Uroš Urbas je napisal: »Mileta Šetinca smo med gostujoče pisce povabili, ker je uredništvo od krogov blizu vladi deležno ponavljajočih se očitkov, da ne razumemo prizadevanj, naporov in dosežkov zdajšnje vlade.« Nadaljujte z branjem→

Ob bok dogajanju v Državnem zboru, kjer danes na pobudo SDS iščejo krivce za bančno luknjo. Hja, najprej bodo morali pogledati pri sebi, saj je luknja nastala pretežno v bankah v državni lasti, v času, ko je vlado vodila koalicija pod vodstvom SDS in ko so tri glavne državne banke vodile uprave in nadzirali nadzorni sveti, ki jih je nastavila vladna koalicija pod vodstvom SDS.

Spodnji (recikliran) zapis ilustrira nastanek bančne luknje in identificira krivce. * Nadaljujte z branjem→

Tja, včasih imam občutek, da sem vse že zdavnaj povedal in napovedal. Tale članek je izpred dveh let in pol.

Potem ko smo državljani plačali sanacijo NLB z začetka 90. let prejšnjega stoletja, je država, da bi poplačala del stroškov sanacije, leta 2002 34 odstotkov NLB prodala belgijski KBC in 5 odstotkov EBRD. V dvajsetih letih (med letoma 1990 in 2010) smo bili državljani prisiljeni financirati stroške sanacije in dokapitalizacij NLB v skupni višini 1860 milijonov evrov. V istem obdobju je država s prodajo obeh navedenih kapitalskih deležev ter z dividendami od NLB skupaj zaslužila okrog 557 milijonov evrov. Državljani smo torej dobili nazaj malenkost manj od 30 odstotkov denarja, ki smo ga bili prisiljeni dati za NLB. Nadaljujte z branjem→

Milan Jevšenak, Martin Novšak in Aleš Hauc niso imena, ki bi širši javnosti kaj veliko povedala. A vendar so pred nekaj dnevi ti trije gospodje ‘obrnili’ skoraj 50 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja. Prvi približno sedem, druga dva po dvajset milijonov evrov oziroma vsak posebej in vsi skupaj nekako toliko, kot so njihova podjetja predlani imela dobička. Po nalogu lastnice države oziroma njene agencije za upravljanje kapitalskih deležev (AUKN) so Eles, Gen energija in Pošta Slovenije z večino lanskega dobička v skupni višini nekaj manj kot 50 milijonov evrov dokapitalizirali NKBM. Nadaljujte z branjem→

O njihovi smiselnosti oziroma smotrnosti to ne pove ničesar. Finančni minister Franci Križanič je, denimo, prepričan, da mora država obvladovati NKBM, drugo največjo banko v državi. Z narodnogospodarske plati je korist od tega hudo dvomljiva, a bi večina volivcev umiku države iz banke zanesljivo odločno nasprotovala. Ker je jasno, da bi banka v tem primeru pristala v rokah tujega kapitala, povrhu pa ker, kronski argument po letu 2008, zasebne banke niso nič ‘boljše’ od državnih: slednje so nemara resda manj donosne, a tudi manj pohlepne, v skrajnem primeru pa itak oboje rešuje država. Pravzaprav davkoplačevalci. Nadaljujte z branjem→

Mhm, tale zapis v Financah pove bistvo nacionalno-interesne histerije, ki jo zganjajo France Križanič, Marko Golob et consortes. Oni so za nacionalni interes, zapitek pa naj plačajo davkoplačevalci. Najprej smo v 20 letih izgubili 3.8 milijarde evrov v NLB, 1.45 milijarde evrov smo izgubili v izgubaškem TEŠ 6, zdaj pa sta Golob in Križanič še lastnoročno v smeti vrgla 47.5 mio evrov, za kolikor sta prisilila tri državne družbe (Pošta Slovenije, Eles in GEN energija), da prisilno dokapitalizirajo NKBM. Ta kapitalski vložek je bil ta teden zradiran. Vržen stran. V smeti. Nadaljujte z branjem→

Predpostavljam, da ste brali klasiko popularne ekonomije Freakonomics, ki med drugimi izjemnimi zgodbami prinaša tudi zelo poučno zgodbo “Why drug dealers still live with their moms“, ki temelji na članku Stevena Levitta in Sudhira Venkatesha iz leta 2000, objavljenem v QJE. Logika, zakaj ulični preprodajalci droge še vedno živijo pri svojih mamah, temelji na preprostem dejstvu, ker si česa boljšega ne morejo privoščiti. Namreč hierarhija drogeraških tolp je takšna, da večino dobička od preprodaje pobere šef tolpe, nekaj ostane za pomočnike, medtem ko ulični preprodajalci dobijo zgolj drobiž, hkrati pa je rizičnost njihovega posla enormna. Verjetnost, da ne bodo preživeli 5 let “v poslu” je enaka 1. Nadaljujte z branjem→

Septembra sem pisal o tem, da so avgustovske novice o izhodu evrskega gospodarstva iz recesije podobne mlačnemu začetku poletja na Aljaski in da to ne pomeni resničnega okrevanja. Nisem se zmotil, v tretjem četrtletju se je evrsko gospodarstvo spet zaustavilo. Napisal sem tudi, da do trajnejšega okrevanja ne more priti, dokler ne bo EU spremenila ekonomske politike. Predvsem politike glede fiskalne konsolidacije. * Nadaljujte z branjem→

Zanimivo debato med progresivnimi makroekonomisti (neokeynesianci) in progresivnimi monetaristi (pripadniki endogene teorije denarja) o tem, ali centralne banke tiskajo denar “iz zraka” (namesto iz depozitov), o kateri je večkrat pisal Aleš Praprotnik, je dopolnila debata o tem, ali ima dolg res nevtralen učinek na povpraševanje. Zadnja debata o sekularni stagnaciji, o kateri sem pisal pred enim mesecem, je namreč razkrila tudi to, da se je ob stagnirajočih dohodkih večine prebivalstva v ZDA agregatno povpraševanje povečevalo zaradi rastočega dolga gospodinjstev.

To je zanimiv fenomen, saj bi pomenilo priznanje, da lahko ne samo vlade kreirajo dodatno povpraševanje z dodatnim javnim zadolževanjem (predvsem v kriznih razmerah) , pač pa da lahko enako delajo tudi banke z odobravanjem kreditov v “mirnih časih”. To bi zahtevalo popravke teorij. Vse lepo in prav, toda nekje vmes so baloni, ki nastopijo, če banke ekscesno posojajo. Ali drugače povedano, če v mirnih časih povpraševanje ne more rasti brez balonov, je nekaj narobe s prerazdelitvijo dohodkov. Očitno velika večina “spodaj” dobi premajhen kos kolača. In da bi to uvideli, niso potrebne nove teorije. Nadaljujte z branjem→