Nova knjiga Barryja Eichengreena (UC Berkeley) “Hall of Mirrors” o dveh največjih krizah v zadnjih sto letih. Eichengreen se odlično sprehaja med obema krizama in kaže podobnosti med obema iz vidika glavnih igralcev in dogodkov. Denimo glede pohlepnežev (Charles Ponzi vs. Bernie Madoff), popravkov zakonodaje (Glass-Steagall Act vs. Dodd-Frank), ekonomskih svetovalcev (Rooseveltov team vs. Obamin team), kolaps finančnih institucij (Union Guardian Trust vs. Lehman Brothers), balonov (nepremičninski boom na Floridi vs. drugorazredni hipotekarni krediti). Kaže pa predvsem na to, kaj smo se iz Velike depresije naučili (hitro reševanje bank, začetni fiskalni stimulus, velik monetarni stimulus) in česa se nismo naučili dovolj (prehitro zmanjšanje fiskalnega stimulusa, kar je v Veliki depresiji leta 1937 povzročilo ameriški povratek v recesijo, v Evropi pa v sedanji Veliki recesiji neskončno vztrajanje v recesiji z dvojnim ali trojnim dnom).

Eichengreen kot izvrstni ekonomski zgodovinar kaže, kako pomembno je poznati in razumeti zgodovino, da bi se izognili delanju napak v sedanjosti. Zame odlično čtivo in pripomoček pri pripravljanju predavanj. Nadaljujte z branjem→

Tudi zadnji podatek statističnega urada o rasti BDP nas ni razočaral. Gospodarska rast se še kar nadaljuje in celo pospešuje. V tretjem četrtletju je BDP zrasel za 3,1 odstotka, kar je hitreje kot v prejšnjem četrtletju (2,8 odstotka). Pa že prejšnji je bil rekorden v zadnjih šestih letih. Danes tudi ni več nobenega presenečenja, da so k metamorfozi slovenskega gospodarstva iz crknjenega kljuseta v živahnega tigra največ pripomogle in da njegovo potenco pretežno spodbujajo lokalne infrastrukturne investicije, sofinancirane iz evropskih sredstev. Izvoz k rasti prispeva le še okrog dve petini. *
Nadaljujte z branjem→

Hitra gospodarska rast v zadnjih štirih četrtletjih je očitno naredila svoje in začela preobračati trende v zaposlenosti in brezposelnosti.

Slika: Razlika v številu zaposlenih in brezposelnih v tekočem mesecu glede na isti mesec preteklega leta in trend BDP (2012 Q4=100)

Nadaljujte z branjem→

Ekonomija je predvsem ideologija. V veliko pogledih je religiozna ideologija in treba jo je vzeti kot tako. Nevtralnosti ni, to je pomembna teza Slavoja Žižka, a ekonomiji je uspelo, da se ne prikazuje kot ideologija, temveč kot resnica, docela neideološka disciplina.

…

Boga ekonomije ni. Bili smo verski fundamentalisti v razmerah, ko bi morali biti ateisti. To je fetišizacija: ne verjameš, kar misliš, verjameš, kar so te ideološko naučili. Nadaljujte z branjem→

Alfred Marshall, ustanovitelj t.i. Cambriške šole in pred več kot 130 leti začetnik matematizacije ekonomije ter seveda avtor prvega ekonomskega učbenika Principles of Economics, je bil hkrati tudi eden največjih nasprotnikov matematizacije ekonomije. In sicer takrat, kadar matematika postane sama sebi namen. Njegov moto je bil, da je matematiko treba zažgati, kadar z njo ni mogoče pojasniti realnih problemov.

In later years I went more and more on the rules: (1) use mathematics as a short-hand language, rather than as an engine of inquiry. (2) Keep to them till you have done. (3) Translate into English. (4) Then illustrate by examples that are important in real life. (5) Burn the mathematics. (6) If you can’t succeed in four, burn three. This last I did often . . . I think you should do all you can to prevent people from using mathematics in cases in which the English language is as short as the mathematical. Nadaljujte z branjem→

Gavyn Davies je v Financial Timesu lepo zadel bistvo spora na ECB glede monetarne politike. Gre za ideološko-konceptualni spopad med dvema fundamentalno različnima ekonomskima šolama. Na eni strani je predsednik Mario Draghi, z doktoratom iz MIT ter neo-keynesiansko fundiranim in fedovsko praktičnim pristopom k monetarni politiki, ki izhaja iz tega, da je trajna brezposelnost največja izguba človeškega potenciala in največja grožnja za družbeni red. Na drugi strani je trop ordoliberalnih nemških ekonomistov, ki svoje predstave o reševanju kriz vlečejo iz “avstrijske” ekonomske šole (Hayek, Schumpeter, von Mises), katerih temeljni postulat je, da država ne bi smela posegati v času krize. Gospodarstvo mora samo prebroditi krizo in se prečistiti, slabi naj propadejo. Država z vmešavanjem zgolj poslabša stvari in zaseje seme nove krize.

Ob takšni ideološki razklanosti je seveda težko oblikovati koherentno monetarno politiko. Na eni strani praktični pristop, na drugi moralika. Ko prvo trči na drugo, zmaga ideologija. Nadaljujte z branjem→

Napis na stavbi FED:

No country, however rich, can afford the waste if its human resources. Demoralization caused by vast unemployment is our greatest extravagance. Morally it is the greatest menace to our social order.

Vir: Justin Wolfers

• The Skeptics Guide to Institutions – Growth Economics
• Should we believe the institutions and growth literature? – Chris Blattman
• Fault lines within the ECB – Gavyn Davies
• Bitcoiners: Surely we can do Buiter than this? – MacroMania
• Disemployment and FDI: Evidence from Japan – Vox EU
• Euro Bond Yields – Paul Krugman
• Development and foreign aid: A historical perspective – Vox EU
• Beware middle-aged men waving feminist flags – Frances Woolley
• Lower Working Age Population and Secular Stagnation – Tim Taylor
• Harvard Women Fall Short of Their Work Expectations – NYTimes.com
• You Want a Bigger Paycheck? Convince Me. – Noah Smith
• In Front Of Your Macroeconomic Nose – Paul Krugman

Surs je danes objavil, da se nenavadno hitra rast BDP nadaljuje in da je BDP v tretjem četrtletju zrasel za 3.1%. To je že četrto zaporedno četrtletje visoke rasti BDP, ki se še pospešuje. Tudi tokrat so k rasti največ doprinesle naložbe v zgradbe in opremo, ki so skupaj zrasle za 14%, med njimi pa izključno infrastrukturne naložbe (druge zgradbe in objekti), ki so zrasle za 21.7%, medtem ko se še naprej zmanjšujejo investicije v stanovanjske zgradbe. Izvoz sicer še naprej raste (za 8.2%), vendar pa je prispeval le dobri dve petini (1.4 o.t.) k skupni rasti BDP.

Očitno je, da “stric Keynes” z javnim investicijskim stimulusom še kar naprej poganja našo rast in iz napol crknjenega konja dela slovenskega tigra. Ključno je seveda zdaj to rast obdržati na tem nivoju z ustreznim doziranjem javne investicijske dinamike, kar bo za seboj s krepitvijo zaupanja potegnilo tudi dinamiko trošenja gospodinjstev ter upajmo tudi investicij podjetij (ki še kar upadajo, tokrat za 2.7%). Ko bosta dovolj robustno “zagrabila” zasebno trošenje in investicije na eni ter izvoz na drugi strani, pa lahko javni (lokalni) investicijski stimulus počasi umaknemo in se lotimo konsolidacije javnih financ. Toda napaka bi bila, če bi to naredili prehitro in izgubili ta momentum rasti. Nadaljujte z branjem→