Pri pozivanju na razkritje metodologije stresnih testov slovenskega bančnega sistema v svoji dobronamernosti nisem posebej opozarjal na možne zlorabe naše pobude. Namreč na to, da mnogi, ki pobudo skupine ekonomistov o razkritju metodologije javno podpirajo, to počnejo iz povsem drugačnih razlogov kot mi. Podpirajo jo zato, da bi morda preprečili neodvisno in pošteno oceno stanja v slovenskih bankah (čeprav sicer ne vem, kako lahko to še preprečijo) in da bi nadaljevali s svojim dosedanjim “poslovnim modelom”. To so vsi tisti, ki so (zaenkrat še) lastniki prezadolženih podjetij, katerih lastniški deleži bodo s sanacijo bank prešli na slabo banko in bodo nato prodani.

Za takšne je naša pobuda seveda dobrodošla in jo močno podpirajo. Z veseljem jo zlorabljajo. Nadaljujte z branjem→

Kot pravi moj kolega – če še ne poznate definicije praznine, si poglejte sporočilo Banke Slovenije o razkritju metodologije stresnih testov slovenskega bančnega sistema. Sporočilo je prazno. Pravi le, da je izdelava stresnih testov v teku, da je v skladu z nekaterimi itak jasnimi splošnimi načeli in da bodo rezultati objavljeni konec letošnjega leta.

Ne vem, zakaj so potrebovali cel teden dni, da so to “definicijo praznine” usklajevali na relaciji BS, družba Oliver Wyman, Evropska komisija in ECB. Skupina uradnikov je vrgla proč osem dni dela za rezultat, ki je enak ničli. No, tudi to ničlo (osem dni neproduktivnega in nekoristnega dela) bomo plačali davkoplačevalci. Nadaljujte z branjem→

Druga analiza ekonomistov IMF (Nicoletta Batini, Giovanni Callegari & Giovanni Melina, Successful Austerity in the United States, Europe and Japan, 2012), ki je pokazala, da je fiskalna konsolidacija v času recesije dvakrat bolj rizična kot v času gospodarske rasti, da postopne konsolidacije dajejo boljše učinke kot hitre šok terapije in da imajo drastične konsolidacije bolj negativen učinek na gospodarsko rast in da povečujejo javni dolg glede na BDP. Torej natanko tisto, kar tudi sam že nekaj let ponavljam: drastično vladno varčevanje v času krize krizo samo poglablja in še povečuje breme javnega dolga; fiskalne konsolidacije se delajo v dobrih časih in postopoma. Nadaljujte z branjem→

Analiza ekonomistov IMF iz leta 2011 (Jaime Guajardo, Daniel Leigh, and Andrea Pescatori, Expansionary Austerity: New International Evidence, 2011, 2011), ki je pokazala, da so zloglasni »Bocconi boys« (Alesina, Ardagna, Giavazzi, Pagano, Perotti in Tabellini) uporabljali pristransko metodo za identifikacijo varčevalnih obdobij in da je ob uporabi pravilne metode, ki upošteva dejanske uradne podatke glede varčevalnih ukrepov, kontrakcijska fiskalna konsolidacija prav v vseh zajetih državah vodila v zmanjševanje domačega povpraševanja in BDP. Torej, fiskalno varčevanje nima pozitivnih učinkov na rast, pač pa vodi v oziroma poglablja gospodarsko recesijo.

Kotrakcijska fiskalna politika ima pač kontrakcijske učinke. Ali po domače, zmanjšanje javne porabe zmanjšuje agregatno porabo in s tem BDP.

Nadaljujte z branjem→

Karmen Reinhart iz dvojca Reinhart – Rogoff, katerih študijo o negativnem vplivu visokega dolga na rast so razkrinkali kot polno napak, je na Bloombergu objavila komentar, v katerem dokazuje, da Paul Krugman nima prav, ko trdi, da visok javni dolg ni nujno povezan z visoko ceno zadolževanja. In seveda, da je Krugman pozabil na razliko med nominalnimi in realnimi obrestnimi merami.

Hm, prinesite kokice in pijačo, kajti to se bo nadaljevalo. Nadaljujte z branjem→

Ta teden bom pisal o velikem nategu, ki se je zgodil na področju makroekonomske teorije v 1970-ih letih in ki determinira naše današnje razumevanje gospodarstva ter receptov za rešitev krize. Vse je v predpostavkah. V tem ali verjamete v to, da so ljudje hiper racionalni in da so trgi hiper učinkoviti. Če verjamete v to, se kriza ne more zgoditi. Če se pa po nekem čudežu zgodi, pa država ne sme poseči (niti z monetarno niti s fiskalno politiko) v njeno reševanje, saj se bodo trgi sami pozdravili. Plače se bodo znižale in gospodarstvo se bo vrnilo v novo ravnotežje. Nadaljujte z branjem→

Zanimiv komentar v The Economistu o “nemški krivdi” glede prevelikega presežka v trgovinski bilanci. Nemčija seveda igra igro “beggar thy neighbour”, ko zaradi premajhnega domačega povpraševanja izvaža deflacijo in depresijo v ostale članice evro območja. Toda pri tem ne smemo pozabiti, da bi Nemčijo lahko kadarkoli ustavila ECB iz Frankfurta. ECB bi, če ne bi bila “tako sadistično osredotočena na nizko inflacijo“, z dvigom inflacije nevtralizirala nemški izvoz deflacije. Denimo, da bi s kupovanjem državnih obveznic povečevala denarno maso ali da ne bi nevtralizirala nemškega fiskalnega stimuliranja (če bi do njega prišlo) z umikanjem denarja. Nadaljujte z branjem→

Fama is a staunch defender of efficient markets and rationality, while Shiller argues, “The theory makes little sense, except in fairly trivial ways.” Shiller emphasizes “the enormous role played in markets by human error, as documented in a now-established literature called behavioral finance.” Shiller also says, with regard to rational expectations, that “Professor Fama avoids theories that describe … irrational behavior, and I think he’s wrong about that.”

Is Shiller correct? Should economists drop the assumption of rational expectations, at least in some instances? Nadaljujte z branjem→

Poslabšana napoved gospodarske rasti Evropske komisije za Slovenijo (letos povečanje upada iz -2% na -2.7%, naslednje leto pa iz -0.1% na -1%)  je bila pričakovana, tudi sam sem jo napovedal pred meseci. Poslabšana napoved je logična posledica dejstva, da rahlo naraščajoč izvoz ne more nadomestiti izpada povpraševanja gospodinjstev, države in investicijskega povpraševanja. Tri izmed štirih komponent agregatnega povpraševanja so nizke oziroma upadajo, zato se gospodarska recesija poglablja. Nadaljujte z branjem→

O tem se že dolgo spravljam nekaj napisati. V zadnjih letih je bilo narejeno precej študij, ki v drugačno luč postavljajo trditev klasične, neoklasične in nove teorije zunanje trgovine, da so koristi od zunanje trgovine za vse države pozitivni. Ta trditev sicer še vedno drži, na agregatni ravni so koristi za vsako državo pozitivne, problem je le v porazdelitvi teh koristi med gospodarskimi panogami ter med nosilci “produkcijskih faktorjev“. Zadnji dve desetletji eksplozivnega napredovanja globalizacije sta namreč pokazali, da so te koristi v razvitih državah zelo neenakomerno porazdeljene. Običajno močno pridobijo lastniki podjetij (kapital), ki proizvodnjo selijo v cenejše države, izgubljajo pa zaposleni (delo), ki bodisi izgubijo službe ali pa so prisiljeni delati za nižje plače.

Za pokušino spodaj navajam letošnjo študijo avtorjev David H. Autor, David Dorn, Gordon H. Hanson in Jae Song “Trade Adjustment: Worker Level Evidence“, ki so analizirali izkušnje zaposlenih v industriji v ZDA. Nadaljujte z branjem→