Odličen komentar Branka Milanovica (CU New York) o novi dobi imperializma, ki se ga gredo ZDA v zadnjih dveh desetletjih in pol po koncu hladne vojne ter o bodisi nesposobnosti intelektualcev bobu reči bob bodisi o njihovi neposredni in ideološki vpletenosti (Fukuyama, Ferguson). Milanovica imam sicer na sumu, da je kljub dvajsetletnemu delu v Svetovni banki ostal “zakrknjen komunist” in občasno rusofil, toda glede izračunov globalne neenakosti in glede te ocene mu dam zelo prav. Milanovicev komentar je dober v ugotovitvi dvojega.

Prvič, “Washingtonski konsenz” (10 receptov IMF in Svetovne banke, ki imata sedež v Washingtonu) ter Fukuyamin “konec zgodovine” in Acemoglu-Robinsonov “institucionalni razvojni pristop” so odlični komplementi v “strokovnem” kamufliranju neoimperializma ZDA – v imperialnem vsiljevanju določenega razvojnega modela. In drugič, ta neoimperializem je bil neuspešen na vseh frontah, tako v “z globalizacijo koloniziranem” delu sveta kot pri samih “izvoznikih” globalizacije in demokracije: Nadaljujte z branjem→

Odličen komentar nobelovca Michaela Spencea o petih dejavnikih, ki jih vlade in mednarodne organizacije spregledujejo, ko napovedujejo rast. Posledično so napovedi rasti preveč optimistične, kar na drugi strani odlaga sprejem ukrepov, ki bi lahko spodbudili globalno okrevanje. Spence je identificiral pet ključnih dejavnikov: (1) pretiran fokus na dolg držav, merjen s tradicionalno (in neustrezno) metodo, (2) popolni spregled vloge fiskalnih multiplikatorjev, nasploh v času krize, (3) velik razkorak med dogajanjem na finančnih trgih in realno ekonomijo, (4) slaba kvaliteta vladanja oziroma ujetost oblastnikov v interese lastnikov kapitala, in (5) stagnacija plač spodnjih 75% populacije in naraščajoča neenakost, ki zavirata povpraševanje in socialno mobilnost.

Na osnovi tega Spence podarja predvsem vlogo države pri zagotavljanju dostopa do osnovnih storitev (zdravstvo, izobraževanje in infrastruktura), ki so ključni za zagotavljanje enakih možnosti. Resda je pri prvih dveh (zdravstvo in izobraževanje) zasebni sektor lahko bolj učinkovit, toda kadar ta večja učinkovitost s seboj prinese povečano neenakost dostopa do teh storitev, je javno zagotavljanje teh storitev potrebno in nujno. Nadaljujte z branjem→

Ta vikend v Bostonu poteka tradicionalno letno srečanje Ameriške zveze ekonomistov (AEA meeting). Enormno pozornost je pritegnila zgodnja jutranja sekcija (ob 8. uri) z naslovom “A Discussion of Thomas Piketty’s “Capital in the 21st Century“, kjer so kot panelisti ob Thomasu Pikettyju (PSE) sodelovali še Greg Mankiw (Harvard), Alan Auerbach (Berkeley) in David Weil (Brown) (v linkih so povezave na razprave). Sekcija se je razvila v pravi šov, kjer sta Auerbach in Weil z dodatnimi vpogledi dopolnila Pikettyjeve ugotovitve glede naraščajoče koncentracije bogastva, medtem ko jih je Mankiw izpodbijal. Šov pravim zato, ker so prisotni ekonomisti v publiki “aplaudirali” Pikettyju in “izžvižgali” Mankiwa (oboje je figurativno rečeno). Bilo je precej mučno za Mankiwa.
Nadaljujte z branjem→

• The Paradox of the Free-Market Liberal – NYTimes
• The second age of imperialism – Branko Milanovic
• Robert Lucas’s rejection of the very idea of microfoundations – Brad DeLong
• A Stress Test for Mario Draghi and the ECB – NYTimes
• Stability and Prosperity in Monetary Union – Mario Draghi
• Lithuania jumped aboard the Titantic that is the euro – Washington Post
• Britain’s Success Story – Paul Krugman
• How good has the UK recovery been? – Simon Wren-Lewis
• Secular stagnation: a neo-paleo-Keynesian perspective – Roger Farmer
• New evidence on the portfolio balance effect of QE – Vox EU
• Populations, not Nations, Dictate Development – Growth Economics
• A Republican Ruse to Make Tax Cuts Look Good – NYTimes
• Asking people which aspects of wellbeing matter most – Vox EU
• The silliness of NGDP targeting – again – longandvariable
• NGDP, PLT vs raising the inflation target. – longandvariable

The Economist je prejšnji teden z objavo liste top-15 najbolj vplivnih ekonomistov v 2014 (v angleško govorečem svetu) precej razburkal akademsko ekonomsko sceno (tukaj, tukaj, tukaj, …). Vzel je listo prvih 450 ekonomistov na RePEc lestvici citiranosti in jo nato križal z medijsko pojavnostjo teh istih ekonomistov (v zadnjem četrtletju 2014) in iz preseka obeh naredil eksperimentalno lestvico 15 najbolj vplivnih ekonomistov. No, dodal je še ekonomiste na ameriškem Fed, ECB in BoE, ki se ne pojavljajo na RePEc lestvici ter izločil aktualne predsednike teh treh centralnih bank.

Na lestvici najbolj izstopajo tri stvari. Prvič, velika prevlada centralnih bančnikov – med 15 najbolj vplivnimi ekonomisti je 6 ekonomistov iz Fed ter po eden iz ECB in BoE. Drugič, močno je zmagal Jonathan Gruber (MIT), za katerega tostran luže veliko ljudi še ni slišalo, onstran luže pa je bolj znan zaradi pomoči pri dizajniranju Obamine reforme zdravstvenega zavarovanja. In tretjič, popolno umanjkanje ekonomistov ženskega spola.

Zaradi kontroverznosti in velikega odziva je The Economist danes listo že zelo korigiral… Nadaljujte z branjem→

V zadnjih dveh desetletjih in pol je postalo nekako samoumevno, da je poslanstvo centralnih bank (CB), da držijo inflacijo na nizki ravni. Po temni izkušnji s hiperinflacijo v 1970. letih je tedanji predsednik Fed Paul Volcker leta 1981 naredil zelo radikalno potezo. Drastično je podražil denar z dvigom kratkoročne obrestne mere na 20% in s tem pahnil ameriško gospodarstvo v najglobljo recesijo po drugi svetovni vojni. Toda v nekaj letih se je inflacija umirila in gospodarska rast povrnila. To je dalo zgled tudi ostalim razvitim državam in leta 1988 je CB Nove Zelandije kot prva država na svetu uvedla formalno pravilo inflacijskega cilja. Oznanila je, da bo v bodoče ciljala stopnjo inflacije med 0 in 2%. Nadaljujte z branjem→

Thomas Piketty s Paris School of Economics, ki je zaznamoval leto 2014 z mega uspešno in vplivno knjigo Kapital v 21. stoletju (prodanih 1.5 milijona kopij!), je zavrnil državno odlikovanje Legije časti, ki naj bi mu jo podelila francoska vlada. S tem je izrazil svoj protest do Hollandove socialistične vlade, ker se ni dovolj potrudila za gospodarsko okrevanje v Franciji in Evropi (Business Insider):

France’s influential economist Thomas Piketty, author of “Capital in the 21st Century”, on Thursday refused to accept the country’s highest award, the Legion d’honneur, to criticise the Socialist government in power.

“I refuse this nomination because I do not think it is the government’s role to decide who is honourable,” Piketty told AFP.

“They would do better to concentrate on reviving (economic) growth in France and Europe,” added Piketty, who was once close to the Socialist Party but has distanced himself from the policies of President Francois Hollande.

Update:

In še komentar iz The Economista o razlogih Pikettyjeve zavrnitve odlikovanja: Nadaljujte z branjem→

Če imate težave z mačkom po včerajšnji noči, ga lahko poskusite razumeti z razmišljanjem o racionalnih pričakovanjih. Racionalna pričakovanja so cement sodobne makroekonomske teorije. In tako kot je preveč “cementiranja” makroekonomske teorije s čudovito predpostavko racionalnih pričakovanj po Lucasovi revoluciji iz 1972 v tako velikem slogu popolnoma “zjeb…” makroekonomijo (da ni sposobna niti objektivno pojasniti krize niti najti delujočega izhoda iz nje), tako vam preveč “cementiranja” konzumacije običajnega alkohola (vina, penine…) v silvesterski (ali katerikoli drugi noči) z močnejšimi alkoholnimi substancami (skritimi za čudovito barvnimi koktejli s še bolj barvitimi imeni) povzroči hude težave z objektivnostjo dojemanja stvarnosti okrog sebe, kolaps in zelo hudega mačka naslednji dan. Mačka, kot so ga doživela gospodarstva razvitih držav po bankrotu Lehman Brothers septembra 2008.

Makroekonomija lekcije (streznitve) po tem zgodovinskem debaklu z racionalnimi pričakovanji kot cementom teorije še ni povsem dojela, čeprav smo na poti tja. Nadaljujte z branjem→

• Piketty and the limits of marginal productivity theory – Lars P. Syll
• Simple yet radical strategy for global economic recovery: Try Everything – Brad DeLong
• On the Stupidity of Demand Deficient Stagnation – Simon Wren-Lewis
• Keynesians and the Volcker Disinflation – Paul Krugman
• What Americans can learn from Sweden’s school choice disaster – Lars P. Syll
• Economic development and democracy – Washington Post
• Bretton Woods After 70 Years – TripleCrisis
• Indirect and Incorrect Tests of Ricardian Equivalence… – EconoSpeak
• Aggregate production functions and marginal productivity theory — neoclassical fairy-tales – Lars P. Syll
• The Eurozone Scandal – Simon Wren-Lewis
• The Republican’s Magical Mystery Tour – Robert Reich
• Top 15 influential economists – The Economist
• Break Up Citigroup – Simon Johnson