New York Times (NYT) v odličnem članku Italy Won’t Block Spanish Bid for a Stake in Telecom Italia komentira odločitev nekdanjega preganjalca korupcije in sedanjega ministra za infrastrukturo Antonia di Pietra, da dovoli španski Telefónici, da prevzame Telecom Italia. Di Pietro je še lani preprečil španski Abertis Infraestructuras of Spain da bi kupila Autostrade, ki drži pod kontrolo pobiranje cestnin na večini italijanskih avtocest.

Od kod nenadoma ta sprememba v italijanski politiki? Ali bi se predsednik vlade in nekdanji predsednik Evropske komisije Romano Prodi rad pokazal kot pro-evropski liberalec? Le zakaj bi potem lani Di Pietru kril hrbet ob oviranju španskega prevzema Autostrade. Ne, razlog je bolj vulgarno preprost. Telecom Italia ima mnogo močnih konkurentov, Autostrade pa ne; Autostrade prinaša precejšnje dobičke, Telecom Italia pa potrebuje precejšnje investicije, da bi se spet pobral. Gre za preprosto industrijsko politiko s primesmi ekonomskega nacionalizma.

Economist prejšnji teden v izvrstni prilogi secira ekonomsko sedanjost in prihodnost Evrope. Evropska tradicionalna industrija je proizvodnjo večinoma že preselila v cenejše države, doma so ostale le dejavnosti raziskav in ravoja, financ, prodaje in marketinga. Po drugi strani pa se evropska podjetja pogrezajo v vse hujše korupcijske škandale, članice EU se vse bolj zapirajo znotraj lastnih meja in preprečujejo kapitalske prevzeme tudi med sami članicami.

Evropske države, razen skandinavskih in anglosaksonskih, večinoma niso sposobne napraviti resnih reform na socialnem področju in na trgu dela, zato kontinentalni Evropi grozi brezposelnost in ujetost v nizko gospodarsko rast. Toda globalizacija v mnogih primerih povzroča socialno razslojevanje, revščino in brezposelnost tudi v državah, kamor so se preselila evropska in ameriška delovna mesta. Ali to pomeni, da je globalizacija šla predaleč?

Dani Rodrik, profesor s Harvarda, si je to vprašanje postavil že leta 1997 v knjigi Has Globalization Gone too Far?, kjer pravi, da globalizacija ustvarja ne samo zmagovalce, ampak tudi luzerje in da so posledične socialne tenzije lahko hudo nevarne tudi za zmagovalce. Zato so ob popolnoma liberaliziranem gospodarstvu in popolnoma sproščenih trgovinskih in kapitalskih tokovih pomembne predvsem socialne politike in institucije. Rodrik tudi v zadnji knjigi In Search of Prosperity kot urednik išče optimalne razvojne strategije za manj razvite države, od Kitajske prek Indije do Botsvane. Vsepovsod so v ospredju institucije, ki podpirajo tržne pobude in varujejo zasebno lastnino, hkrati pa zagotavljajo določeno raven socialne države.

V Evropi so optimalni razvojni model očitno ujele le skandinavske države, ki so izgubo delovno intenzivnih delovnih mest uspele nadomestiti s preusmeritvijo k high tech proizvodom in delovnim mestom za visoko izobražene, visoke stroške socialne države pa ustrezno prestrukturirati, da brezposlene bolj motivirajo k prekvalifikacijam za nove zaposlitve ter za daljšo delovno aktivnost. S tega vidika je odgovor jasen, globalizacija ni šla predaleč, ampak vsaka država mora najti svoj optimalni odgovor nanjo.