NLB, NKBM in Triglav lahko tudi propadejo, da le ostanejo v državni lasti (reobjava)

Tja, včasih imam občutek, da sem vse že zdavnaj povedal in napovedal. Tale članek je izpred dveh let in pol.

Potem ko smo državljani plačali sanacijo NLB z začetka 90. let prejšnjega stoletja, je država, da bi poplačala del stroškov sanacije, leta 2002 34 odstotkov NLB prodala belgijski KBC in 5 odstotkov EBRD. V dvajsetih letih (med letoma 1990 in 2010) smo bili državljani prisiljeni financirati stroške sanacije in dokapitalizacij NLB v skupni višini 1860 milijonov evrov. V istem obdobju je država s prodajo obeh navedenih kapitalskih deležev ter z dividendami od NLB skupaj zaslužila okrog 557 milijonov evrov. Državljani smo torej dobili nazaj malenkost manj od 30 odstotkov denarja, ki smo ga bili prisiljeni dati za NLB.

Z drugimi besedami, država nam je iz naslova sanacije in dokapitalizacij NLB bila konec leta 2010 še vedno dolžna 1303 milijone evrov. Z letošnjo dokapitalizacijo NLB, kjer je država vplačala dobrih 243 od skupno 250 milijonov evrov, se je ta dolg države do državljanov zaradi NLB povečal na 1546 milijonov evrov.

Ta dolg države do davkoplačevalcev izvira iz slabega upravljanja lastniške naložbe države v NLB. Slabo upravljanje te lastniške naložbe pa je posledica talibanskega odnosa države do NLB in do bank nasploh. Gre za situacijo, v kateri so fundamentalistični ideološki interesi prevladali nad racionalnimi kapitalskimi interesi države v naložbah v bankah, ki jih država upravlja v imenu davkoplačevalcev, ter seveda nad interesi davkoplačevalcev. Ta talibanizem ni značilnost le sedanje vlade, se je pa pod to vlado razrastel v nevarne in katastrofalno škodljive dimenzije.

V času vlade Janeza Janše je imela država priložnost, da proda svoj večinski delež v NLB oziroma ga zmanjša na napovedan kontrolni delež 25 % + 1 delnica in s tem odplača dolg do davkoplačevalcev (oziroma jim zniža davke). V letih visoke konjunkture 2007 – 2008 je bila izvrstna priložnost, da država za svoj delež iztrži visoko ceno. V začetku julija 2008 je Poteza Naložbe od londonske EBRD odkupila njen 5-odstotni delež po ceni 300 evrov za delnico in za to odštela 120 milijonov evrov. Če bi država takrat prodala četrtinski delež (in obdržala četrtino, skupaj s Kad in Sod ter ostalimi paradržavnimi delničarji), bi torej takrat lahko iztržila 600 milijonov evrov (če bi prodala vse, pa okrog 1,2 milijardi evrov).

Namesto tega je tedanji finančni minister Andrej Bajuk obžaloval ta nakup s strani Poteze, saj se je zavzemal, da bi delnice EBRD v NLB kupila Zavarovalnica Triglav, s čimer bi se okrepil položaj države v NLB. Naj spomnim, da je bila to pravzaprav največja sreča za Triglav, saj je prav naložba v NLB potopila Potezo Naložbe, ker nelikvidnih delnic NLB kasneje ni mogla prodati.

Pod sedanjo vlado pa je šla zadeva samo še drastično navzdol. Nekdanji lastnik Poteze Naložbe Branko Drobnak je še 2. julija 2008 ob nakupu delnic NLB veselo razlagal: “Ta investicija je za nas zelo pomembna. Banka ima dober potencial za nadaljnjo rast. Poznamo njeno delovanje v Jugovzhodni Evropi, kjer imamo tudi mi uspešne operacije. Mislimo, da bo banka rasla doma in predvsem v tujini”.

Zgodilo se je nasprotno. Le nekaj mesecev kasneje so NLB udarili slabi krediti v njeni kreditnem portfelju – najprej za menedžerske prevzeme, nato za gradbeni sektor ter za storitveni sektor. NLB je že za leto 2008 morala oblikovati za 127 milijonov evrov slabitev in rezervacij, za leto 2009 za 196 milijonov evrov, za leto 2010 za 377 milijonov evrov, za leto 2011 pa napoveduje še za dodatnih 180 milijonov evrov slabitev in rezervacij. Skupaj je torej samo ožja NLB v letih 2008 – 2010 oblikovala za okroglo 700 milijonov evrov, celotna skupina NLB pa skupaj za milijardo in sedem milijonov evrov slabitev in rezervacij.

Ob tem, ko se je situacija v NLB iz meseca v mesec drastično poslabševala, začenši z oktobrom 2008, pa je sedanja vlada situacijo najprej samo zbegano in neodločno gledala, kasneje pa trmasto zavračala kakršnokoli rešitev, ki bi lahko rešila NLB. V takšnih trenutkih pridejo do izraza pravi lastniki oziroma država, ko lastniki ne zmorejo. Konec leta 2008 bi morala država NLB popolnoma sanirati (prek prenosa slabih kreditov na slabo banko) ali pa banko takoj prodati, da jo sanirajo novi lastniki. Država nič od tega ni naredila. NLB je tonila v vedno globlje izgube in zaradi kapitalske podhranjenosti drastično zmanjšala kreditno aktivnost do gospodarstva.

Še več, ob ignoriranju potrebe po sanaciji je država kot večinska lastnica obema ključnima bankama, NLB in NKBM, ki predstavljata polovico bančnega sistema, več kot dve leti odrekala nujno potrebno dokapitalizacijo in ju tako še dodatno pahnila v kreditni krč. S tem pa omejila vire financiranja gospodarstvu in povzročila globok finančni krč, zaradi česar je bil padec BDP v Sloveniji v letu 2009 dvakrat večji kot v povprečju evro območja, v letu 2010 pa okrevanje za polovico šibkejše. Skupaj je država v letih 2009 in 2010 izgubila najmanj za 2 milijardi evrov rasti – za toliko bi se dodatno povečal slovenski BDP, če bi rastel samo v skladu s povprečjem držav evro območja.

Da se razumemo, do tega najslabšega scenarija, ki se je dogajal in se še dogaja v NLB in posledično v celotnem slovenskem gospodarstvu, ni prišlo zaradi benigne neodločnosti ali nezainteresiranosti vlade kot lastnika NLB in vlade kot vrhovnega varuha stabilnosti slovenskega gospodarstva. Ne, do tega je prišlo, ker je vlada najprej zavračala sanacijo celotnega bančnega sistema (češ, da je slovenski finančni sistem v dobri kondiciji), še bolj pa je trmasto zavračala kakršnokoli rešitev, ki bi hkrati pomenilo zmanjšanje državnega deleža v NLB pod 50 odstotkov.

Šlo je za fundamentalistično ideološko zavračanje privatizacije NLB na škodo tega, da je država posledično dejansko uničila NLB in hkrati s tem povzročila katastrofalno kolateralno škodo v celotnem gospodarstvu. Če bi država NLB konec leta 2008 prodala za 1 evro, bi NLB rešila in kreditni krč se v Sloveniji ne bi zgodil v tako hudi obliki. Toda lahko bi NLB prodala za več, za več kot 116 evrov, kolikor je znašala dokapitalizacijska cena delnic NLB. S tem bi rešila NLB in slovensko gospodarstvo ter hkrati še poplačala del dolga, ki ga ima do davkoplačevalcev zaradi NLB.

Toda talibanska ideologija se na žalost nadaljuje. Vlada ni samo dve leti in pol čakala z dokapitalizacijo NLB, ki jo je na koncu praktično izvedla sama. Država je prek svoje fundamentalistične izpostave AUKN v zadnjem trenutku minirala tržno dokapitalizacijo NKBM na varšavski borzi. Država danes prek AUKN blokira dokapitalizacijo Triglava. Slovenska država oziroma vlada v njenem imenu raje vidi, da propadejo vse banke in zavarovalnice, ki imajo to nesrečo, da so večinsko v državni lasti, kot da bi dovolila, da jih privatizirajo dosedanji manjšinski lastniki ali novi lastniki prek borze, medtem ko sama za to nima denarja ali noče.

Država se obnaša kot lažniva mati iz svetopisemske zgodbe o kralju Salomonu, ki bi raje dala presekati otroka na pol, kot ga dala njegovi pravi, biološki materi. Gre za talibansko politiko, ki ji niso mar dobrobiti družbe, gospodarskih subjektov in ljudi, ki so v njih zaposleni, pač pa jo zanima zgolj sprevržena ideologija. Gre zgolj za zelo sprevrženo željo popolnoma obvladovati finančne institucije, za absolutni vpliv na kadrovski peskovnik, prek katerega s politiko povezani posamezniki vršijo svoje nečedne mahinacije. Tudi tukaj ima ideologija, kot pri talibanih, zelo konkretne materialne temelje. Za koristi elite, katerih stroške poravnavamo davkoplačevalci. Samo v zvezi z NLB jih je nakopičeno za dobrih 1,5 milijarde evrov.

_________

Izvorno objavljeno 11. maja 2011

%d bloggers like this: