ECB je včeraj sklenila, da po treh tednih zamrznitve ponovno dvigne obseg izredne likvidnostne pomoči (ELA) grškim bankam, in sicer tokrat za 900 mio evrov. Večina komentatorjev se je tega ukrepa razveselila. Toda ukrep je napačen in bo še bolj spodbudil naval na banke in bančne avtomate. Zakaj?

Zato, ker z omejenim povečanjem ELA ECB signalizira grškim komitentom, da njihove vloge niso varne. Pravi ukrep ECB bi bilo sporočilo, da bo zagotovila “vso potrebno likvidnost“. Samo s tem bi pomirila komitente, da bodo lahko kadarkoli dvignili svoje vloge in omejila naval na banke. Zakaj torej ECB tega ni naredila? Zato, ker se iz svojih napak ni nič naučila? Ne, pač pa, ker, kot pravilno ugotavlja vodilni evropski strokovnjak za monetarno ekonomijo Paul DeGrauwe, ECB zasleduje politične cilje. Želi izvajati pritisk na grško vlado, da se bo “pravilno obnašala”. Ceno pa bodo plačali milijoni Grkov.

Nadaljujte z branjem→

Genialen komentar Marka Blytha o tem, zakaj upnice od Grčije zahtevajo absurdno nemogoče pogoje, za katere vsi vedo vnaprej, da jih nihče (ne samo Grčija) ne bi mogel izpolniti, in zakaj so pripravljene v grško luknjo vreči še 86 milijard evrov in po enem letu še sto milijard. Gre za igro absurdnih ponudb in protiponudb, danih z namenom, da bi jih druga stran zavrnila. Da bi druga stran prva pomežiknila oziroma prva pritisnila na sprožilec. Vendar ga ne. Zato se vložki v tem teatru absurda vrtoglavo dvigujejo. Vsi skupaj pa propadajo.

Now, forget for a moment how utterly absurd all this is. Discount for now quite how provisions such as the deregulation of the Greek bakery sector (really, it’s in there) and a rise in regressive taxes will produce a turnaround in growth and just say ‘it’s a deal’. Prime Minister Tsipras has gotten these things the creditors want through the Greek Parliament, so now what?

The end result of this deal is that the fifth-oldest economy in the world will end up with as much debt per capita as Japan, with almost none of it held domestically. As a result, on current assumptions this demand-shocked and credit-starved economy where almost 60% of its youth are unemployed will grow at 25% above its historical average for the next forty years while running a budget surplus of 3.5%, the proceeds of which will be handed over to foreigners and not go into investment.

Now, given that the people involved in this sad story are not idiots, why are they staging such a grand production of the Theatre of the Absurd? The answer is quite simple. Indeed, given that no one can seriously expect what is demanded of Greece to ever work, it’s the only answer possible.

Nadaljujte z branjem→

Trojka institucij si neizmerno želi, da bi v Grčiji Tsiprasovo radikalno vlado zamenjala vlada tehnokratov. Kajti, kot nenehno poudarjajo v Bruslju, potrebno je zagotoviti “lastništvo nad reformami” oziroma vlada bi morala “posvojiti reforme”. Ali še drugače rečeno, morala bi vanje verjeti. To pa lahko naredi le tehnična vlada, vlada tehnokratov. Paul Krugman je zadnjič skoval posrečen vzdevek takšnega profila: “faithocrats“, oziroma vernokrati = verniki + tehnokrati. Gre za tip ljudi, ki sicer ne vedo, kako svet dejansko deluje, vendar se lahko povsem prepustijo fantazijam o tem, kako naj bi deloval in nato vztrajajo pri teh fantazijah, ne glede na to, kako slabi so rezultati v realnosti.

Nadaljujte z branjem→

Marcus Bensasson v Bloombergu ima prav: na primeru grškega (vsiljenega) eksperimenta bomo lahko dopolnili učbenike ekonomije z novim spoznanjem, kako deluje “varčevanje na kvadrat” oziroma varčevanje na varčevanje oziroma kako deluje varčevanje v gospodarstvu, katerega BDP je že padel za četrtino. Na primeru Grčije bomo lahko videli, kako zelo hudo je to lahko. Na žalost.

Vir: Marcus Bensasson, Bloomberg

Yanis Varoufakis ima prav: grški deal je enako poniževalen in katastrofalen za Grčijo, kot je bil Versajski sporazum iz leta 1919 za Nemčijo. Metode za pokoritev Grčije pa so podobne kot pri državnem udaru leta 1967, le da so takrat uporabili tanke, tokrat pa banke.

‘This is the politics of humiliation,’ he told Late Night Live. ‘The troika have made sure that they will make him eat every single word that he uttered in criticism of the troika over the last five years. Not just these six months we’ve been in government, but in the years prior to that.  

‘This has nothing to do with economics. It has nothing to do with putting Greece on the way to recovery. This is a new Versailles Treaty that is haunting Europe again, and the prime minister knows it. He knows that he’s damned if he does and he’s damned if he doesn’t.’

Nadaljujte z branjem→

Economically, the new program is perverse, because it will plunge Greece deeper into depression. It envisages raising additional taxes, cutting pensions further, and implementing automatic spending cuts if fiscal targets are missed. But it provides no basis for recovery or growth. The Greek economy is already in free-fall, and structural reforms alone will not reverse the downward spiral.

The agreement continues to require primary budget surpluses (net of interest payments), rising to 3.5% of GDP by 2018, which will worsen Greece’s slump. Re-profiling the country’s debt, which is implicitly part of the agreement, will do nothing to ameliorate this, given that interest payments already are minimal through the end of the decade. As the depression deepens, the deficit targets will be missed, triggering further spending cuts and accelerating the economy’s contraction.

Eventually, the agreement will trigger Grexit, either because the creditors withdraw their support after fiscal targets are missed, or because the Greek people rebel. Triggering that exit is transparently Germany’s intent.

Nadaljujte z branjem→

Nisem prepričan, da se finančni ministri in predsedniki vlad zavedajo, kaj so naredili prek vikenda, ko so “kao” preprečili Grexit. Se bom popravil, prepričan sem, da se jih velika večina niti približno ne zaveda, da so ta vikend ubili evro in postavili evropsko integracijo ne samo nazaj pred leto 1950, ampak nazaj pred prvo svetovno vojno. V čas hegemonističnih teženj velikih držav in boja za nadvlado ne glede na sredstva. Morda si Schäuble lahko čestita, da je z brutalno taktiko in ponižujočo kapitulacijo Grčije discipliniral vse ostale članice in jih, ob ekonomski nadvladi, tudi politično podredil nemškim interesom. Toda to je ekstremno kratkoročno in kratkovidno razmišljanje.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Tako kot spremljamo nasprotne pozicije Grčije in upnikov pri iskanju rešitve za nastalo situacijo, so enako ali še bolj razdeljeni tudi komentarji in ocene teh dogajanj. Pri tem je vse bolj glasna ter tudi z več podpore stran, ki kritično gleda na nepopustljivost Grkov pri uvedbi reform (kot se razlaga sporni element dogovora). Ljudem je pač bližja razlaga, da mora vsak sam plačati za svoje zmote in dolgove, ne pa da to pričakuje od drugih. To je seveda logično, a druga stran poskuša dokazati, da način »reševanja« Grčije in njenih dolgov ni v nadaljnjem stiskanju, varčevanju in odrekanju ljudi, ker se je že do sedaj to izkazalo kot neučinkovito. Če bi dodatno znižanje plač in pokojnin Grkov omogočilo vračilo njihovih dolgov (kar je pravzaprav osnovna skrb vseh upnikov in ne položaj Grčije kot takšne), potem bi bilo to verjetno upravičeno. A dosedanja gibanja kažejo, da je tovrstna politika samo še dodatno zmanjšala možnost, da bi Grki svoj dolg poravnali. Za še en pogled na nastale razmere, je zanimiva primerjava razvoja dogodkov v Grčiji in pri nas. Nadaljujte z branjem→

Hvala, dobro vprašanje.

Prvo vprašanje je seveda, ali bo Grčija sploh dobila priložnost za kapitulacijo. Nemški finančni minister Schaueble je čez vikend via FAZ objavil načrt, da bi Grčija morala začasno za 5 let izstopiti iz evra. Kar je v svojem bistvu neumnen in nelogičen predlog. Če bi izstopila (in plačala ceno za izstop), zakaj bi se kasneje sploh želela vrniti?! Kdo si pa še želi biti v monetarni uniji z Nemčijo?! Problem, ki ga imajo države v evrski uniji, je, da v visoki travi, kamor so vrgle ključ od evra pred desetletjem in pol, ključa ne morejo najti.

In po današnjem drugem dnevu “otroškega vrtca” je očitno, da je atmosfera med “partnerji” povsem zastrupljena. Schauebleja, katerega osnovna motivacija je očitno in zgolj le še kaznovanje Grčije, je moral miriti in prekinjati celo Mario Draghi, predsednik ECB. Toda prav daleč od Schauebleja niso tudi nekateri drugi ministri, predvsem finski ter “vzhodnoevropski”, kjer tudi naš minister pridno asistira nemškemu “wahnsinnu”.

Nadaljujte z branjem→