 2002, ko si je premislila glede prodaje NKBM in je odgnala vse tuje snubce kot ne dovolj dobre. No, potem pa sem videl članek v današnjih Financah Kako izmenjati deleža Telekoma Slovenije in BH Telecoma in mi je postalo jasno, da si slovenska vlada sploh ne želi uglednih tujih telekomov kot strateških lastnikov, ker slovenski Telekom vso tehnološko znanje itak že ima, ampak se želi lastniško povezati z bosanskim, makedonskim in morda še kosovskim Telekomom. Ali pa recimo s kakšnim ruskim ali beloruskim.

Odkar prodajamo naš nacionalni ponos Petrol ter železarska podjetja, ki smo jih sanirali z davkoplačevalskim denarjem, Rusom ter odkar naš predsednik vlade hodi aktivno iskat kupce za naš največji nacionalni ponos NLB v Rusijo, me ne bi presenetilo, če bi naša vlada tam iskala še strateške zaveznike za naš Telekom. Me je pa kot davkoplačevalca začelo hudo skrbeti za premoženje te države, torej posredno tudi za moje premoženje. Vsaj iz dveh razlogov. Prvič, nekako raje vidim, da z našim nacionalnim premoženjem upravljajo ugledne zahodne družbe z neoporečnimi “kartotekami” in s posrednim jamstvom njihove države, tudi članice EU združbe. In drugič, glede na lastniške in finančne mahinacije v Rusiji po razpadu Sovjetske zveze ter glede na kopico novopečenih dolarskih milijonarjev in milijarderjev, od katerih so nekateri že za zapahi, me je resnično postalo strah, da bi kam utegnilo izpuhteti tudi premoženje našega Petrola, železarskih podjetij in mogoče še Telekoma.

Si pa predstavljam, da bi si v teh privatizacijskih poslih utegnili finančno opomoči nekateri slovenski politiki in visoki vladni funkcionarji oziroma člani njihovih družin. Vse bolj očitno namreč postaja, da so to privatizacijo vzeli tako močno zares kot njihovi oblastniški sodrugi v bratski Rusiji, Afriki in Južni Ameriki. Gre za denar, no, njihov denar. Iz naših žepov, seveda.

Stane Kovač v današnjem odličnem komentarju v Financah “Med koruptivnim in meritokratskim kapitalizmom” komentira nedavno lestvico Managerja o sto najbogatejših Slovencih. Pri tem ponovno izpostavlja nekoliko sprevrženo javno mnenje ter institucionalno okolje v Sloveniji. V Sloveniji je (po anketi Slovensko javno mnenje 2003) socialni egalitarizem ena najpomembnejših vrednot, kapitalizem pa ena najbolj zavrženih. Zanimivo je, da Slovenci vrednostno ne ločimo med različnimi načini pridobivanja premoženja. Bogastvo oziroma razlike v premoženju nas preprosto motijo. Za povprečnega Slovenca ni razlike med tem, če nekdo pride do premoženja zaradi svoje aktivnosti ali zaradi koruptivnosti. V Sloveniji in v tranzicijskih državah nasploh podjetnike javno mnenje obravna kot kriminalce.

Seveda je pomembna razlika med obema načinoma pridobitve premoženja, tako z vrednostnega vidika kot tudi z vidika posledic za razvoj. Meritokratski način pridobitve premoženja (na podlagi investicij v izobraževanje ali podjetniške dejavnosti) vrednostno seveda ne more biti sporen, sporen pa je koruptivni način (prek nelegalnih poslov, prek netransparentnih načinov privatizacije itd.). Zato je pomembno delovanje pravne države, ki mora sankcionirati koruptivne oblike bogatenja. Prav tukaj pa je slovenska pravna država v zadnjih 17 letih odpovedala. Slovenska pravna država ne zagotavlja pravne varnosti niti zasebnikov v civilnih tožbah niti poslovnih subjektov pri izvrševanju pogodb, kar se kaže v velikih sodnih zaostankih in strokovno šibkem tožilskem aparatu (nenormalno pogoste proceduralne napake tožilcev, zaradi česar padajo celotni sodni procesi).

Nam, ki živimo v tej državi in ne poznamo tuje prakse, se nam naša domača praksa zdi morda normalna in povsem sprejemljiva, toda mednarodne primerjave so porazne. Zadnja lestvica Svetovne banke Doing business 2006, ki po indeksu možnosti za poslovanje Slovenijo uvršča na 61. mesto med 175 državami, kaže, da Slovenija ob ovirah za ustanovitev podjetja (98. mesto) najbolj zaostaja prav pri zaščiti lastninskih pravic (97. mesto) ter pri pravni zaščiti izvrševanja pogodb (84. mesto).

Vir: World Bank, Doing Business 2006.

Slovenska pravna država tukaj krepko šepa. Naj se nam to morda zdi še tako sprejemljivo, vendar preprosto ni kompatibilno z osebno svobodo posameznika, zasebno lastnino in prosto gospodarsko pobudo, ki tvorijo temelje demokracije in tržnega gospodarstva. Brez učinkovite pravne države, ki ob zaščiti osnovnih človekovih pravic varuje zasebno lastnino in zagotavlja tudi učinkovito sankcioniranje neizvrševanja pogodb, ni demokracije in ni učinkovitega tržnega gospodarstva. S tem pa seveda niso dane enake možnosti vsem za osebni razvoj in za meritkoratski način pridobivanja premoženja. Pač pa lahko cvetita klientelizem in korupcija, povprečni Slovenci pa zagrenjeno obravnavamo premožne podjetnike kot kriminalce.

Nalsednje leto bodo volitve in mislim, da bi v predvolilnem obdobju volivci morali od politikov zahtevati zelo jasne odgovore predvsem na področju zagotavljanja pravne države.

Vladanje je hudo naporna reč. Ogromno stvari je potrebno koordinirati, če nočeš, da ti zadeve uidejo z vajeti. Ogromno vplivnih funkcij, od politike, državne uprave, prek kulturnih in športnih organizacij, do predvsem vplivnih gospodarskih položajev je potrebno dobiti pod kontrolo, če hočeš nahraniti svoje strankarske vojščake in ohranjati njihovo lojalnost. Tu in tam je potrebno tudi kakšno malenkost narediti, denimo odpreti kak avtocestni odsek. Predvsem pa je potrebno biti domiseln in si po tekočem traku izmišljevati majhne piarovske trike in velike medijske spektakle, da bi obdržal pozornost javnosti in da bi zaposlil svoje politične nasprotnike. Vedno je potrebno biti vsaj dva koraka pred njimi.

No, naš predsednik vlade ima, če pogledamo njegovo celotno politično kariero, predvsem pa njegovi dve leti in pol vladanja, precej domišljije. Javnost in politični nasprotniki so ves čas zaposleni – z rednimi mesečnimi vladnimi romanji po posameznih regijah, s Hotizo, s Hrvati nasploh, z novoletnimi koncerti in opernimi plesi na Dunaju, z Urško, ter seveda z raznimi enotnimi davčnimi stopnjami, z nekakšnimi reformami in papirnatimi razvojnimi partnerstvi, z nekakšnimi utopičnimi nacionalnimi projekti itd. Vse sami, lepo inscenirani, piarovski spektakli. V svojem bistvu pa vsi po vrsti popolni blef. Brez realne vsebine in brez realnih posledic.

Tako nas je naš premier prejšnji teden počastil še z enim piarovskim blefom. Najprej je v četrtek skozi sejo vlade spravil sklep, da se morajo ministri, državni sekretarji in generalni sekretar vlade do konca avgusta umakniti iz nadzornih svetov podjetij, kjer ima država večinski lastniški delež. Bodo pa lahko v funkciji nadzornikov ostali javni uslužbenci. Vladni interpreti so uporabili argument, da gre za nezdružljivost političnih funkcij s članstvi v nadzornih svetih. Dva dni kasneje je SDS javno obelodanila spremembo svojega statuta, ki po novem ne dovoljuje članom izvršilnega odbora stranke, da bi bili člani uprav ali nadzornih svetov podjetij. Ponovno je bil uporabljen argument o nezdružljivosti političnih funkcij s članstvi v nadzornih svetih. In čez oboje so potem politični piarovci nalepili velik napis – država in politika se umikata iz gospodarstva!

Stvari pa seveda niso tako preproste in so daleč od tega, v kar nas politiki poskušajo prepričati. Ni potrebno imeti doktorata iz podjetniških financ ali upravljanja podjetij, da bi razumeli, da lastniki svoj vpliv v podjetjih vršijo prek svojih lastniških deležev. V skladu s svojimi lastniškimi deleži dobijo lastniki ustrezne glasovalne pravice na skupščini delničarjev, kjer se sprejemajo letna poročila podjetja, dajejo razrešnice upravam, potrjujejo nagrade članom uprave in nadzornih svetov ter sprejemajo statutarne spremembe. V skladu z lastniškimi deleži pa dobijo lastniki tudi utrezno število članov v nadzornem svetu, ki običajno izbere in potrdi upravo, ki operativno vodi podjetje (velja seveda za dvotirni način upravljanja podjetij). Tuja praksa ter tudi naš kodeks upravljanja javnih delniških družb določajo, da so člani nadzornih svetov, kdorkoli jih že predlaga, pri svojem delu popolnoma avtonomni. Ravnati se morajo po zakonih, merilih vestnega in poštenega gospodarstvenika ter priporočilih dobre prakse. Ključno pa je, da se morajo ravnati izključno v skladu z interesi podjetja, po svoji vesti in neodvisno od mnenja tistih, ki so jih v nadzorni svet predlagali.

No, pri delovanju članov nadzornih svetov pa se zadeve v Sloveniji v praksi malce zapletejo. Kajti nadzorniki (in tudi tisti, ki jih delegirajo na to mesto) si običajno v nasprotju s tujo prakso in domačim kodeksom razlagajo, da pri svojem delu zastopajo stališče lastnika, ki ga je delegiral. In v praksi to tudi običajno zelo brutalno počnejo (spomnite se denimo številnih neuspešnih dokapitalizacij, neimenovanj ali odpoklicev članov uprave, ki so jih »zminirali« nekateri lastniki prek »svojih« članov nadzornega sveta). Najbolj pa pri tem prednjači prav država, ki bodisi z neposrednim lastniškim deležem bodisi prek usklajenega delovanja obeh paradržavnih skladov (Kad in Sod) zadnje desetletje in pol zelo »uspešno« nadzoruje in vodi slovenska podjetja. Če ne bi imeli takšne lastniške strukture z močnim vplivom države in če ne bi imeli takšnega sprevrženega delovanja članov nadzornih svetov, seveda našemu predsedniku vlade ne bi uspelo po letu 2004 kadrovsko in politično popolnoma zavzeti večine najboljših slovenskih podjetij.

No, ali kdo po vsem tem vloženem naporu v prevzem nadzora nad gospodarstvom verjame, da ima ta nekdo resen namen, da se temu vplivu odpove? Denimo tako, da vladnim in strankarskim funkcionarjem omeji možnost članstva v nadzornih svetih? Ne se hecat! Vlada bo seveda imenovala ustrezno lojalne in politično primerne javne uslužbence, posamezne stranke pa seveda hkrati razbremenile svoje veljake bremena članstva v izvršilnih odborih strank, da se bodo lažje osredotočili na uveljavljanje političnih in strankinih interesov v posameznih podjetjih. In po drugi strani, zakaj bi naš predsednik vlade želel svoje lojalne kadre in strankarske aparatčike materialno prikrajšati? Denimo, Gregor Gomišček, član izvršilnega odbora SDS, ki ga bolje poznamo po hudo pomanjkljivem poznavanju omenjenega kodeksa ter po zelo nespodobnem izkoriščanju notranjih informacij, ko je kot član nadzornega sveta Krke en dan pred objavo poslovnih rezultatov tega podjetja kupil večjo količino njegovih delnic, bi bil ob izstopu iz nadzornih svetov Krke in Triglava ob letni dodatni zaslužek 40 tisoč evrov – torej ob enega solidnega mercedesa na leto. Podobno se zna zgoditi še 10 drugim članom izvršilnega odbora SDS, državnim sekretarjem in ministrom ter kopici aparatčikov iz ostalih koalicijskih strank. Kakšen umik neki!

No, če pa vlada res želi umakniti državo iz gospodarstva, je to zelo preprosto narediti. Najprej mora začeti z resno in pravo privatizacijo neposrednih lastniških deležev v podjetjih ter odprodajo deležev obeh paradržavnih skladov. Pri tem pa morajo biti postopki privatizacije strokovno neoporečni in pregledni, ne pa da vlada pod mizo baranta z lastniškimi deleži in jih prodaja vladi prijaznim podjetjem. Hkrati mora v skladu s sprejetim reformnim programom do konca mandata te vlade odprodati lastniške deleže obeh paradržavnih skladov in jih omejiti na največ 5 odstotkov, hkrati pa se umakniti v vlogo portfeljskih investitorjev – se torej odpovedati možnosti imenovanja svojih članov v nadzorne svete. In drugič, če vlada misli resno z umikom političnega vpliva iz gospodarstva, mora imenovati neodvisne strokovnjake v nadzorne svete podjetij, kjer bo še imela pomebne neposredne lastniške deleže, hkrati pa od teh nadzornikov zahtevati, da se ravnajo izključno v skladu s sprejetim kodeksom upravljanja. Ali kot lucidno pravi Irena Prijović, generalna sekretarka Združenja članov nadzornih svetov: »Mislim, da potem ni pomembno, ali verjamejo v Jezusa ali Budo, ali kateremu izvršnemu odboru stranke pripadajo.«

Do uveljavitve takšnih resnih namenov vlade bo seveda minilo še precej let in deležni bomo še mnogo podobnih piarovskih trikov. In zelo veliko blefa. Politična kariera našega predsednika vlade jih je polna. Kar predstavljajte si, kako vehementno bo ta blef izkoriščal naslednje leto v predvolilni kampanji! Nerodno je le, ker nihče ne v opoziciji ne v ostalih koalicijskih strankah zaradi lastnih nečednosti ne bo imel moralne integritete, da bi si upal ali zmogel ta blef argumentirano izpodbijati. No, najbolj žalostno pa je, da se prava politična korupcija dogaja na drugih nivojih in da gre za ogromne denarje, bistveno večje od seštevka sejnin in nagrad strankarskim aparatčikom v nadzornih svetih. Ali v tej državi nimamo neke neodvisne protikorupcijske komisije?