Skorajšnja dominacija strojev?

Črt Kostevc

Ne, ne gre za moje podoživljanje apokalipse iz Cameronovega Terminatorja. V tej verziji ne tako daljne bodočnosti spopad s stroji povsem mirno preživimo. V prihodnosti, ki se nam napoveduje, bodo »stroji« ljudem celo prinesli nekaj več prostega časa, dasiravno nam ta ne bo dodeljen prostovoljno. Namesto utopične vizije sveta, kjer roboti prevzemajo zgolj umazana, nevarna ali dolgočasna dela, s čimer je ljudem omogočen lagodnejši obstoj, nas čaka drugačna realnost. Bolj verjetno je namreč, da bo razvoj tehnologije vodil v neusmiljeno desetkanje nabora tistih delovnih mest, kjer ljudje ostajamo nenadomestljivi. *

V zadnjem času je statistika predvsem v ZDA in Veliki Britaniji zaznala pojav, ki mu v novejši zgodovini še nismo bili priča. Podatki namreč kažejo, da smo v daljšem obdobju opazovanja priča gospodarski rasti, ki ji ne sledi tudi rast števila delovnih mest. Čeprav obstajajo precejšnja nesoglasja o tem, kaj je dejanski vzrok izostanka novih delovnih mest kljub okrevanju razvitih gospodarstev, velik del ekonomske stroke razloge vidi predvsem v avtomatizaciji oziroma uvajanju računalniško vodenih sistemov v proizvodnjo. Analize (Charles in soavtorji, 2013, Jaimovich in Siu, 2012) tudi kažejo, da naj bi predvsem upad števila rutinskih delovnih mest v predelovalni dejavnosti predstavljal poglavitni vzrok počasne rasti zaposlenosti po letu 2011.

Poleg avtomatizacije in izvoza proizvodnje v tujino, ki povzročata erozijo delovnih mest, kljub rasti nominalne proizvodnje, so opazni globlji strukturni premiki na trgu dela. Propadla delovna mesta zaposlenih s srednje visokimi dohodki nadomeščajo nizko plačane storitvene službe. Obstoj slednjih je pred avtomatizacijo za zdaj še razmeroma varen, saj gre primarno za manualna dela, ki zahtevajo veliko prilagodljivosti. Pozitivno dinamiko izkazujejo delovna mesta s srednjimi in visokimi kognitivnimi zahtevami oziroma delovna mesta, kjer je zahtevana predvsem kreativnost, percepcija, manipulacija in družbena inteligenca. Tako avtomatizacija proizvodnih procesov kot tudi rast obsega zunanjega izvajanja del sta tako povzročili luknjo v strukturi delovne sile, s tem ko so povprečno plačana rutinska delovna mesta v predelovalni dejavnosti nadomestila slabo plačana storitvena, ob tem pa je prišlo do rasti zelo dobro plačanih »kognitivnih« delovnih mest.

Ker hitrost in razsežnost produktnih in procesnih inovacij ne pojenjata, je pred dominacijo »strojev« ogroženih vedno več zaposlenih. V lanski študiji Prihodnost zaposlenosti Carl Frey in Michael Osborne s pomočjo podrobne sistemizacije delovnih mest za dobrih 700 poklicev ter celovite taksonomije delovnih procesov ocenjujeta verjetnosti, da bo v prihodnosti posamezen poklic podlegel avtomatizaciji. Izkaže se, da je za 47 odstotkov poklicev avtomatizacija zelo verjetna. Praktično polovico nabora poklicev naj bi torej v prihodnosti prevzeli »stroji«. Cenejši so, učinkovitejši, ne potrebujejo dopusta in ne bodo se oborožili s sindikalnim predstavnikom. Pri dodatnih 19 odstotkih analiziranih poklicev naj bi obstajala srednja verjetnost, da bo človeka nadomestil računalnik, medtem ko je zgolj pri tretjini poklicev to malo verjetno.

Koga mora torej rabi skrbeti za službo po vstajenju strojev? Avtorja omenjenega članka pripisujeta skoraj 99-odstotno verjetnost avtomatizacije poklicem, kot so telemarketerji, šivilje, matematični tehniki, urarji, prevozni agenti, zavarovalni agenti, vnašalci podatkov itn. Čeprav večinoma daleč od manualnih, gre torej za poklice, ki so razmeroma repetitivni in za avtomatizacijo katerih ne bo potreben bistven inovacijski preskok. Po drugi strani naj bi bile vsaj pred avtomatizacijo varne službe fizioterapevtov, psihologov, kriznih menedžerjev, socialnih delavcev. Službe, ki zahtevajo razmeroma veliko stika z ljudmi, diskrecije pri odločitvah in hitro odzivnost na nenačrtovano.

Je to potem to? Lahko »obsojeni« že danes začnejo razbijati vse okoli sebe, kar ima količkaj procesne moči? Lahko zaposleni z varnega konca spektra zahtevajo povišice, ker nanje nevarnost ne preti? Četudi se strinjamo z osnovno podstatjo analize, je vprašanje, katere napovedi tehnološkega napredka, privzete v raziskavi Freya in Osbourna, se bodo dejansko prijele v proizvodnji in predvsem, kdaj se bo to zgodilo.

Na tej točki pa je namreč človeštvo že bilo. Herbert Simon je tako že napovedal, da naj bi v roku dvajsetih let bili stroji sposobni opravljati prav vsa človeška opravila. Tako je eden od pionirjev umetne inteligence zapisal že leta 1965. Tudi Marvin Minsky je bil v svojih napovedih nadaljnjega razvoja »strojev« znatno preoptimističen. 50 let od njunih napovedi namreč ostaja avtomatizacija nepredstavljiva ali pa vsaj povsem neekonomična za širok nabor poklicev. Tudi današnje napovedi je treba jemati z nekaj rezerve, zlasti zato, ker so odvisne od razvojne dinamike tehnologije in predvsem tržnih sprememb. Slednje, kot je ugotavljal že Schumpeter, namreč diktirajo potrebe po avtomatizaciji ter končno tudi hitrost, s katero se slednja implementira.

Kam torej pelje nadvlada strojev na bojnem polju trga dela? Z relegacijo mase zaposlenih na izbiro med slabima opcijama brezposlenosti ali zelo nizko plačane službe ter nadaljnjo koncentracijo kapitala v rokah peščice gre za reinterpretacijo ideje Pikettyjevega Kapitala v 20. stoletju. Ultimativno bo čas morda še vedno dal prav utopičnim napovedim o koristih, ki jih bo ljudem prinesla doba avtonomnih strojev, vendar bo pot do tja posejana z mnogimi žrtvami.

______

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

One response

  1. V industriji opažamo to že več kot deset let. V firmi, ki jo dobro poznam in ki solidno raste in investira več deset milijonov letno, je rast zaposlenosti daleč pod rastjo prihodka kot tudi dodane vrednosti. Če računaš nove investicije na novo zaposlenega, je vložek nekaj pod milijonom evrov. Se sploh zavedamo, kaj to pomeni?

    To pomeni, da obstoječa paradigma liberalnega kapitalizma v robotizirani družbi ni več možna. Ali pride do “prevrednotenja vrednot” in novega sistema, ki bo uvedel nove principe delitve ali pa do fašistične družbe, ki bo krotila nezaposlene in osiromašene množice. Ali pa bo te na koncu (ker ni potrebe po njihovem delu, hkrati pa trošijo naravne resurse) sistem enostavno eliminiral (vojne, epidemije, prisilne sterilizacije (glej vlogo WHO v Keniji),…). Tudi če mu vse to uspe, se sistem zruši ker na koncu ni več povpraševanja.

    Torej: fašizem ali nova paradigma. Med tem pa bo treba v tem svetu preživeti tako, da s hitrim uvajanjem robatizacije (v tem znamo biti Slovenci zelo dobri) izboljšujemo svojo konkurenčnost in kvaliteto proizvodov na svetovnih trgih. Saj veste, : ko srečava leva je edino važno, da sem hitrejši od tebe….

<span>%d</span> bloggers like this: