Zakaj ekonomija ni znanost

V luči zadnjih razkritih napak v ekonomskih študijah ter dragih napakah ekonomske politike si lahko privoščim nekaj humora na račun lastne profesije. V zadnjih tednih, po kontroverzni podelitvi Nobelove nagrade Eugenu Fami ob boku Roberta Schillerja, se je v strokovni javnosti ponovno razvnela debata, ali je ekonomija znanost ali ne (glej Rosenberg & Curtain, Ray Chetty). Paul Krugman, je pred dnevi sicer sarkastično zaključil, da ekonomija v veliki meri je znanost, niso pa vsi ekonomisti tudi zares znanstveniki (s čimer se intimno povsem strinjam). No, danes je Bloomberg objavil zanimiv in zabaven komentar Caroline Baum, ki pravi, da ekonomija nikoli ni bila in nikoli ne bo znanost, in sicer ker ne zna odgovoriti niti na naslednjih pet vprašanj:

  1. What is the expected rate of economic growth in conjunction with a 4 percent federal funds rate?
  2. What is the effect on inflation of a 300 percent increase in the monetary base?
  3. What is the effect — the multiplier — of a $1 increase in government spending on output?
  4. What is the nonaccelerating inflation rate of unemployment, or the jobless rate that triggers rising prices?
  5. What is the wealth effect from a 20 percent increase in the major stock indexes? What about a 100 percent increase?

The answer to all five questions is, it depends. And that’s one of the main reasons that economics isn’t, and will never be, a science.

Po njenih besedah je, če naredimo primerjavo z newtonovsko mehaniko, zadeva povsem jasna: fiziki lahko v dveh zaporednih poskusih replicirajo rezultate, ekonomisti ne morejo, ker ne morejo kontrolirati za vse možne različne zunanje učinke. Zato ekonomija ni znanost in ekonomisti naj se prenehajo slepiti, da so znanstveniki. Pika.

No, stvari morda niso tako enostavne. Ekonomija pač ni fizika, kemija ali biogenetika, kjer je mogoče delati ponavljajoče se kontrolirane eksperimente na velikih vzorcih. Ekonomija temelji na vedenjskih vzorcih oziroma na obnašanju ljudi kot potrošnikov, kot mezdnih delavcev, kot varčevalcev, kot investitorjev in tako naprej. Poznavanje njihovih vedenjskih vzorcev, njihovih notranjih vzgibov ter njihove skupinske dinamike v različnih situacijah je ključnega pomena. Seveda pa je na ljudeh (zaradi etičnih in drugih razlogov) težko in običajno nemogoče delati takšne kontrolirane eksperimente velikega obsega. Čeprav je v zadnjih desetletjih močno napredovala veja t.i. vedenjske ekonomije (behavioral economics), ki temelji na psihologiji ter na ponavljajočih se eksperimentih na skupinah posameznikov (nenazadnje je pred enajstimi leti Nobelovo nagrado za ekonomijo prav na področju psihologije in vedenjske ekonomije dobil Daniel Kahneman).

Druga pot k upoštevanju obnašanja ljudi ter omogočanju sklepov, ki bodo uporabni za nosilce ekonomske politike, je empirična ekonomija, ki ex post na podlagi dostopnih podatkov analizira, kakšen učinek ima nek določen ukrep ekonomske politike. Ray Chetty:

This kind of empirical work in economics might be compared to the “micro” advances in medicine (like research on therapies for heart disease) that have contributed enormously to increasing longevity and quality of life, even as the “macro” questions of the determinants of health remain contested.

Consider the politically charged question of whether extending unemployment benefits increases unemployment rates by reducing workers’ incentives to return to work. Nearly a dozen economic studies have analyzed this question by comparing unemployment rates in states that have extended unemployment benefits with those in states that do not. These studies approximate medical experiments in which some groups receive a treatment — in this case, extended unemployment benefits — while “control” groups don’t.

These studies have uniformly found that a 10-week extension in unemployment benefits raises the average amount of time people spend out of work by at most one week. This simple, unassailable finding implies that policy makers can extend unemployment benefits to provide assistance to those out of work without substantially increasing unemployment rates.

Glede točnosti ugotovitev ekonomskih študij pa najbrž velja podobno kot za vsa ostala znanstvena področja. V dobri meri je, kot sem pisal zadnjič v O poštenosti v znanosti, njihova točnost in replikabilnost odvisna od etičnosti raziskovalcev.

Ključen problem, ki ga – ob etičnosti raziskovalcev – vidim sam, je v ideološkem prepričanju raziskovalcev. Ali natančneje, v vdoru ideologije v polje znanosti. Na žalost večina raziskovalcev pripada neki določeni politični opciji ali ima jasno izražena ideološka prepričanja, kar – kot je že zdavnaj pokazal Edward Leamer – ne samo zamegljuje pogled na izbran problem, ampak apriorno determinira načina pristopa k analizi problema. In to velja tako za “hard” kot za “soft” znanosti. Denimo v fiziki ali genetiki je problem, ali je raziskovalec veren in če verjame v katoliško verzijo nastanka sveta. Tak raziskovalec bo težko odprt za vse možne opcije in bo težko odkril tisto pravo resnico.

Podobno je v ekonomiji. Če se nekdo odloči, da je a priori keynesianec ali da je a priori neoklasik (ali celo hard-core “avstrijanec”), kar pomeni, da ima načeloma bodisi bolj levičarske bodisi bolj desničarske poglede, bo imel velike težave pri pojasnjevanju vzrokov poslovnih ciklov in iskanju optimalnih rešitev za učinkovit izhod iz kriz. Za prve bo kriza vedno posledica neustreznega agregatnega povpraševanja (ne pa denimo neučinkovitosti alokacije proizvodnih faktorjev), za druge pa bo kriza vedno problem neučinkovitosti alokacije proizvodnih faktorjev (ne pa denimo nenadnega padca agregatnega povpraševanja).

Zato bodo prvi kot izhod iz krize vedno predlagali povečano javno porabo, drugi pa bodo vedno predlagali znižanje davkov in socialnih transferjev. Nobeden izmed obojih pa ne bo sposoben neobremenjenega, “čistega” pogleda na problem oziroma neobremenjene analize, za kakšno vrsto krize gre. Ali gre za krizo na strani povpraševanja ali za krizo na strani ponudbe. Pač pa se bodo do konca zatekali k ideologiji in navidez dobrodušnemu pristopu Mencingerja, da je bil vedno trmasto keynesianec: “Jaz sem stabilno trmast pri svojih mnenjih, potem imaš kot ekonomist enkrat v življenju gotovo prav“.

Tako stališče je seveda daleč od znanosti, je stvar religije ali ideologije. Religija lahko sicer blaži določene duševne stiske, ne more pa rešiti vzrokov problema. Podobno velja za ideologijo. Mogoče se kdo počuti bolje, če pripada neki “večji ideji” ali vodju.

Toda to je svetlobna leta oddaljeno od znanosti. Si predstavljate zdravnika, ki bi za vse težave pacienta vedno postavil enako diagnozo in vedno predpisal  enako zdravilo? Dva zavojčka aspirina. Ali tretman s pijavkami dvakrat na dan.

Če se strinjamo, da je problem velikokrat v “ideoloških očalih” raziskovalcev, se morda lahko vsedemo in pogledamo podatke ter poiščemo odgovor, ali imamo trenutno opravka bolj s krizo povpraševanja ali bolj s krizo ponudbe. Potem bodo tudi odgovori glede optimalne izbire ukrepov za izhod iz sedanje krize na dlani. In ti ukrepi nikoli ne morejo biti zgolj enostranski, pač pa gre vedno za optimalni miks ukrepov, pri čemer bo večji poudarek na tistih ukrepih, ki zdravijo prevladujoč vzrok aktualnega problema.

<span>%d</span> bloggers like this: