Odziv nemške vlade na poročilo ameriškega finančnega ministrstva glede nevzdržnost nemške ekonomske politike v stilu “Smo pač zelo konkurenčni” seveda ne odraža samo arogance nekoga, ki je boljši, pač pa tudi, kot pravi tudi Krugman, temeljno nerazumevanje osnov makroekonomije. V prvi vrsti očitno nemška vlada ne razume temeljne računovodske identitete v makroekonomiji, namreč: tekoči račun = varčevanje – investicije. Torej presežek izvoza (blaga in storitev ter dohodkov) nad uvozom je po definiciji enak presežku varčevanja nad investicijami. Ali po domače rečeno, Nemčija manj troši (investira), zato se ji nabirajo veliki presežki v varčevanju. kar za preostali svet v sedanji situaciji ni dobro. Nadaljujte z branjem→

Kritiki ameriškega ministrstva za finance glede nemške ekonomske politike, o čemer sem pisal včeraj, se je pridružil tudi prvi namestnik direktorice David Lipton. V Berlinu je poudaril, da bi znatno znižanje nemškega visokega trgovinskega presežka močno pomagalo k ponovni rasti perifernim državam z deficitom. In ob tem dodal še logično makroekonomsko dejstvo, da znižanje proračunskih deficitov ne bo možno brez odprave trgovinskih deficitov v perifernih državah. Ali z drugimi besedami, če si Nemčija želi, da ostale članice odpravijo proračunske deficite, jim mora pomagati k rasti in odpravi trgovinskih deficitov. Nadaljujte z branjem→

Ameriško ministrstvo za finance se je včeraj objavljenem poročilu nenavadno jasno, in nekateri bi rekli ostro, opredelilo do nemške ekonomske politike, rekoč, da njen izvozno naravnan gospodarski model škoduje evro območju z evrom in svetovnemu gospodarstvu in da bi Nemčija morala dati večji poudarek spodbujanju domačega gospodarstva ter tako pomagati ostalim članicam evro območja. Nemška vlada se je odzvala ustrezno ostro, rekoč, da je nemško gospodarstvo pač močno konkurenčno, kar je posledica preteklih gospodarskih reform, da presežek v nemški plačilni bilanci ne nudi nikakršnega vzroka za zaskrbljenost in da popravek ekonomske politike ni potreben.

Toda, vendarle, bi nas nemški rekordni trgovinski presežek moral skrbeti? Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden sem se pogovarjal s predstavniki treh mednarodnih inštitucij, ki ocenjujejo slovenske načrte glede izhoda iz krize – od sanacije bank, finančnega prestrukturiranja podjetij, proračuna, privatizacije do strukturnih reform. Vse, ampak res vse, ne skrbijo toliko predstavljeni uradni načrti vlade, pač pa njihova vzdržnost. Ali natančneje, ali namerava Slovenija spremeniti svoj poslovni model ali ne. Na tej osnovi bodo tudi podali svojo oceno. * Nadaljujte z branjem→

Na naš Poziv k razkritju metodologije in predpostavk stresnih testov slovenskih bank je bilo danes nekaj negativnih komentarjev, češ da gre za poziv neomencingerjancev, katerega namen je skrivanje prave situacije v bankah. Resnica je prav nasprotna. Podpisniki tega poziva smo bili ves čas kritični do netransparentnega stanja v naših bankah in mnogi med nami tudi do preteklega delovanja Banke Slovenije, ki si štiri leta ni želela res dobro pogledati, kaj se skriva v bilancah poslovnih bank.

Bistvo našega poziva je v tem, da si želimo videti metodologijo stresnih testov ter zagotovilo, da bodo metodologija in predpostavke testov za vse države enotni. Spodaj na kratko opisujem, kaj pomenijo enotni pogoji za vse in kaj pomeni, če se za nekatere države uporabijo bolj strogi pogoji. Nadaljujte z branjem→

Slovenija je prva država, v kateri naj bi izvedli stroge obremenitvene teste ključnih bank ter na tej osnovi še makro obremenitveni test celotnega bančnega sektorja. Ti testi bodo podlaga za določitev kapitalskih potreb slovenskih bank, strošek katerih bo v največji meri bremenil slovenske davkoplačevalce.

Rezultati obremenitvenih testov niso odvisni le od kakovosti terjatev poslovnih bank, ampak tudi od uporabljene metodologije in uporabljenih predpostavk. Ključne pri tem so predpostavke o ekstremnem makroekonomskem scenariju, ki mu je potencialno podvržen nacionalni bančni sistem. Nadaljujte z branjem→

Včeraj je Bloomberg objavil pet vprašanj, na katere ekonomija nima odgovora. No, danes je Scientific American vrnil žogico in objavil pet vprašanj, na katere fizika nima odgovora.  Nadaljujte z branjem→

Včeraj je Bloomberg objavil zanimiv in zabaven komentar Caroline Baum, ki pravi, da ekonomija nikoli ni bila in nikoli ne bo znanost, in sicer ker ne zna odgovoriti niti na naslednjih pet vprašanj: Nadaljujte z branjem→

V Evropi so nekoliko pozabili, zakaj je prišlo do dolžniške krize držav. Nekakšno splošno sprejeto dejstvo v javnosti je, da imamo krizo prevelikega javnega dolga, do katerega je prišlo zaradi prevelike javne porabe držav. Toda to je absolutno napačno in velja le za Grčijo. Za vse ostale države EU pa se je javni dolg nakopičil, ker so države reševale nasedle banke, ki so pa nasedle zaradi prevelikega dolga podjetij in gospodinjstev. In kot pravilno ugotavlja zadnji The Economist, bo skrbni pregled bank, ki ga bo ECB izvedla naslednje leto, izpod preproge potegnil prav to zamolčano dejstvo. To pa lahko povzroči še večje težave, saj bo z razkritjem slabih financ na mizo prišel tudi strošek razdolževanja podjetij in gospodinjstev. Nadaljujte z branjem→

V luči zadnjih razkritih napak v ekonomskih študijah ter dragih napakah ekonomske politike si lahko privoščim nekaj humora na račun lastne profesije. V zadnjih tednih, po kontroverzni podelitvi Nobelove nagrade Eugenu Fami ob boku Roberta Schillerja, se je v strokovni javnosti ponovno razvnela debata, ali je ekonomija znanost ali ne (glej Rosenberg & Curtain, Ray Chetty). Paul Krugman, je pred dnevi sicer sarkastično zaključil, da ekonomija v veliki meri je znanost, niso pa vsi ekonomisti tudi zares znanstveniki (s čimer se intimno povsem strinjam). No, danes je Bloomberg objavil zanimiv in zabaven komentar Caroline Baum, ki pravi, da ekonomija nikoli ni bila in nikoli ne bo znanost, in sicer ker ne zna odgovoriti niti na naslednjih pet vprašanj: Nadaljujte z branjem→