Je “neoliberalizem” mrtev, če celo Feldstein predlaga vladno trošenje?

Tale naslov sem si sposodil iz tvita Branka Milanoviću iz Svetovne banke (sicer guruja njenega programa zbiranja in analiziranja podatkov o globalni neenakosti). Martin Feldstein, ob Miltonu Friedmanu eden izmed voditeljev neo-konzervativne kontrarevolucije v ekonomiji v 1970 letih (nekdanji predsednik NBER (National Bureau of Economic Reserach) in kasnejši vodja ekonomskih svetovalcev v administraciji Ronalda Reagana) je namreč pred dnevi v International New York Timesu objavil zanj nenavadno kolumno – kjer je predlagal, da vlada poveča investicije v infrastrukturo za – zapišite si – 1,000 milijard dolarjev.

Feldstein pravi, da ima Fed prav, da je treba stimulirati gospodarsko rast, vendar pa je skeptičen do tega, da je Fed pravi naslov in da ima prava orodja za takšno stimuliranje:

The Fed’s strategy has been to stimulate the economy by driving down long-term interest rates by amassing long-term bonds and pledging to keep short-term rates near zero. A result has been to increase home and stock prices and, by lifting household wealth, encourage consumer spending.

But the magnitude of the effect has been too small to raise economic growth to a healthy rate. Home building has increased rapidly, but from such a low level that its contribution to gross domestic product has been very small. And the increase in total consumer spending has slowed, despite the soaring stock market.

Feldstein pravi, da se je s kvantitativnim popuščanjem Fed spustil v preveč tvegano početje, hkrati pa je z dolgoročno nizkimi obrestnimi merami spodbudil posameznike in podjetja v presežne rizike, ki bi lahko destabilizirali gospodarstvo na podoben način, kot ga je Greenspanova politika po letu 2001. Opozorilo so velikanski borzni baloni in napihovanje nepremičninskih balonov.

Feldstein zato predlaga, da je treba “Fed rešiti pred samim seboj” in da mora tvegano monetarno politiko nadomestiti ekspanzivna fiskalna politika – 5-letni vladni program naložb v infrastrukturo v znesku 1,000 milijard dolarjev (okrog 15% ameriškega BDP):

To get the economy back on track, President Obama should propose, and Congress should enact, a five-year fiscal package that would move the growth of gross domestic product to above 3 percent a year and focus on direct government spending on infrastructure.

The total price tag over five years would have to exceed $1 trillion to achieve the needed rise in the economic growth rate. The lack of “shovel-ready” projects is not an excuse for not pursuing this strategy or for diverting the funds into income transfers and other low-impact spending of the kind that made the 2009 stimulus so ineffective.

Tisti, ki poznamo akademski track record Martina Feldsteina, ki je bil začetnik in glavni proponent študij o škodljivosti davkov za gospodarsko rast v 1970-ih letih in nujnosti znižanja korporativnih davkov in javnega trošenja države ter tisti, ki je nastavil ukrepe reagonomike ozirome ekonomike ponudbe, smo si ob tem članku Feldsteina nekajkrat pomeli oči. Kaj za hudiča se dogaja?

Nekaj mora biti hudo narobe, če največji konzervativni jastrebi,ki so še pred štirimi leti ob prvem stimulus paketu Obamove administracije vpili, kako bo to dvignilo javni dolg in izrivalo naložbe podjetij v produktivne dejavnosti, nenadoma obrnejo ploščo. Kako lahko rasni neoklasik in ultra-konzervativni jastreb, ki ne priznava fiskalne politike, monetarno politiko pa zgolj občasno, nenadoma naredi tak salto mortale?

Tja, odgovor je preprost. Živimo v izjemnih razmerah, ki so na glavo postavile vse “čiste” oziroma parcialne ekonomske teorije o hiper racionalnih posameznikih in samouravnavajočih se trgih. Vračamo se v Keynesov svet povečane negotovosti in posledično premajhnega agregatnega povpraševanja. V svet, kjer konvencionalne ekonomske teorije in ekonomske politike, dizajnirane za fine-tuning ekonomskih agregatov, “ne primejo” več. Aspirini ne delujejo, treba je poseči po močnejših zdravilih. Treba je poseči po Keynesu. Ki je dizajniral ekonomsko politiko za natanko takšne “izjemne razmere”.

Takšne miselne obrate je treba podpreti. Kajti pomenijo, da se ekonomisti učijo na napakah in prilagajajo situaciji, s čimer se bo tudi prevladujoča ekonomska doktrina počasi obrnila v bolj realistično smer.

No, Milanović je vseeno malce zajedljiv in se sprašuje “What next? Nationalize the banks?

3 responses

  1. Zadni Milovanićev stavek je zajel vse bistvo bančnih bail-out-ov po 2008. Ravno za to se je šlo! In sicer za preživetje točno določenega finančnega kapitala in njegovega vpliva, ki se je gradil skozi stoletja.Ter za izogib podržavljanju (kar bi bil edini moralni in s stališča države in davkoplačevalcev pravičen ukrep). Danes govorimo o slovenskem reševanju bank pa si dajmo za primerjavo pogledati koliko so dobile samo od FED-a ključne finančne istitucije razvitih držav (skupaj 16 tisoč !!! milijard USD):

    Take a look at how much money the Fed pumped into big banks during the financial crisis:

    Citigroup – $2.513 trillion

    Morgan Stanley – $2.041 trillion

    Merrill Lynch – $1.949 trillion

    Bank of America – $1.344 trillion

    Barclays PLC – $868 billion

    Bear Sterns – $853 billion

    Goldman Sachs – $814 billion

    Royal Bank of Scotland – $541 billion

    JP Morgan Chase – $391 billion

    Deutsche Bank – $354 billion

    (pa še UBS, Unicredit, Credit agricole, Société générale,…)

    Ker si je te cifre težko predstavljati naj dam za primerjavo podatek, da ameriški BDP obsega približno 14.300 milijard (trillions) USD. Potem si pa izračunajte kolikšen % ameriškega BDP so dobile posamezne banke. Nato to primerjajte s pomočjo (% BDP), ki jo bodo dobile slovenske banke. Si predstavljate, da bi Zakrajšek (ki tako rad deli neoliberalne nasvete) kot pomemben član FED-a raje zrihtal (“let’s walk the talk”) npr. Križaniču zelo ugodno posojilo (“no questions asked”) v višini 10% slovenskega BDP tj. 3,5 milijarde evrov kot je to v isti meri dobila od FED-a Angela Merkel za svojo prvo sistemsko banko ie. Deutsche Bank (pa tudi za Commerzbank). Veste kakšen finančni genij bi bil potem Križanič, tako kot Angela Merkel bi z dvignjenim prstom lahko vsem po spisku delil nasvete o varčevanju.

    V Evropi se bo potrebno predvsem vprašati katere države so dobile tudi več dest% BDP likvidnostne pomoči od FED-a in katere ne. In tiste, ki jo niso (in bodo morale reševati situacijo predvsem na svoj račun) bi morali udariti po mizi vsakokrat, ko jim bo EC delila levite glede državne pomoči. Velja predvsem za naše, Čufer, Jazbec et.co. Je pa treba imeti za to hrbtenico. in argumente seveda.

  2. Ne. Bank ni potrebno podržavit. Se jim mora pa obvezno odvzeti pravico da brez kakršnegakoli nadzora ustvarjajo denar iz nič. Samo to. Privatne banke tega privilegija in koncesije ne smejo več imeti. Če so zmogli to prepoved uvesti davnega leta 1840 zaradi podobnih težav in so zato ustanovili Bank of England, ni vrag da tega nebi mogli narediti tudi 150 let kasneje z elektronskim denarjem, ki ga je mimogrede v obtoku že več kot 97%. Denar ne sme biti asset ampak mora opravljat funkcijo.

  3. Pa da nebo več hrušk in jabolk v isti vreči. Zelo na grobo
    There are three types of money in the economy, but as members of the public, we will have only ever used two of them – cash, and the numbers in your bank account.

    1. Cash:

    Physical money, or cash, is created under the authority of the Bank of England, with coins manufactured by the Royal mint, and notes printed by specialist printer De La Rue. The profits from the creation of cash (known as seigniorage) go directly to the government. Of course, it is inconvenient and risky to use cash for larger transactions. This is one of the reasons why today cash makes up less than 3% of the total money supply. Nowadays people use credit and debit cards, which allow money to be transferred electronically between bank accounts (see point 3).

    2. Central bank reserves

    Central bank reserves are a type of electronic money, created by the central bank and used by banks to make payments between themselves. In some respects they are like an electronic version of cash. However, members of the public and normal businesses cannot access central bank reserves, as they are only available to those organisations who have accounts at the Bank of England, i.e. banks. Central bank reserves are not counted as part of the money supply for the economy, due to the fact that they are only used by banks to make payments between themselves.

    3. Commercial bank money

    The third type of money accounts for approximately 97% of the money supply. However, unlike central bank reserves and cash, it is not created by the central bank or any other part of government. Instead, commercial bank money is created by private, high-street or ‘commercial’ banks, usually in the process of making loans (as described below). While this money is electronic in form, it need not be – before computers, banks could still ‘create money’ by simply adding deposits to their balance sheets.

%d bloggers like this: