Napake, ki stanejo milijone delovnih mest

Koliko stanejo napake ekonomske politike? In pri tem ne mislim na napake slovenske ekonomske politike v prvih treh letih po začetku krize, niti na napake ameriške politike zaradi pretirane deregulacije finančnega sistema. Pač pa imam v mislih napake ekonomske politike Evropske unije. Poglejte si primerjavo ključnih ekonomskih kazalcev med ZDA in evro območjem v času sedanje krize in na prvi pogled vam bo jasno, da je bilo s politiko držav z evrom nekah hudo narobe. *

Tako ZDA kot evro območje sta po začetnem padcu BDP že po štirih četrtletjih spet obrnili gospodarsko rast navzgor in krenili na pot šibkega okrevanja. Toda medtem ko so ZDA nadaljevale z okrevanjem, se je okrevanje evro območja zaustavilo v začetku leta 2011 in se nato obrnilo navzdol v novo recesijo, ki je trajala leto in pol. Evro območje je zapadlo v tipično krizo z dvojnim dnom. ZDA so po kazalcu ustvarjenega BDP v sredini letošnjega leta dobrih 5% nad stanjem pred krizo, evro območje pa dobra 2% pod njim.

Povsem podobno je pri brezposelnosti. V ZDA se po velikem povečanju števila brezposelnih takoj v začetku krize brezposelnost trendno zmanjšuje. Do sredine 2013 so ZDA nadoknadile že več kot 60% izgubljenih delovnih mest. V evro območju so trendi ravno nasprotni. Število brezposelnih je po prvem letu krize naraslo za tretjino, nato pa se je z okrevanjem gospodarstva spet začelo rahlo zmanjševati. Toda samo do začetka 2011, ko je evro območje spet zapadlo v recesijo in je brezposelnost eksplodirala – v sredini letošnjega leta je za 60% višja kot pred krizo.

BDP_US-EUBrezposelnostVir: Eurostat, lastni preračuni

Kaj se je zgodilo? Zakaj ZDA okrevajo in povečujejo zaposlenost, EU pa pa je zapadlo v drugo recesijo z galopirajočo brezposelnostjo? Če vprašate za mnenje ameriške ekonomiste, vam bodo večinoma rekli, da EU ni dobro naredila svoje domače naloge. Po začetnem stimuliranju gospodarstva v letu 2009 je leto dni kasneje, opogumljena z okrevanjem, začela s prehitrim fiskalnim stiskanjem oziroma s prehitro politiko fiskalne konsolidacije. Jasno, nakopičene dolgove je treba zmanjšati. Toda to se počne, ko gospodarstvo robustno raste ter na daljši rok. Nikakor pa ne v času krize. Zmanjšanje javnega trošenja je ob rekordno nizki investicijski dejavnosti in ob zelo šibkem zasebnem povpraševanju pognalo že tako ranljivo in zadolženo evropsko gospodarstvo v novo, še daljšo recesijo.

Danes ni več dvoma, da je šlo za napako ekonomske politike. In danes lahko to napako tudi ovrednotimo. Zaradi vrnitve recesije je 17 držav evro območja v obdobju med tretjim četrtletjem 2011 in drugim četrtletjem letošnjega leta izgubilo za 3.1 milijona delovnih mest. Države PIIGSS, ki so bile s prehitro fiskalno konsolidacijo najbolj prizadete, so skupaj izgubile 2.5 milijona delovnih mest. Od tega Španija in Italija po 900 tisoč, Grčija pa pol milijona. Za primerjavo: ZDA so v istem obdobju število brezposelnih zmajšale za 2.2 milijona. Če seštejemo izgubljen BDP, je evro območje v času te druge recesije izgubilo za 1.4% BDP, države PIIGSS pa med 2% in 5%. Za primerjavo, ZDA so v istem obdobju zrasle za 5% (glej post Slika dneva: Koliko je stala druga recesija v EU).

Kako to, da so vodilne evrske države lahko naredile tako veliko in tako izjemno drago napako? Napako, ki je stala 3 milijone delovnih mest. Evropski ekonomisti in politiki vam bodo navrgli nekaj ducatov razlogov, zakaj je do tega prišlo. Od (skorajšnjega) bankrota posameznih članic zaradi povečanega javnega dolga, ki je nastal zaradi reševanja nasedlih bank, do neprimernega odziva posameznih držav na krizo in premalo ambicioznega zmanjševanja deficitov in premalo ambicioznih strukturnih reform. Toda vse to je zgolj nakladanje. Do dolžniške krize in grozečih bankrotov članic evro območja namreč sploh ne bi prišlo, če bi države imele svoje lastne valute in lastno denarno politiko ali pa če bi ECB opravljala svojo nalogo, tako kot jo opravljajo centralne banke širom sveta. In drugič, nobena razumna država se v času krize ne gre fiskalne konsolidacije in ne zmanjšuje javnega trošenja, medtem ko strukturne reforme (pokojninska reforma in reforma trga dela) dajejo rezultate šele na dolgi rok.

Zgodilo se je nekaj drugega. Nemčija, ki je v letu 2009 najbolj fiskalno stimulirala svoje gospodarstvo, je opogumljena z lastnim gospodarskim okrevanjem v prvi polovici leta 2010 začela s kampanjo nujnosti hitre fiskalne konsolidacije. Njen cilj je bil jasen. Ker ni hotela implicitno jamčiti za finančne obveznosti ostalih članic denarne unije, jih je želela prisiliti, da hitro zmanjšajo svoje proračunske deficite. Mnogo prehitro. Kot kaže primerjalna študija IMF, fiskalna konsolidacija po običajnih krizah traja med 5 in 10 let, ponekod tudi po 15 let. Nemčija pa je hotela ostale države prisiliti, da to naredijo v vsega dveh do treh letih letih. In s tem pahnila celo evro območje, tudi sebe, v novo recesijo.

Pri tem je zanimivo, da Nemčija za ta drzni korak ni imela intelektualne osnove. Ne teoretične in ne empirične. Ni teorije, ki bi upravičevala hitro fiskalno konsolidacijo v času, ko so obrestne mere blizu ničle. In ni empiričnih ekonomskih študij, ki bi na podlagi zgodovinskih primerov in temelječ na rigorozni metodologiji kazale, da je hitra fiskalna konsolidacija dobra za gospodarsko rast.

No, nisem bil povsem natančen. Obstajata dve empirični analizi, ki nakazujeta na nasprotno. Prva, študija Reinhartove in Rogoffa (2012) pravi, da države, katerih javni dolg preseže 90% BDP, v povprečju rastejo hitreje. Na to študijo so se izjemno radi sklicevali ameriški republikanski jastrebi. Druga, študija Alesine in Ardagne (2010) pa pravi, da naj bi rezi v javnih izdatkih dejansko delovali ekspanzivno na gospodarsko rast. Prelepo, da bi bilo res. Nemcem in gospodom iz Evropske komisije je bila študija tako všeč, da so Alberta Alesino, profesorja s Harvarda, celo povabile na vrh EU spomladi 2010 v Madridu, kjer je bil glavna akademska zvezda.

Edini problem obeh študij je, hm, da ne držita. Za obe so kolegi ekonomisti dokazali, da sta napačno narejeni in da ne vzdržita kritike. Pri analizi Reinhartove in Rogoffa, ki je doživela največje javno zasramovanje, dejansko sploh ne gre za ekonometrično analizo, pač pa zgolj navajata navadna povprečja, pri tem pa sta zagrešila številne napake. Denimo, selektivno sta zajemala države ali posamezna obdobja, nista upoštevala, da je povezava med javnim dolgom in gospodarsko rastjo v času krize različna kot v času konjunkture (o tem sem lani na tem mestu podrobneje pisal). Pri študiji Alesine in Ardagne pa je problem, da sta napačno identificirala obdobja, v katerem država dejansko izvaja fiskalno konsolidacijo. Preverjanje je pokazalo, da lahko izmed 26 obdobij, ki sta jih identificirala kot »kontrakcijska obdobja« fiskalne politike z ekspanzivnimi učinki, le za dve epizodi (Irska 1987 in Norveška 1983) ugotovimo, da je znižanje javnih izdatkov imelo ekspanzivni učinek na gospodarsko rast. Metoda, ki sta jo uporabila, je namreč povsem pomešala vzroke in posledice, in sicer da je do znižanja javnih izdatkov kot deleža v BDP lahko prišlo zaradi predhodne gospodarske rasti, zaradi česar se je zmanjšal deficit glede na BDP, ne pa da je bilo najprej znižanje javnih izdatkov, ki je kasneje vplivalo na zagon rasti.

Obeh študij sicer ne moremo kriviti, da sta krivi za milijone izgubljenih delovnih mest v Evropi. Kriva je ekonomska politika, ki se je v preveliki politični vnemi in v hudem pomanjkanju intelektualne zaslombe pač naslonila na tisto redko, kar je bilo na voljo. Natančneje, krivda je v motivaciji Nemčije in posledično Evropske komisije, ki sta kljub skepsi IMF celotno evro območje z napačno predpisanimi »zdravili« poslala v dolgotrajno recesijo, ki je javne finance vseh držav samo še poslabšala.

Toda s tem napak evropske ekonomske politike, ki imajo tako dramatične negativne posledice na milijone prebivalcev Evrope, še ni konec. Se še spomnite fiskalnega pravila? To je pravilo, ki smo ga na podlagi zahteve Evropske komisije tudi mi zapisali v ustavo. Pravilo ima načeloma pozitivne učinke, saj v dobrih časih države prisiljuje, da varčujejo, v slabih časih pa jim omogoča, da imajo lahko ustrezno velike proračunske deficite, s katerimi lahko države spodbujajo rast. Pravilo uvaja avtomatizem v izvajanje proračunske politike. Dodatno pa je Evropska komisija (EK) posamezne članice s podpisom Fiskalnega compacta zavezala, da bodo v bodoče morali svoj strukturni proračunski deficit (deficit, prilagojen za gospodarski cikel) zmanjšati na vsega 0.5% BDP.

Problem obeh je v detajlih. Oboje namreč temelji na predpostavki, da je trendni (potencialni) BDP, ki je osnova za izračun proizvodne vrzeli (razlike med dejanskim in trendnim BDP), in s tem za izračun ciklične komponente, pravilno ocenjen. Natančneje, predvideva, da je metodologija produkcijske funkcije in ekonometrična specifikacija empiričnega modela, s katero se ocenjuje trendni BDP, pravilna.

In tukaj nastopi problem. Fantje, ki na EK ocenjujejo trendni BDP in proizvodno vrzel, so namreč pri tem zagrešili številne metodološke napake. In ena izmed ključnih (ob tem, da imajo problem zelo kratkih časovnih serij in merskih napak) je, da so napačno ocenili strukturno brezposelnost. Denimo pri Španiji so ocenili, da se je v času krize strukturna brezposelnost (sicer merjena s kazalcem NAWRU) povečala iz 10% na 27%. Preprosto povedano, zamešali so strukturno in ciklično (tekočo) brezposelnost. Zaradi te metodološke napake so za države, ki jih je kriza najbolj prizadela, ocene proizvodne vrzeli bistveno prenizke (za Španijo, kjer je 27% delovne sile brezposelne, naj bi proizvodna vrzel znašala manj kot 5%). S tem pa so tudi ocene dovoljenih strukturnih deficitov postavljene preveč nizko. Ali po domače rečeno, države, ki bi se morale držati s strani EK predpisanih (dovoljenih) strukturnih deficitov, bi bile zaradi napake v izračunih EK prisiljene še bolj, kot je potrebno, zarezati v javne izdatke in s tem še bolj skrčiti gospodarsko rast.

Po številnih kritikah je EK komisija letos priznala napako in v drugi polovici septembra naj bi finančni ministri potrdili novo metodologijo (vendar je niso), ki naj bi bila bolj pravilna. S tem naj bi se denimo za Španijo zahtevano znižanje strukturnega deficita naslednje leto prepolovilo.

Problem evropske politike je, da ob katastrofalni institucionalni infrastukturi (kot je denimo obstoj monetarne unije brez fiskalne in bančne unije ali pa kot je obstoj ECB brez izvajanja ključnih funkcij centralne banke itd.) njeni ukrepi temeljijo vse preveč na ad hoc ocenah »no name« bruseljskih uradnikov, za katerimi ne stoji rigorozno akademsko verificirana metodologija oziroma na političnih odločitvah, za katerimi ni trdne intelektualne osnove.

Povsem podoben je problem glede nastajanja bančne unije in zahteve po predhodno opravljenih stresnih testih vseh nacionalnih bank. Slovenija je prva država, kjer naj bi izvedli rigorozne mikro stresne teste bank ter na tej osnovi še makro stresni test celotnega bančnega sektorja. Pri tem pa se pojavlja ključni problem, da za temi stresnimi testi ne stoji jasna in rigorozno akademsko verificirana metodologija. Pač pa so stresne ocene odvisne od izbranih predpostavk za posamezno državo. Denimo, podjetje Oliver Wyman, ki dela makro stresni test tudi za Slovenijo, je za Španijo uporabilo predpostavko, da se bo v ekstremnem scenariju BDP v letu 2012 znižal za 3.3 standardne odklone (kar znaša 4.1%), v 2013 za 2.3 standardne odklone (2.1%) in tako naprej. Podobno velja za gibanje cen nepremičnin, za kratkoročne obrestne mere in za brezposelnost (glej post Kakšne so predpostavke stresnih testov slovenskih bank?).

Pri Sloveniji pa naj bi po dostopnih informacijah uporabili bistveno bolj ekstremne predpostavke glede ekstremnega scenarija. Kolikor je slišati, naj bi najprej želeli uporabiti ekstremni scenarij, v katerem bi se BDP lahko znižal za 30%, kasneje pa naj bi to predpostavko relaksirali na »samo« 20% padec BDP. Če bi uporabili enak vatel za Slovenijo (3.3 standardni odkloni od povprečja), bi na podlagi standardnega odklona gospodarske rasti v obdobju 1991-2012, najbolj ekstremen možen šok znašal 12.6% BDP. Če denimo ne bi upoštevali let 1991 in 1992, bi ta ekstremni padec BDP znašel le še 9%. In tako naprej. Pri tem pa morate vedeti, da je verjetnost nastopa tako ekstremnega dogodka izjemno nizka. Iz statistike izhaja, da je verjetnost, da se bo zgodil dogodek, ki je 3 standardne odklone oddaljen od povprečja, manjša od 0.3%. Bolj smselno bi bilo uporabiti predpostavko 2 standardnih odklonov, pri čemer je verjetnost dogodka okrog 5%.

Zakaj je to pomembno? Pomembno je, ker se na podlagi takšnega ekstremnega šoka oceni, za koliko bi se lahko najbolj poslabšala bančna aktiva, s tem pa seveda potreba po kapitalski injekciji bankam. Če se velikost šoka postavi nerazumno previsoko, to pomeni, da mnogo podjetij seveda ne bi preživelo, kar bi drastično poslabšalo izpostavljenost bank ter posledično izpostavljenost države do bank. Ter seveda povečalo še strošek sanacije dolga podjetij. Ali drugače povedano, preveč drastične predpostavke glede scenarijev stresnih testov ter objava takšnih ocen lahko – v razmerah sedanje disfunkcionalne monetarne unije v Evropi –  katerokoli članico poženejo na rob bankrota, saj sama ne more financirati preveč radikalno ocenjenih potreb po kapitalskih injekcijah.

Iz tega vidika je ključno, da se predpostavke stresnih testov prediskutirajo v širšem strokovnem krogu in nato javno objavijo. In drugič, ključno je, da je metodologija stresnih testov ter metodologija uporabljenih predpostavk za vse države enotna in podvržena kritični presoji strokovne javnosti.

Kot sem pokazal zgoraj, imajo lahko napake v ekonomski politiki EU izjemno dramatične posledice na zaposlenost, BDP in blaginjo ljudi. Ekonomska politika EU je preveč resna zadeva, da bi jo pustili zgolj ad hoc ocenam nekih nizkorangiranih uradnikov oziroma osebni presoji in motivaciji politikov ter populizmu njihovih domačih volilcev. Na žalost živimo v skupni – zelo disfunkcionalni – evropski družini, kjer ni možnosti za lahek izstop, zato je odgovornost evropskih politikov in transparentnost ukrepov ekonomske politike še toliko bolj ključna za blaginjo državljanov.

__________

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend

3 responses

  1. A imamo kot država sploh še možnost ugovora? Kaj če nam izračunajo bančno luknjo 25 milijard evrov? Kake so potem opcije? A je mogoče to tisti rop stoletja o katerem se je govorilo?

    Veliko, preveč usodnih vprašanj. Mi bi za začetek morali narediti naslednje: stakniti glave skupaj in narediti načrt kako naprej (plan A, plan B, …). Upam, da se to že dela, ter da je kregarija levi-desni samo dimna zavesa. Če ne, Bog nam pomagaj!

  2. Jože, dober, dragocen prispevek. Samo še vprašanje zate. Ali res misliš, da je bila napaka Reinharta in Rogoffa ter Alesine in Ardagna slučajna? Zakaj kar naenkrat taka podpora in promocija top institucij Evrope nekemu obskurnemu ekonomskemu prispevku? Kdo je profitiral iz razpleta dogodkov, ki su mu dajale ” štih” te raziskave? V kakšen razvoj Evrope in kakšno razmerje sil peljejo?

    Da je pretiravanje s stresnimi scenariji za Slovenijo slučajno? Oliver Wyman je v Španiji deloval v povsem drugi smeri. Maksimalno so si prizadevali, ob posmehu ekonomistov, zmanjšati težave (podkapitaliziranost) španskega bančnega sektorja (http://www.zerohedge.com/news/2012-09-28/how-oliver-wyman-manipulated-spanish-bank-bailout-analysis). Zakaj pri nas ravnajo drugače? Kaj bi lahko bil rezultat takih scenarijev? Kaj bo to pomenilo za edini nacionalni bančni sektor v vzhodni Evropi, ki je bil sposoben samostojno uspešno konkurirati podružnicam ZE bank. Kaj bo to pomenilo za državo z največjim delom nacionalnega lastništva v ključnih sektorjih ekonomije med državami vhodne Evrope? Poskusi prestopiti za trenutek iz območja čiste ekonomije na področje “Realpolitik”. Mogoče, ti bo to razmišljanje dalo dodatna pojasnila, kaj so prava gibala za ekonomskim razvojem, ki ga opazujemo.

    Henry Kissinger pravi v svoji odlični knjigi (Diplomacy) približno takole; “The difference between state and a man is that state has no after-death life”. Države, ki se tega ne zavedajo so ovce. Ovce so za striženje.

  3. Marko,

    Normalno je, da bodo kapitalski interesi podpirali ekonomske teorije, od katerih imajo koristi (zanimiva bi bila kaka študija povezav na to temo). Vendar bi na kratko pokomentiral tvojo izjavo o nacionalnem bančnem sistemu. Mogoče je bil sposoben konkurirati tujim bankam, vendar smo ga res grdo zlorabili. In to se nam danes maščuje. Žal. Živimo v takem prepletenem sistemu, da se te lahkomiselne in neodgorovne zlorabe vračajo nazaj na grbo. Tako je, prej bi pač morali misliti na to. Kar lahko storimo danes je, da kaznujemo odgovorne, čimprej strnemo vrste in skujemo plan reševanja in dolgoročnejšo vizijo (kot pravi Boris). To bi seveda morali storiti že 4 leta nazaj. Časa imamo res malo (če sploh kaj) in Jože ima prav, ko pravi, da smo si za luknjo krivi sami. Ne bi bila taka, če bi takoj ukrepali in banke sanirali. Edina možnost, da imamo res kaj od nacionalnega bančnega sistema je, da postane popolnoma transparenten in da se preoblikuje v javno bančništvo (v kakšno obliko točno, ne vem). Ker pa se Slovenci še o trasi ene lokalne ceste ne znamo zmenit, se bojim da je edina možnost prodaja bank, saj bodo v nasprotnem primeru prevelika skušnjava za vsakovrstne lobije in rentniške pijavke. Če so ovce za striženje, so hijene za odstrel.

%d bloggers like this: