Sedláček o religioznosti ekonomske ideologije

Ekonomija je predvsem ideologija. V veliko pogledih je religiozna ideologija in treba jo je vzeti kot tako. Nevtralnosti ni, to je pomembna teza Slavoja Žižka, a ekonomiji je uspelo, da se ne prikazuje kot ideologija, temveč kot resnica, docela neideološka disciplina.

Boga ekonomije ni. Bili smo verski fundamentalisti v razmerah, ko bi morali biti ateisti. To je fetišizacija: ne verjameš, kar misliš, verjameš, kar so te ideološko naučili.

Vir: Sobotna priloga Dela

Intervju s Tomášem Sedláčkom v Sobotni prilogi je sicer dober, čeprav v njem Sedláček izpade kot ekonomistični Žižek. Govori o vsem in vse teme pomeša, od starega Egipta, bančne unije, Alpbacha do Abbe. Knjiga Economics of Good and Evil (2011) je precej boljša, je bolj osredotočena in lepo sistematično izpelje religiozno naravo ekonomije skozi večtisočletni razvoj človeškega delovanja.

Se pa zgornja citata lepo poklopita v zgodbo, o kateri bom pisal ta teden – o tem, koliko ideologije je mogoče strpati v matematično formulo.

2 responses

  1. Verjamem g. Damijanu, da je knjiga Tomaša Sedlačeka boljša od intervjuja v Sobotni prilogi Dela in jo bom vsekakor prečital. Intervju je sicer zanimiv in nimam namena, da bi v tem zapisu dajal stališče o njem, dotaknil pa se bom biblične prilike intervjuvanca na koncu Delovega intervjuja. Biblična zgodba s konca intervjuja, o Jožefu in faraonovih sanjah o sedmih suhih in sedmih debelih kravah, je namreč nekoliko drugačna, kot jo intervjuvanec pove a je hkrati ne dokonča.

    Potem, ko je Jožef faraonu razložil sanje in podal predlog ravnanj, ga je faraon postavil za ministra za finance oziroma super ministra. JEMAL je petino od egiptovske dežele sedem let. Ko pa je nastopila kriza, je Jožef odprl žitnice in PRODAJAL žito Egipčanom, kupoval pa je tudi ves ostali svet. Tako je Jožef pobral ves denar v egiptovski deželi in širše. Ko ni bilo več denarja, je žito menjaval za živino, ko ni bilo več živine in ljudje niso imeli ničesar več razen samih sebe in zemlje, so faraonu zemljo in sebe ponudili v last za živež, da so preživeli. Iz tega odkupa zemlje pa je bila izvzeta duhovščina, ki je imela od faraona določen prihodek.

    Tako je Jožef za faraona pokupil ljudstvo z zemljo vred. Postali so skupaj z zemljo zasebna faraonova last. In biblija še pravi, da je potem “ljudstvo preselil v mesta od enega konca egiptovske pokrajine do drugega”. Dal jim je seme in od pridelka so nato petino dajali faraonu.

    V zgodbi ne vidim keynsijanske proticiklične fiskalne politike niti zlatega pravila, pač pa opis ekonomske transakcije tisočletja in ultimativno centralizacijo bogastva. Piketty ne bi imel, po Jožefovi transkaciji, več kaj študirati. Jožefov nasvet faraonu pa vidim kot genialen uvid v priliko izrabe predvidene stiske, kot priložnosti za osebno obogatitev faraona in nato še kot kolosalno zasnovan in veličastno izveden poslovni načrt, ki ga biblija opisuje brez dlake na jeziku. Zato bi morda intervjuvanec moral biti, pri uporabi bibličnih in drugih prilik, ki jih navaja vsepovsod po intervjuju, verjetno malo bolj previden.

    Lep pozdrav Igor Umek

%d bloggers like this: