Noah Smith ugotavlja, da se je – nekoč desničarska trdnjava – ekonomija v zadnjih desetletjih obrnila v levo. Konzervativcem nekdanjih desničarskih zvezdnikov med ekonomisti (Friedricha Hayeka, ki je pridigal proti keynesianskemu intervencionizmu in Miltona Friedmana, ki je potoval po ZDA in goreče pridigal o vsemogočnosti prostega trga) ni uspelo zamenjati z ustreznimi nadomestki. Zamenjal ju je … Paul Krugman, ki mu asistirajo Joseph Stiglitz, Thomas Piketty in Jeffrey Sachs. Liberalno oziroma progresivno  usmerjeni ekonomisti.

Smith pravilno ugotavlja, da je ta zasuk v levo posledica razmer v družbi. Če so v ZDA v 1960-ih in 1970-ih, v času največje blaginje in najmanjše družbene neenakosti, bili glavni problemi v preveliki regulaciji in visokih davkih, se je v zadnjih dveh desetletjih ekstenzivne globalizacije in ekstremno dereguliranega gospodarstva ponovno močno povečala neenakost. Ekonomisti so tem spremenjenim družbenim trendom prilagodili fokus svojih raziskav in osebnega angažmaja.

Kaj se je zgodilo s fokusom slovenskih ekonomistov? Nadaljujte z branjem→

Igor Umek

Bine Kordež je pred dnevi objavil zanimivo razmišljanje z naslovom Mogoče pa zadolženost ni ključni problem slovenskega gospodarstva. Članek me metodološko povsem ne prepriča. Kot tak lahko spodbudi napačne poglede na našo krizo in na začetne vzroke njenega nastanka ter na njihovo sistemsko in pravno obvladljivost. Celo vidni ekonomisti o začetnih vzrokih razmišljajo kot o malo večji »veselici« oziroma jih vidijo izključno v »zategnitvi« Banke Slovenije. Nadaljujte z branjem→

Obetajoče!

Tadej Kotnik (ki sicer ostaja svetla izjema v Financah glede razumevanja makroekonomije in ki običajno kar dobro zadane bistvo) je v tokratnem komentarju vlogi ECB glede vpliva na recesijo v evrskem območju z napačno monetarno politiko morda dal nekoliko preveliko težo. ECB je seveda leta 2011 naredila napako, ko je ob že tako najvišji obrestni meri (glede na “konkurenčne” centralne banke) predčasno še bolj zategnila monetarno politiko s še dodatnim dvigom obrestnih mer. Toda ta – velika – napaka na samo recesijo ni imela glavnega  (in tako velikega) učinka. Zakaj ne? Nadaljujte z branjem→

Kaj Jež

Recently Dan Prestwich, writer and producer best known for the TV series ”The Killing” stated in an article in Variety that ‘’illegal downloading is how shows die’’. While I (and I am sure anyone who understands how markets function) couldn’t agree more with Prestwich, I should acknowledge that the market situation and institutional inefficiency in Slovenia seems to be set up in such a way as to encourage piracy in terms of TV and movies. Nadaljujte z branjem→

Ko sem pred enim letom pisal o dogodkih, ki bodo zaznamovali leto 2014, sem jih omenil pet: sanacija bank in finančno prestrukturiranje slovenskih podjetij, sprememba ekonomske politike EU, uveljavitev skupnega evropskega nadzornega bančnega mehanizma ter reševalnega mehanizma ESM, pan-evropski bančni stresni testi ter umik kvantitativnega sproščanja s strani Fed. Nekatere stvari so se že potrdile, nekatere so še »v procesu« in se bodo nadaljevale v letošnjem letu, zadnja pa se je (zaenkrat) izkazala kot pretirana skrb. *
Nadaljujte z branjem→

V paniki pred deflacijo in v pričakovanju ne dovolj odločnega ukrepanja ECB glede kvantitativnega sproščanja (QE) so donosi na obveznice evrskih držav v prvih dneh novega leta zgrmele zgodovinsko nizko. (nemške 5-letne obveznice imajo prvič v zgodovini celo negativen donos, kar pomeni, da kupci plačujejo, da smejo držati denar v nemških obveznicah). Tako nizke obrestne mere so bile le še v času črne smrti (kuge) v 14. stoletju (ki je pobila med 30% in 60% evropskega prebivalstva), ko je pomanjkanje srebra zmanjšalo monetarno bazo.

To še otežuje delo ECB, ki bi zaradi nemškega nasprotovanja QE morebiti lahko sprejela ukrep, da nacionalne centralne banke (namesto ECB) kupujejo obveznice lastne države. Vendar to pomeni monetarno in finančno dezintegracijo EU ter neprimerno manjši učinek na spodbuditev inflacije. Kar pa ECB potrebuje, pa je prav enotna, odločna in zajetna akcija glede QE (v napovedanem obsegu 1,000 milijard evrov), sicer ne bo pričakovanega učinka na spremembo “zasidranih” deflacijskih pričakovanj.

Morda pa to napoveduje skorajšnji razpad evro območja, kar se v tej politični konstelaciji in nesposobnosti koordinacije (kljub enormnim stroškom) zdi še najboljša izmed slabih možnosti. Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Nedavno smo lahko v časopisju brali intervju s češkim strokovnjakom za prestrukturiranje podjetij in na tipično vprašanje novinarke »…pri nas je večina podjetij prezadolženih…« smo tudi dobili tipičen odgovor: »Da, večina podjetij v Sloveniji je prezadolženih…«. Dvomim da je omenjeni gospod, ki sicer sodeluje pri finančni sanaciji nekaterih podjetij pri nas, delal kakšno analizo stanja slovenskega gospodarstva, temveč je takšno oceno prebral doma ali v tujini in na takšen način se oblikuje prepričanje o visoki zadolženosti kar večine naših podjetij. Pa je temu res tako? Poglejmo kaj kažejo bilance gospodarskih družb za leto 2013, letošnje pa bodo verjetno še nekoliko boljše. Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Ne, ne gre za moje podoživljanje apokalipse iz Cameronovega Terminatorja. V tej verziji ne tako daljne bodočnosti spopad s stroji povsem mirno preživimo. V prihodnosti, ki se nam napoveduje, bodo »stroji« ljudem celo prinesli nekaj več prostega časa, dasiravno nam ta ne bo dodeljen prostovoljno. Namesto utopične vizije sveta, kjer roboti prevzemajo zgolj umazana, nevarna ali dolgočasna dela, s čimer je ljudem omogočen lagodnejši obstoj, nas čaka drugačna realnost. Bolj verjetno je namreč, da bo razvoj tehnologije vodil v neusmiljeno desetkanje nabora tistih delovnih mest, kjer ljudje ostajamo nenadomestljivi. * Nadaljujte z branjem→

Odličen komentar Branka Milanovica (CU New York) o novi dobi imperializma, ki se ga gredo ZDA v zadnjih dveh desetletjih in pol po koncu hladne vojne ter o bodisi nesposobnosti intelektualcev bobu reči bob bodisi o njihovi neposredni in ideološki vpletenosti (Fukuyama, Ferguson). Milanovica imam sicer na sumu, da je kljub dvajsetletnemu delu v Svetovni banki ostal “zakrknjen komunist” in občasno rusofil, toda glede izračunov globalne neenakosti in glede te ocene mu dam zelo prav. Milanovicev komentar je dober v ugotovitvi dvojega.

Prvič, “Washingtonski konsenz” (10 receptov IMF in Svetovne banke, ki imata sedež v Washingtonu) ter Fukuyamin “konec zgodovine” in Acemoglu-Robinsonov “institucionalni razvojni pristop” so odlični komplementi v “strokovnem” kamufliranju neoimperializma ZDA – v imperialnem vsiljevanju določenega razvojnega modela. In drugič, ta neoimperializem je bil neuspešen na vseh frontah, tako v “z globalizacijo koloniziranem” delu sveta kot pri samih “izvoznikih” globalizacije in demokracije: Nadaljujte z branjem→