Mogoče pa zadolženost ni ključni problem slovenskega gospodarstva

Bine Kordež

Nedavno smo lahko v časopisju brali intervju s češkim strokovnjakom za prestrukturiranje podjetij in na tipično vprašanje novinarke »…pri nas je večina podjetij prezadolženih…« smo tudi dobili tipičen odgovor: »Da, večina podjetij v Sloveniji je prezadolženih…«. Dvomim da je omenjeni gospod, ki sicer sodeluje pri finančni sanaciji nekaterih podjetij pri nas, delal kakšno analizo stanja slovenskega gospodarstva, temveč je takšno oceno prebral doma ali v tujini in na takšen način se oblikuje prepričanje o visoki zadolženosti kar večine naših podjetij. Pa je temu res tako? Poglejmo kaj kažejo bilance gospodarskih družb za leto 2013, letošnje pa bodo verjetno še nekoliko boljše.

V analizi vseh 60 tisoč družb smo izločili družbe, ki delujejo v finančnem sektorju ter poslovanju z nepremičninami, ker so tam kriteriji presoje zadolženosti drugačni. Dodatno pa ni upoštevan še DARS, ki ima kar šestino vseh posojil podjetniškega sektorja, prispeva pa le 2 odstotka k rezultatom gospodarstva in bi njegova vključitev ne dala prave slike. Za družbe, ki bi jih lahko opredelili kot prezadolžene, smo upoštevali danes najbolj uporabljen kriterij finančnih obveznosti do bank v primerjavi z denarnim tokom (EBITDA). Torej v koliko letih podjetje lahko poravna vse svoje bančne obveznosti z denarnimi sredstvi, ki mu letno ostanejo po poplačilu stroškov materiala in dela. Upoštevali smo, da je podjetje že prezadolženo, da ima torej preveč finančnih obveznosti kadar je ta faktor 4 (štiri). Takšen kriterij gledajo danes običajno tudi banke pri presoji finančne trdnosti podjetja.

Ta kriterij je sicer dokaj strog, saj formalno med prezadolžena podjetja potem uvrstimo tudi družbo, ki ima npr. ob milijonu evrov letnega denarnega toka 4,1 milijona evrov posojil in nima nobenih težav z rednim servisiranjem najetih posojil. Zaradi tega je ob tem kriteriju dobro pogledati tudi ostale kazalce, na primer dobičkonosnost podjetja. Imamo namreč veliko gospodarskih družb, ki nekoliko presegajo omenjeni kriterij, a redno odplačujejo posojila ter ustvarjajo dobiček in bi jih zato popolnoma neupravičeno uvrstili med finančno problematična podjetja potrebna finančnega prestrukturiranja.

Drug pomemben podatek pa je seveda kriterij po katerem preverjamo, koliko podjetij je prezadolženih. Lahko sicer gledamo število družb, a ta kazalec velike izrazne vrednosti nima. Verjetno je še najbolj pomemben in celovit podatek o ustvarjeni dodani vrednosti družb, ki imajo preveč posojilnih obveznosti. Torej koliko te družbe prispevajo k celotni dodani vrednosti gospodarstva, ki je v končni fazi najpomembnejši kazalec gospodarskega razvoja družbe. Zanima nas torej, kakšen pomen imajo te finančno problematične družbe za celotno ekonomijo in to preko deleža dodane vrednosti (družbenega proizvoda gospodarstva).

Če bi torej upoštevali strog kriterij štiri (finančni dolg do bank/EBITDA > 4), so vsa prezadolžena podjetja ustvarila 19 % dodane vrednosti gospodarskih družb v letu 2013, pri čemer polovico njih posluje z dobičkom in poravnava obresti. Če kriterij znižamo na šest, je prispevek teh družb »le še« 13 % k skupno ustvarjeni dodani vrednosti gospodarstva, od česar tretjina še vedno z dobičkom. Finančno problematičnih družbe torej prispevajo okoli desetino k celotnemu gospodarstvu merjeno po dodani vrednosti. Lahko pa temu dodamo še družbe, ki sicer niso preveč zadolžene, a poslujejo z izgubo in potem pridemo na okoli 15-odstotni delež. Podjetja, ki se srečujejo s finančnimi težavami torej predstavljajo v celotnem gospodarstvu kako šestino, kar je seveda daleč manj kot običajna ocena o prezadolženosti polovice ali celo večina vsega gospodarstva. Vsakodnevno spremljanje težav te ali one družbe preprosto ustvarja občutek, da se z večjimi ali manjšimi težavami srečuje večina podjetij, a k sreči veliko njih posluje čisto normalno, brez večjega dolga, z dobičkom, le da za njih praviloma (in k sreči) ne vemo.

Seveda pa je ob tem potrebno navesti, da je število teh podjetij višje (kar tretjina), ker se veliko malih podjetij srečuje s težavami, vendar njihov prispevek k celotnemu gospodarstvu ni tako velik. Prav tako pa tudi drži, da se v teh problematičnih podjetjih »skriva« velik del posojil. Ta podjetja nimajo tako pomembne vloge pri skupnih rezultatih gospodarstva, vendar pa je pri njih koncentriran pomemben delež vseh posojil. Po stanju konec preteklega leta je imelo celotno gospodarstvo blizu 22 milijard bančnih posojil, od česar 7 milijard finančni sektor in DARS, od preostalih 15 milijard pa je kar dve tretjini pri družbah z večjim dolgom kot štirikratnik EBITDA. Ob upoštevanju manj strogih kriterijev kot omenjeno zgoraj, pa je teh problematičnih posojil kaka tretjina in ta bodo (in so) predmet finančnih prestrukturiranj. To je seveda večji problem za banke, za kreditodajalce, medtem kot ta finančna problematika za gospodarstvo kot celoto vseeno ni tako ključnega pomena, kot se običajno izpostavlja.

V zvez s prezadolženostjo pa se običajno spregleda še drugi vidik. Danes se namreč kot ključni problem našega gospodarstva izpostavlja prezadolženost, a ta problem je le posledica neučinkovitosti, prenizke dobičkonosnosti poslovanja. Če podjetje uspešno posluje, potem tudi višji obseg dolga ne predstavlja večje težave. Ta višja zadolženost se pokaže kot problem šele, ko upade uspešnost poslovanja, kar je razumljivo lažje obvladovati, če podjetje dolga nima. Zato samo sanacija zadolženosti brez izboljšanja uspešnost ni dolgoročna rešitev. Finančna sanacija je potrebna, kadar podjetje ne more zaradi nizkih prilivov, nizke donosnosti, odplačevati bančnih posojil. Vendar tudi v primeru, če podjetje dolga nima in se financira samo s kapitalom, lastnik ne bo dolgo zadovoljen, če se mu bo premoženje zmanjševalo. Osnovna težava prezadolženih podjetij je torej vseeno prenizka učinkovitost poslovanja in ne dolg kot takšen. Podjetje pač za svoje poslovanje potrebuje določen obseg sredstev, ki jih zagotavlja lastnik in kreditodajalci in za oba je nujno ustvarjanje presežka vrednosti.

Zanimiv je denimo spodnji grafikon (analiza OECD), ki kaže povprečno zadolženost podjetij. Drži, da je Slovenija precej pri vrhu (na šestem mestu), a pri tem nihče ne izpostavlja, da so nemška podjetja celo na tretjem mestu po zadolženosti. Torej še bolj kot slovenska, a ker je njihova dobičkonosnost, uspešnost precej višja, ta dolg tudi ni tako izpostavljen oz. ne predstavlja takšne ovire pri poslovanju.

Zadolženost torej v osnovi ni ključni problem gospodarstva oz. gospodarskih družb Slovenije, uspešnost poslovanja je dolgoročno bolj pomembna. Je pa seveda res, da lahko višji dolg podjetje hitri pripelje v nezavidljivo situacijo in tudi do poslabšanega poslovanja, če višino dolga izpostavimo kot največjo težavo. Primerjajmo samo dogajanja v zvezi s Pivovarno Laško ter Atlantic Group (hrvaški prevzemnik DrogeKolinske).

Atlantic Group je po prevzemu DrogeKolinske imel preko 360 milijonov evrov finančnega dolga (320 neto) ob okoli 70 milijonih denarnega toka (EBITDA). In to ob tem, da realnega kapitala podjetje niti nima, saj je neopredmetenih sredstev (dobro ime, licence) celo več kot kapitala. Praktično ima podjetje samo dolg. Kljub temu podjetje navzven nastopa kot trdno, uspešno in banke mu redno obnavljajo kreditne linije. Skupina Laško pa je imela konec lanskega leta 230 milijonov evrov neto dolga ob okoli 45 milijonih denarnega toka, kar pomeni, da lahko brez večjih ovir servisira obresti in tudi vrednost podjetja je precej večja kot znaša dolg. Seveda pa tega dolga (kot Atlantic ali BMW, če hočete) ne more vrniti, ker ga potrebuje za tekoče poslovanje. Ne glede na to, pa o Laškem že tri leta beremo samo o reprogramiranjih dolga in stalnih pogajanjih z bankami in po nepotrebnem vnašamo nezaupanje v družbo. Samo za primerjavo – BMW ima ob 70 milijardah evrov prodaje tudi 70 milijard posojil, od česar kar 40 kratkoročnih, ki mu jih vsako leto banke z veseljem obnovijo (to je pač njihov posel).

Vsekakor ima veliko slovenskih podjetij previsok finančni dolg glede na rezultate poslovanja, vendar je delež teh podjetij v celotnem gospodarstvu precej nižji, kot ocena splošne pa tudi strokovne javnosti. Predvsem pa je pri precejšnjem delu teh podjetij večji problem v poslovni učinkovitosti zaradi upada katere se je tudi tako izpostavil problem višine dolga. Sam dolg kot takšen v osnovi niti ni tak problem, če podjetje uspešno posluje, saj iz rezultatov lahko brez problem servisira obveznosti do bank, njihova vloga pa je tako v kreditiranju. Je pa res, da lahko z negativnim pristopom in izpostavljanje problema dolga, podjetje po nepotrebnem dejansko zapeljemo v težave kot prikazujemo na primeru Laškega.

5 responses

  1. Bravo Bine. O tem sem nekoč že tudisam komentiral na tem blogu. Če pa vzamete obseg posojih podjetij v BDP smo pa pod evropskim povprečjem.

    Kaj to pomeni? Da smo z noro politiko Banke Slovenije, ki je po nepotrebnem in predčasno zategnila kapitalske zahteve, po nepotrebnem padli v kreditni krč, ki je potem sprožil negativno spiralo padanja rasti , profitabilnosti etc.. Pa ni šlo samo za BS.

    Šlo je za načrtno vzpodbujanje finančne krize, ki naj sesuje ceno kapitalskih naložb, poveča zadolženost (in s tem odvisnost države), posledična depresija populacije pa vodi v rušenje njenih obrambnih instinktov, ko se jim bo jemalo njihove pridobljene socialne pravice. Vsa zgodba je bila vodena od zunaj, naši akterji (tako levi kot desni) pa so (za drobiž in deloma nezavedno) igrali samo vlogo izvrševalcev.

    • No, sedaj pa le še imena. Glavni krivci za neumnosti, ki smo jih v imenu lova na čarovnice počeli, so (po abecednem redu): Gregor Golobič (ker je koordiniral in podpihoval), Franci Križanič (pokvarjenec najslabše vrste), Matej Lahovnik (dejansko je bil glavni operativec ta nikoli-nič-naredil prfoks s Kardeljeve), Borut Pahor (ker ni nič razumel in je poskušal politično preživeti)…
      Jih je bilo še kar nekaj, bolj sitnih ribic, ki pa so v različnih časovnih intervalih vstopali in izstopali iz zgodbe.

  2. Sicer zanimiv prispevek g. Kordeža in komentar g. Goloba, vendar po mojem mnenju puščata napačen vtis, da finančne malomarnosti tako v bankah kot tudi v podjetjih v sistemsko pomembnem obsegu v času konjunkture ni bilo in da je kriza v celoti posledica nore politike bančnega sistema z zategnitvijo kapitalske zahteve. S pokonjunkturno politiko Banke Slovenije in pa politiko drugih sistemsko pomembnih akterjev (ki so se samo prepirali, kje in kako sanirati slabe kredite), smo predvsem izgubljali čas in podaljšali ter poglobili krizo, ki bi jo lahko precej hitreje rešili. V letu 2009 BS ni prepoznala obsega slabih kreditov (ocenila jih je na nekaj čez 3 odstotke) predvsem zaradi samoslepljenja, da je do 2009 sistem upravljanja s financami deloval v skladu s profesionalnimi finančnimi in bančnimi pravili ter gospodarstvo v skladu s pravili skrbnega gospodarstvenika. Dodaten element, ki je prispeval k poglabljanju krize je bila tudi naša nesposobnost reševati zdrava jedra podjetij. S tem se je prispevalo k nepotrebnemu uničevanju delovnih mest.

    Če sta sanacijski krč in krizna spirala nastajala v BS in v relaciji med BS in pokonjunkturnimi vladami, pa je nepotrebno uničevanje zdravih jeder podjetij v celoti rezultat nesposobnosti pokonjunkturnih vlad.

    Nivo zadolženosti je sicer pomemben, a zelo zgovoren je tudi hiter in obsežen skok zadolženosti ( 87.7 do 141). Za tako obsežen skok (v letih 2006, 2007 in del 2008) ni bilo nobene osnove v »rastni« absorbcijski sposobnosti gospodarstva. V znatni meri je šlo za kreditiranje lastniških premetavanj in za druge nerealne projekte brez resnega in stvarnega vpogleda v realne možnosti in resnega upoštevanja finančnega položaja podjetij s strani odgovornih. Šteje namreč, kako in za kaj so bila ta posojila dana – ali za dobre ali za slabe projekte, ali za rast ali za premetavanje bogastva. Ti konjunkturni kampanjski podvigi so preko garancij še dodatno obremenili tedanji že tako (glede na učinkovitost, kot g. Kordež pravilno ugotavlja) močno zadolžen “going on cocncerne” gospodarstva. Sicer pa se v članku navaja podatke za 2013, ko je že mnogo podjetij, in brez potrebe tudi njihovih »zdravih jeder«, končalo v stečaju.

    Sedanje (v letu 2015 na podatkih 2013) razglabljanje o drugi strani enačbe – o večji produktivnosti in dobičkonosnosti ter večji dodani vrednosti in razvoju – to bi bila pravilna politika v predkonjunkturnem in v konjunkturnem času, za razumevanje geneze naše krize pa nima večje teže. Gledano z današnjimi očmi pa je to strateška zgrešitev in zamujena priložnost tistega časa.

    V tej točki sta po mojem mnenju tako g. Kordež kot g. Golob neprecizna in z nepreciznostjo napotujeta na napačne zaključke glede geneze in razvoja naše krize. Dobro pa predvsem g. Golob opiše v katere »namene« je bilo in je reševalno nereševanje krize »izkoriščeno«.

  3. Namen teksta je bil samo predstaviti trenutno stanje zadolženosti slovenskega gospodarstva, nisem se pa opredeljeval do razlogov zakaj se je zadolženost v obdobju 2002 – 2008 tako povečala. S tega vidika se v celoti strinjam z razmišljanjem Rogija o, lahko rečemo tudi finančni malomarnosti (tožilci sicer takšno delovanje opredeljujejo precej drugače – a samo v določenih primerih). Dejansko so se podjetja in banke v tem obdobju močno zadolžila, vendar to zadolževanje ter vlaganje v finančne in ostale naložbe nihče od udeležencev (podjetniki, banke, nadzorniki, revizorji, regulatorji ter tudi stroka) takrat ni videl kot problematično oz. rizično. Nobena od navedenih institucij ni izražala kakih zadržkov na vrednost naložb, celo obratno – kljub visokim cenam, so morala podjetja in banke svoje naložbe obvezno vrednotiti po tržnih cenah zaradi česar so ustvarila preko milijardo dodatnega dobička in plačala davke od tega. Seveda vsi akterji o takratnih stališčih danes nič ne vedo. Predvsem pa so vsi pozabili, da smo zaradi tega zadolževanja in naložb imeli visoko gospodarsko rast, rast dohodkov in tudi življenjskega standarda. A ker so od tega imeli vsi koristi ter se lahko pohvalili z uspešnostjo, na ta gibanja ni nihče opozarjal, kaj šele ustavljal.

    Zadržke imam edino do navedbe, da je bil pretežni del tega zadolževanja namenjen za lastniške naložbe. Del teh, danes spornih posojil je bil res namenjen tudi za te namene, a večina sredstev je bila porabljena za ostale investicijske naložbe (zemljišča, objekte, oprema), katerih vrednost je v času krize prav tako upadla in to razvrednotenje je bil razlog za pretežni del izgub bančnega sistema.

%d bloggers like this: