Vam imena družb Alvarez and Marsal, BlackRock, Oliver Wyman, Pimco kaj povedo? To so družbe, ki so same in skupaj s “poddobavitelji“, “big 4” revizijskimi hišami Deloitte, Ernst&Young, KPMG and PriceWaterhouseCoopers (PwC) naredile velik posel pri ocenjevanju bančnega sektorja v šestih problematičnih državah (Grčija, Irska, Španija, Portugalska, Ciper in Slovenija). Skupaj za več kot 100 milijonov evrov.

Povsod pa, kot razkriva EUobserver, boste naleteli na netransparentnost njihove izbire in na konflikt interesov. Vse konzultantske družbe so bile najete pod pritiskom nujnosti, zaradi česar je odpadla zahteva po transparentnosti postopka javne izbire. Številne pa so v konfliktu interesov, ker hčerinske družbe “stresno pregledujejo” banke preden vanje investirajo njihove matične investicijske družbe.

Splača se prebrati originalni članek. Spodaj je le nekaj kratkih odlomkov. Nadaljujte z branjem→

Vesel sem, da se druga sanacija bank v dveh desetletjih končno začenja. Čeprav bi bistveno raje videl, da te sanacije sploh ne bi potrebovali. In ne bi je potrebovali, če bi banke, ki smo jih sanirali sredi 1990-ih let, takoj po zaključeni sanaciji prodali. Ste morda slišali, da imajo težave z bankami Hrvati, Čehi, Poljaki, Slovaki (…)? Ne, ker so težave njihovih bank rešili njihovi tuji lastniki. Tako kot so pri nas težave Unicredita, Raiffeisna, SKB (…) v času te krize rešili njihovi tuji lastniki. Mi, navadni državljani, še vedeli nismo, da so v težavah. Nasprotno pa smo lahko vsak dan spremljali telenovele v zvezi s težavami bank v domačem lastništvu (državnem ali zasebnem). In za te težave, ki so v bistvu težave njihovih lastnikov, smo dobili zdaj izstavljen račun v višini dobrih 4.4 milijarde evrov. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Paul Krugman se je v nedavnem postu na svojem blogu lotil vprašanja razlike med financiranjem vladnega deficita s ’tiskanjem’ denarja (‘helikoptersko metanje denarja’) in financiranjem deficita na klasičen način preko prodaje obveznic. Ugotavlja, da med obema ni nobene razlike, saj sta tako Fed kot finančno ministrstvo del vlade, Fed pa slednjem vsako leto nakaže veliko večino svojih prihodkov. Ugotavlja tudi, da je za analizo smiselno poenotiti obe vladni agenciji, to pa sta argumenta, ki ju že leta ponavlja MMT (Modern Monetary Theory): Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Enajstega marca 2011 je severovzhod Japonske prizadel eden najmočnejših potresov na svetu v zadnjih 130 letih. Potres z izmerjeno magnitudo 9 in posledični cunamiji so med drugim povzročil tudi nuklearno katastrofo v Fukušimi ter skoraj 235 milijard dolarjev neposrednih in posrednih stroškov. 17. marca 2011 so se japonski inženirji lotili obnove avtoceste Kanto (Great Kanto Highway) v prefekturi Fukušima, ki jo je potres najbolj prizadel, in dela na popolnoma uničeni cesti končali 23. marca 2011, torej v borih šestih dneh. * Nadaljujte z branjem→

Nadaljujte z branjem→

Četrtkova objava rezultatov stresnih testov v bankah pomeni pomembno točko preobrata v procesu reševanja sedanje gospodarske krize. Po nekaj letih brezglavega tavanja Pahor – Križaničeve ekonomske politike in po zadnjih dveh letih predinfarktne drame četrtek prinaša realno upanje, da se poberemo iz depresije. Toda le v primeru, če bomo izvedli stvari do konca, kot jih moramo.* Nadaljujte z branjem→

Nekako sem vesel, da je ta stresni dan za banke in za državo za nami in da smo ga kot država zvozili. Ocena kapitalske luknje v treh državnih bankah (NLB, NKBM in Abanka) je – kljub negotovosti glede metodologije stresnih testov – na ravni, ki sem jo pričakoval. Kot sem povedal, bi bilo zame presenečenje, če bi bila ta luknja večja od 2.5 do 3 milijard evrov. Skupaj s 445-milijonsko dokapitalizacijo še dveh zasebnih bank v likvidaciji (Factor banka in Probanka) ter s sredstvi za delovanje slabe banke (DUTB), pa bo celoten strošek za državo okrog 3.66 milijarde evrov. Ta strošek v višini 10% BDP je za Slovenijo zaenkrat obvladljiv. Nadaljujte z branjem→

Tale naslov sem si sposodil iz tvita Branka Milanoviću iz Svetovne banke (sicer guruja njenega programa zbiranja in analiziranja podatkov o globalni neenakosti). Martin Feldstein, ob Miltonu Friedmanu eden izmed voditeljev neo-konzervativne kontrarevolucije v ekonomiji v 1970 letih (nekdanji predsednik NBER (National Bureau of Economic Reserach) in kasnejši vodja ekonomskih svetovalcev v administraciji Ronalda Reagana) je namreč pred dnevi v International New York Timesu objavil zanj nenavadno kolumno – kjer je predlagal, da vlada poveča investicije v infrastrukturo za – zapišite si – 1,000 milijard dolarjev. Nadaljujte z branjem→

Spodaj je briljantno razmišljanje Warrena Buffeta o tem, zakaj je postal progresivec, zakaj je demokrat in zakaj se zavzema za več enakosti. Ker je življenje loterija. Ali natančneje, ker preden se rodiš, ne veš, katero karto boš potegnil. Boš ženska ali moški, inteligenten ali manj inteligenten, bel ali črn, zdrav ali invaliden, rojen v Afriki ali Evropi… Če bi pred rojstvom lahko izbiral svet, v katerega bi se rad rodil, bi si izbral tistega, ki ti omogoča največjo verjetnost, da ti bo v življenju šlo dobro. To pa je svet večje enakosti, kjer boš, tudi če nisi imel sreče “pri žrebu”, imel več možnosti za enake štartne pogoje ali da bo socialna država poskrbela zate, če ti iz objektivnih razlogov ne boš tega sposoben.

Nadaljujte z branjem→