Slovenski poslovni model, ki ga Evropa noče

Prejšnji teden sem se pogovarjal s predstavniki treh mednarodnih inštitucij, ki ocenjujejo slovenske načrte glede izhoda iz krize – od sanacije bank, finančnega prestrukturiranja podjetij, proračuna, privatizacije do strukturnih reform. Vse, ampak res vse, ne skrbijo toliko predstavljeni uradni načrti vlade, pač pa njihova vzdržnost. Ali natančneje, ali namerava Slovenija spremeniti svoj poslovni model ali ne. Na tej osnovi bodo tudi podali svojo oceno. *

Ko je pred pol leta v nerešljivo zagato zabredel Ciper in moral zaprositi za finančno pomoč, je nemška kanclerka Angela Merkel izrekla znameniti stavek, da bo »Ciper moral spremeniti svoj poslovni model«. Kot je znano, je ciprski poslovni model temeljil na privabljanju tujega kapitala sumljivega izvora z visokimi obrestnimi merami in nerazkrivanjem osebnih podatkov deponentov. Ta model je iz Cipra naredil finančno off-shore cono in zbirališče kriminalnega denarja, ki je evropske voditelje močno motila. Vendar po institucionalni poti tega ciprskega modela niso mogli preprečiti. Zato jim je ciprska bančna kriza prišla kot po naročilu, da lahko ciprski poslovni model v temeljih presekajo. Kar so tudi naredili z likvidacijo druge največje banke in s prisilno »participacijo« deponentov pri financiranju reševanja nasedlih bank.

Kakšen je torej slovenski poslovni model, ki predstavnike tujih inštitucij tako moti? Gre za povsem iste stvari, ki motijo tudi mene in na katera že desetletje in pol opozarjam. Glavni slovenski problem je nedokončana privatizacija, iz katere se je nato razvil netransparenten in nezdrav gospodarski sistem, ki je pripeljal v bankrot. Gre preprosto za to, da se je politični razred pred dvema desetletjema odločil, da pri nas ne bomo izvedli prave privatizacije, pač pa bomo izvedli nekakšno polovično transformacijo lastništva v gospodarskih subjektih. Nekaterih največjih podjetij, predvsem na področju infrastrukture, država ni privatizirala, v drugih pa je del lastnine razdelila svojima paradržavnima skladoma (Kad in Sod), del pa razdelila zaposlenim za certifikate oziroma dovolila notranji odkup, ki so ga izvajali predvsem menedžerji. En del pa je ostal odprt za odkupe s strani pooblaščenih investicijskih družb, ki so v imenu državljanov zbirali certifikate in jih zamenjevali za deleže v podjetjih.

Menedžerji so postopoma z odkupovanjem deležev od zaposlenih koncentrirali lastniške deleže v svojih rokah. V podjetjih, ki niso bila prevelika za menedžerski odkup, se je v nekaj letih oblikovala dvopolna lastniška struktura – na eni strani menedžerji, na drugi pa državna sklada. Ker so bili menedžerji večinoma še iz prejšnjih, socialističnih časov, smo dobili nekakšno simbiozo med menedžerji in državo. Tujci kot potencialni lastniki so bili v tej zgodbi ne samo moteči, ampak absolutno nezaželeni. Iz privatizacije so bili že z zakonom popolnoma izključeni. Če so hoteli kupiti kakšno podjetje, so naleteli na popoln odpor. Spomnite se javnega pogroma, ko je Novartis prevzel Lek, ko je KBC pridobil tretjinski delež v NLB in ko je Interbrew podal ponudbo za prevzem Pivovarne Union.

Toda ta simbioza med menedžerji in državo je bila stabilna samo do izpred enega desetletja. Do trenutka, dokler se pohlep menedžerjev ni preveč razrasel oziroma dokler denar ni postal preveč poceni in na videz omilil moralni hazard menedžerjev. Takrat pa je natanko ta struktura lastništva in tesna prepletenost med politiko in gospodarstvom postala recept za bodočo katastrofo. Politično dobro povezani menedžerji so dobili podporo vlade za umik državnih skladov iz lastništva podjetij, hkrati pa so dobili še zelo ugoden tretman pri pridobivanju kreditov za menedžerski odkup »lastnega« podjetja, za prevzeme drugih podjetij in za megalomanske naložbe pri bankah, ki so bile večinsko v državni lasti. Banke so se kratkoročno zadolževale v tujini in denar veselo posojale naprej. Menedžerjem je v tistih letih vse šlo kot po maslu. Imeli so podporo javnega mnenja (tudi zaradi lastništva v medijih), podporo politike in podporo bank.

Toda ta orgija je trajala samo do izbruha svetovne finančne krize, ko so zamrznili mednarodni medbančni trgi. Takrat so banke morale svoje kratkoročne kredite začeti vračati in pritisnile so na kreditodajalce, da začnejo vračati kredite. Slovenska zgodba o uspehu, ki jo je politično – kapitalska elita gradila 20 let, se je sesula v prah. V luknjo, globoko čez 10 milijard evrov.

In vidite, natanko ta problem imajo danes mednarodne inštitucije, vključno z Evropsko komisijo, ECB, IMF in EBRD, s Slovenijo. Pravijo tako: ‘želite, da vam pomagamo, da rešite svoje težave, v katere ste zabredli zaradi nezdravega poslovnega modela; kdo nam zagotavlja, da ne boste takoj, ko zlezete iz težav, spet zabredli nazaj v svoj nezdrav poslovni model?

Mednarodne inštitucije želijo zagotovilo, da se Slovenija, z ali brez tuje pomoči, ne bo spet vrnila v nezdrav in dolgoročno nevzdržen poslovni model. V model, za katerega bo čez nekaj let spet potrebovala tujo finančno pomoč.

Moj recept, da pri nas dobimo bolj zdrave temelje za vzdržen poslovni model, in s katerim se strinjajo tudi predstavniki mednarodnih inštitucij, je naslednji. Prvič, s sanacijo bank in prenosom slabih kreditov, bomo na slabo banko prenesli tudi lastniške deleže v podjetjih. V slabi banki se bodo lastniški deleži posameznih podjetij konsolidirali, kar je osnova, da jih slaba banka prenese profesionalnim upravljalcem v hitro finančno prestrukturiranje in prodajo novim lastnikom. Seveda je ob tem potrebna še sodobnejša stečajna zakonodaja, ki omogoča hitro razlastitev obstoječih nesolventnih lastnikov in ohranitev zdravih jeder. S tem bomo hkrati rešili problem bančnih lukenj in lukenj v bilancah prezadolženih podjetij. Hkrati pa bomo dobili bolj solidne dolgoročne lastnike. Drugič, državne deleže v bankah je treba takoj po sanaciji prodati. Z izkupičkom iz tega naslova in z izkupičkom iz naslova prodaje deležev v podjetjih, ki se bodo vzporedno razdolžila, bomo pokrili precejšen del javnega dolga, ki bo nastal zaradi sanacije bank in podjetij. Tretjič, deleže države v posameznih podjetjih (ne samo tiste, ki so na spisku petnajstih podjetij) je treba prodati. Četrtič, državna podjetja, ki naj bi bila prenesena na Slovenski državni holding, je treba dati v upravljanje tujemu profesionalnemu upravljalcu premoženja. In petič, treba je okrepiti vlogo in moč regulatorjev trga ter izboljšati učinkovitost pravosodnega sistema, da domači ali tuji lastniki ne bodo mogli izkoriščati svojega prevladujočega položaja.

To je recept za presekanje netransparentnih in škodljivih politično – gospodarskih navez dosedanjega poslovnega modela, ki je bankrotiral. To je recept za bolj zdrav in konkurenčen poslovni model. Mednarodne inštitucije so pripravljene s svojo podporo in iskanjem kapitala ter potencialnih investitorjev pri tej preobrazbi pomagati. Njihova dilema je le, če si Slovenija te preobrazbe v drugačen poslovni model res želi.

Če si Slovenija te preobrazbe ne želi, … hja, nima prav veliko izbire. V tem primeru bodo mednarodne inštitucije odtegnile podporo, njihove ocene bodo negativne, obrestne mere za novo zadolževanje v tujini bodo poletele na nevzdržno visoko raven. Slovenija pa bo, tako kot Ciper po petih letih upiranja spremembi poslovnega modela, prisiljena zaprositi za finančno pomoč. In takrat se bo zgodila zgoraj opisana preobrazba. Vprašanje je le, ali bomo do nje prišli z ali brez vmesnega de facto bankrota oziroma zaprosila za finančno pomoč. Pomoč pa pomeni trojko, povečanje brezposelnosti in podaljšanje gospodarske recesije zaradi krčenja javnih izdatkov.

Torej, si želimo drugačnega poslovnega modela z ali brez vmesnega bolečega pitstopa (postanka) v bankrotu?

_______

* Izvorno objavljeno v Večer Pogledi

5 responses

  1. Se popolnoma strinjam da bomo morali spremeniti poslovni model, vendar to dopovejte politikom, sindikalistom in starejšim osebam. Osebno sem mnenja, da bi morali končati NE neo-liberalizma (to besedo uporabljajo starejši), ampak socializem. Pavšalno še vedno bolje živijo ljudje v državah z neo-liberalizmom, s tržnim gospodarstvom z zdravimi delovnimi mestmi, kot v državah s pridihom socializma…

  2. +1

    Le naslednja stvar mi ni jasna: recept (manever) ki ga opisujete potrebuje 3 stvari:

    – Denar/kapital, in tega v takem obsegu afaik slovenija ne more dobiti po sprejemljivih pogojih razen prek ESM (razen ce drzimo v zepu kakega “jokerja” – mogoce bi slo z hipoteko na dobersen del drzavnega premozenja, tako kot se dela to v podjetjih, vendar v tem smislu gospodarstvo ni drzava?).

    – Vizijo o “poslovnem modelu” podprtim z jasno definiranim planom kako izpeljati (razvidnem v proracunu in napovedih). To je pomembno za kreditorje, investitorje in upravljalce ki trenutno vidijo le potapljajoco se ladjo brez zacrtane poti.

    – Dovolj drzno/korajzno vlado in drzavljane, ki bodo ta plan sprejeli za svojega in zavihali rokave

    Kot pravite tranzicijske zabave je konec, kar je najbolj zalostno je, da ne vemo kaj smo oz zelimo postati kot gospodarstvo in drzava.

  3. Sem laik na tem področju, zato se vnaprej opravičujem, če bo vprašanje čisto mimo. Ali bi lahko rekli, da je naš poslovni model “crony capitalism”? Če je tako, spadamo v zelo neslavno družbo.

  4. Menim, da se je tip “vladanja”, ki ga pozna Slovenija izpel, vozimo nek model, ki so ga današnje sodobne demokracije imele pred stoletjem. Lahko rečemo, da smo v neki podaljšani zoni socializma. Ozko povezani krogi z gospodarstva in politike so dobesedno uzurpirali slovensko družbo. Kaj imamo vsi preostali od tega? Nič, še manj kot nič, perspektivni, dobro izobraženi ljudje zapuščajo tonečo se ladjo. Zaradi brezposelnosti imamo pristisk na javne finance, slabo upravljanja podjetja v lasti države pa so nekonkurenčno vodena. Temu primerni so tudi donosi na kapital. Slovensko gospodarstvo je preveč zadolženo, tudi če saniramo banke je takojšnja gospodarska rast vprašljiva. Aha, pozabil sem še izpostaviti nekonstruktivne sindikate. Očistimo družbo in postavimo nove temelje! Upam, da ne bo vse prepozno.

    Andrej P.

%d bloggers like this: