NLB nam je ustvarila 3.8 milijardno luknjo v dveh desetletjih

Vesel sem, da se druga sanacija bank v dveh desetletjih končno začenja. Čeprav bi bistveno raje videl, da te sanacije sploh ne bi potrebovali. In ne bi je potrebovali, če bi banke, ki smo jih sanirali sredi 1990-ih let, takoj po zaključeni sanaciji prodali. Ste morda slišali, da imajo težave z bankami Hrvati, Čehi, Poljaki, Slovaki (…)? Ne, ker so težave njihovih bank rešili njihovi tuji lastniki. Tako kot so pri nas težave Unicredita, Raiffeisna, SKB (…) v času te krize rešili njihovi tuji lastniki. Mi, navadni državljani, še vedeli nismo, da so v težavah. Nasprotno pa smo lahko vsak dan spremljali telenovele v zvezi s težavami bank v domačem lastništvu (državnem ali zasebnem). In za te težave, ki so v bistvu težave njihovih lastnikov, smo dobili zdaj izstavljen račun v višini dobrih 4.4 milijarde evrov.

Pa tega ne bi bilo treba. Poglejte samo sliko, kaj se je dogajalo z NLB.

Bilanca je porazna. V obdobju 1990 – 2007 je država v imenu nas davkoplačevalcev za stroške sanacije in dokapitalizacij v NLB vložila za 1,560 mio evrov. S prodajo lastniških deležev KBC in EBRD ter dividendami je država v istem obdobju iz naslova NLB skupaj iztržila 557 mio evrov. Konec leta 2007 smo bili torej davkoplačevalci glede NLB v “minusu” za 1,003 mio evrov. Leto 2007 je bilo leto najvišje rasti v zgodovini samostojne Slovenije, gospodarstvo je bilo na vrhuncu in NLB je kreditirala kot še nikoli. Toda prav zaradi prehitre rasti kreditov v letih 2005-2007 je NLB začelo primanjkovati kapitalskih rezerv. Zato je potrebovala dokapitalizacijo. Leta 2008 jo je država res dokapitalizirala s 300 milijoni evrov, in to po ceni 334 evrov za delnico. Toda dokapitalizirala jo je sama oziroma skupaj z ostalimi paradržavnimi lastniki. S tem se je “minus” nas davkoplačevalcev v zvezi z NLB povišal na 1,303 mio evrov.

Toda takrat bi lahko država ukrepala povsem drugače. V skladu s svojimi privatizacijskimi načrti bi lahko prodala 24-odstotni delež v NLB (in še vedno obdržala 25% in eno delnico). Ker je bila belgijska KBC takrat močno zainteresirana za nakup, bi lahko država zanjo iztržila dobro ceno. Denimo ceno, po kateri je država sama dokapitalizirala NLB. Če bi vlada takrat Belgijcem prodala 24-odstotni delež po ceni 334 evrov, bi zanj iztržila 643 mio evrov. Naš “minus” v zvezi z NLB pa bi se zmanjšal samo še na 360 mio evrov.

Vendar je bila Janševa vlada takrat prepričana, da je NLB preveč strateško pomembna za državo, da bi jo prodala. Raje jo je sama dokapitalizirala. Nato je nastopila kriza in NLB so udarili slabi krediti, ki jih je banka ustvarila v času hitre rasti. Potrebni sta bili še dve mučni – ter predvsem javni – dokapitalizaciji. Leta 2011 je država v NLB vložila 243 mio evrov, pravkar pa bo še skupaj 381 mio evrov. S tem se je naš “minus” v zvezi z NLB povečal na 1,927 mio evrov. Lahko pa bi znašal samo 360 mio evrov, če bi vlada NLB pravočasno (leta 2006 ali 2007) prodala.

Tole zgoraj je bil izsek iz mojega zapisa lani julija. Zdaj pa k temu dodajte še strošek dokapitalizacije v višini 1,904 mio evrov, ki ga bomo plačali letos in naslednje leto. In dobite naslednjo sliko:

NLB1Skupna luknja v zvezi z NLB se je tako povečala na 3.8 milijarde evrov. Ehm, namesto, da bi nam država zaradi NLB dolgovala samo 360 mio evrov, nam bo po novem dolgovala kar 3.8 milijard evrov. Se vam zdi, da je bilo lastništvo NLB – kot sistemske banke (!!!) – za vsako ceno vredno tega? Se je res splačalo? Če res tako mislite, nujno potrebujete psihiatra ali še kaj bolj urgentnega.

Tudi ko bomo NLB sanirali in bo spet ustvarjala dobičke in jo bomo prodali (upam, da do zadnje delnice), bomo zanjo težko iztržili 2 milijardi evrov, kolikor naj bi bila vredna ob vrhuncu vrednosti leta 2006. Torej tudi v najboljšem primeru nam bo država zaradi NLB ostala dolžna vsaj za 1.8 milijarde evrov. To pomeni, da nam dodatno pobranih davkov zaradi NLB država ne bo povrnila, denimo v obliki nižjih davkov, boljših javnih storitev ali višjih socialnih transferjev.

To je bila izjemno draga avantura.

Toda slabih stvari še ni konec. Pomislite, kaj bi bilo, če bi NLB leta 2006 prodali. Pomislite na vso škodo, ki zaradi tega ne bi nastala:

Pomislite na škodo, ki je ne bi bilo – na slabe kredite Šrotom, Kordežem, Zidarjem itd., ki jih banka ne bi dala, če bi imela prave lastnike. Pomislite na škodo gospodarstvu, ki se ne bi zgodila, če bi banka v času krize normalno posojala podjetjem za poslovanje. Pomislite na vsa izgubljena delovna mesta zaradi tega, ker je NLB v zadnjih treh letih poslovala tako kot je.

In veste, kaj bi bilo še najboljše? Danes bi NLB sanirali tuji lastniki. Če tega ne bi želeli ali zmogli, pa bi naša država še vedno imela tistih 643 mio evrov, ki bi jih dobila s prodajo.

Kdo so krivci za to polomijo? Ne glejte v banko in njihov menedžment. Res je, da je menedžment banke kriv za slabe kredite in luknjo, ki jo je NLB pridelala v letih 2005-2008. Toda dejanski krivec so lastniki banke. Dobri lastniki bi nastavili dobre nadzorne svete, ti pa dobre uprave in tako naprej po hierarhiji navzdol. Slabi lastniki pa so dopustili, da je NLB delovala kot casino. Drugi vidik učinka slabega lastništva pa je, da banke niso prodali, ko je bil za to čas.

In kdo so lastniki NLB? Formalno ste to vi in jaz. Toda efektivni lastniki (v vašem in mojem imenu) so bile vlade, ki so vodile to državo v zadnjem desetletju in pol. Drnovškova in nato Ropova vlada sta leta 2002 začeli s prvo fazo privatizacije NLB (prodali sta 39%). Vendar pa tega procesa nato Janševa vlada v letih 2005-2008 ni nadaljevala. Nasprotno, ni se držala dogovora iz delničarskega sporazuma, da bo KBC prodala še delež do večinskega lastništva. Nato pa pride seveda naslednja katastrofa v podobi Križaničeve mudžahedinske politike v letih 2009-2011, ki je najprej preprečila KBC, da bi povečala lastniški delež (ko je bila KBC za to še zainteresirana), nato pa banke ni hotela sanirati, ampak se je igrala z dokapitalizacijami brez resnega sanacijskega načrta v NLB.

In če pogledate “barvno lestvico” vlad, je očitno, da so krivci za polomijo v NLB (in za našo trajno luknjo v žepu) tako leve kot desne koalicije. Resnici na ljubo je le vlada pod taktirko LDS hotela NLB zares prodati in tudi naredila prvi korak.

To zavedanje nam nič ne olajša bolečine. Lahko pa nas okrepi v prepričanju, da je banke, ki so tako boleče navrtale luknje v naših žepih in želodcih, treba po sanaciji nemudoma prodati. In tako preprečiti, da bi se podobne katastrofe še kdaj ponovile. Ne zaradi slabega poslovanja bank, pač pa zaradi zmešanih (državnih) lastnikov.

3 responses

  1. Na tole pa je potrebno odgovoriti. Kakšno zavajanje! Ne vem, če je namerno ali samo rezultat pomanjkanja dejstev in neoskončne odmaknjenosti akademikov od realnega sveta. Prvič sanacija po 1991 je rezultat osamosvajanja in ne slabega dela banke. V tistem času, ko je bila vojna v Jugoslaviji, bi prodajal banko? Da bi v teh pogojih tujci vlagali v Slovenijo. V sanjah. Tista dokapitalizacija je bila samo formalno sanacija NLB, v resnici je bila vrhunska operacija reševanja slovenskega gospodarstva v pogojih ob katerih so predpostavke sedanjih stress testov mala šala. S tisto operacijo smo takrat rešili slovensko ekonomijo in samostojnost Slovenije. In delo opravili z odliko. Vštevat takratni znesek v “kao izgubljen” denar davkoplačevalcev je strokovno nekorektno, če ne že moralno zavrženo. Takratna sanacija NLB in KBM je bila ena od najboljših in najuspešnejših ekonomskih potez takratnih vlad.

    KBC naj bi bil rešitev? Prvo kar so poskušali (ko so bili še manjšinski lastnik) je bil prenos vseh mednarodnih poslov na matico, NLB pa so hoteli zreducirati na lokalno savings banko (in ji s tem učinkovito zbiti ceno za dokončen prevzem). Poleg tega so do konca kontrolirali preko člana uprave kot tudi vodenja komisije NS za tveganja področje upravljanja tveganj. V celoti in popolnoma bi lahko preprečili presežno kreditiranje, pa so ga namesto tega spodbujali. Lahko bi popolnoma preprečili kredite za tajkunske prevzeme Šrotu, Kordežu etc. V resnici sta tovrstne aktivnosti NLB in KBM kreditirali relativno v manjši meri kot privatne tuje banke in če že so jih, so bile večinoma bolje zavarovane od kreditov tujih privatnih bank (razen Zvona, ampak tu ima zgodba mednarodno dimenzijo). Država naj bi bila kriva? KBC nosi nadpovprečno odgovornost, vsekakor večjo od njihovega takratnega deleža v kapitalu.

    Leta 2007 naj bi preprečili prodajo KBC-ju? Ker smo mu menda obljubili prodajo NLB-ja in se menda nismo držali določil delničarskega sporazuma? Kakšna vrhunsko zavajanje! Stvar sem osebno preverjal in nikoli ni bilo KBC-ju na nobenem uradnem dokumentu, niti zabeležki ničesar obljubljeno, niti se ljudje, ki so bili na sestankih ne spomnijo, da bi kdo to omenil. Delničarski sporazum poznam skoraj na pamet, pa tam ni ne duha ne sluha o kakšni obljubi nadalnje prodaje državnega deleža. Kdo Ti je natvezil te bedarije? Resnica je, da se je KBC že 2006 odločil za prodajo, potencialni kupec pa je najel McKinsey za due diligence. Ti so avgusta 2008 (pazi takrat so vsi normalni že vedeli, da je kriza) vrednotili NLB na čez 3 milijarde evrov!!! Mc Kinsey, ki je za to porabil več kot eno leto verjetno niso pionirčki iz Spodnjega Kašlja. V poročilu omeni, da gre za dobro vodeno in konservativno banko. Ki je mimogrede v obdobju 2005 -2008 ekspandirala kredite v Sloveniji bistveno manj kot tuje privatne banke. Kdo pa je ustvaril 3 milijarde potencialne vrednosti banke. Država kot lastnik.

    Vzhodnoevropske države in Hrvaška naj bi bile zgled? Jezus Kristus! Pa veš kako je zgledalo na Hrvaškem 2009 leta? Bil sem direktor podjetja, ki je imelo (in še ima) odlično podružnico na Hrvaškem. V tistem letu smo pridobili posle za Daimler, Audi, BMW, ….you name it. Take za prste obliznit, donos je presegal 15% EBitDA (gornji kvintil donosnosti branže). Za Cimos-om je bil to prvi primer Tier 1 poslov na Hrvaškem, kar je izjemen znak zaupanja kupcev. Popolnoma nezadolženi. Misliš, da smo takrat od hrvaškega bančnega sistema, ki je bil več kot 90% v tuji lasti dobili kredit? Ni govora, financirat smo jih morali iz Slovenije. Si v svojem izračunu upošteval oportunitetni strošek, da kapitala ni? Da stojijo investicije in proizvodnja? . Češki guverner je takrat z uredbo preprečil odliv tujega kapitala, drugače bi se mu sesula ekonomija. Pozabljaš tudi, da je razlog, da vzhodnoevropske države v tej krizi niso tako globoko prizadete v tem, da so do 2008 že vse doživele 2 do 3 take krize in to predvsem zaradi špekulacij privatnega kapitala. Mi smo s prociklično politiko Janševe vlade in guvernerja Kranjca prileteli v 2008 z izjemnim pospeškom (večina rasti kreditov nemenjalnega sektorja in posledično poslabšanje neto pozicijje slovenskega bančništva do tujine je iz 2007 do 2008).Hvala bogu, da so bili makroekonomski temelji slovenske države tako trdni in večina bančništva v slovenskih rokah (te so ekspandirale kredite relativno manj kot tuje banke privatne banke), drugače bi bil polom še večji. Po krizi pa je bila njihova kontrakcija kreditov podjetjem bistveno manjša.

    Slovenska kriza niti slučajno ni rezultat državnega lastništva bank, temveč napak makroekonomkih politik, v največji meri Janše in v manjši meri Pahorja. Če bi leta 2009 dokapitalizirali NLB, NKBM in Abanko z milijardo (kar je bistveno manj kot so svojim bankam namenile razvite države) do krize verjetno sploh ne bi prišlo ali pa bi bila bistveno bistveno manjša. Država pa bi imela realno možnost, da si realno povrne vložek v naslednjih letih.

    Eno od največjih krivd nosite tudi mladoekonomisti, s Tabo vred. Naivna ideja kako nam bodo tujci rešili probleme samo, da prodamo banke, ki jih bodo potem v zadostni meri napolnili s kapitalom, je vaša. To je taka neustavljiva privlačnost laisezz-faire-a. Da ti ni treba nič narediti ker bo itak trg poskrbel za vse. Samo realnost je precej drugačna. Tvoj zadnji blog je lepa iliustracija takega razmišljanja.

  2. Tomaž, odgovor na omenjeni članek in Jožetov komentar imaš pod njegovim zadnjim blogom (če in ko se ga bo upal objaviti).

    Kar se pa tiče metanja denarja? Zakaj neki misliš, da je Evropa, da USA niti ne omenjam, “zmetala” v banke relativno 10x in večje zneske? Zato, da ne bi prišlo do krčenja BDP in posredno negativne spirale njegovega razvoja. O tem Jože zelo lepo piše, ko komentira politiko EU.

    Upal bi se trditi, da je večina slabih terjatev slovenskih bank ravno rezultat po neumnosti povzročenega kreditnega krča (“self inflicting” je komentiral nek tujec). Z 140% bančne aktive na BDP (evropsko povprečje je 330%) bi se ga brez težav izognili.

    Kriminal je hud problem, sam sem se veliko ukvarjal s tem, ampak v skupnem problemu, ga je po moji oceni precej pod 10%. Ostalo je rezultat makroekonomskih politik politik Janševe in Pahorjeve vlade ter slabega nadzora Banke Slovenije. Zakaj se potem poudarja kriminal? Zato ker preprosti ljudje to lažje razumejo in zato ker je to del sistematične PR kampanje, ki naj usmeri instinkt ljudi proti varovanju lastnega premoženja, da v trenuku prodaje državne srebrnine ne bi slučajno dvignili glave(tako kot npr. pri referendumu o Triglavu). Zakaj se to dopušča. Ker je par procentov od sto milijonov ali milijarde povsem soliden denar za priboljšek k pokojnini….

%d bloggers like this: