Grška paralela: Kako smo reševali slovenske in nemške banke

Bine Kordež

Tako kot spremljamo nasprotne pozicije Grčije in upnikov pri iskanju rešitve za nastalo situacijo, so enako ali še bolj razdeljeni tudi komentarji in ocene teh dogajanj. Pri tem je vse bolj glasna ter tudi z več podpore stran, ki kritično gleda na nepopustljivost Grkov pri uvedbi reform (kot se razlaga sporni element dogovora). Ljudem je pač bližja razlaga, da mora vsak sam plačati za svoje zmote in dolgove, ne pa da to pričakuje od drugih. To je seveda logično, a druga stran poskuša dokazati, da način »reševanja« Grčije in njenih dolgov ni v nadaljnjem stiskanju, varčevanju in odrekanju ljudi, ker se je že do sedaj to izkazalo kot neučinkovito. Če bi dodatno znižanje plač in pokojnin Grkov omogočilo vračilo njihovih dolgov (kar je pravzaprav osnovna skrb vseh upnikov in ne položaj Grčije kot takšne), potem bi bilo to verjetno upravičeno. A dosedanja gibanja kažejo, da je tovrstna politika samo še dodatno zmanjšala možnost, da bi Grki svoj dolg poravnali. Za še en pogled na nastale razmere, je zanimiva primerjava razvoja dogodkov v Grčiji in pri nas.

V obdobju do leta 2008 so predvsem zahodne banke pod pritiskom presežkov sredstev radodarno in brez zadržkov posojale denar Grčiji. Deloma tudi zato, ker so bili nekateri podatki o zadolženosti Grčije menda netočni (znana je pomoč ameriških bankirjev pri prikrivanju dejanskega stanja), a javni dolg Grčije je bil v tistem času vseeno približno enak njihovemu BDP, kar je bila še sprejemljiva zadolženost (nič bistveno večja kot takrat v Italiji ali Belgiji na primer, ter nižja kot jo imata ti dve državi danes). To zadolževanje je seveda Grkom omogočalo lagodnejše življenje, a na drugi strani tudi (predvsem) zahodnim državam lepe dodatne zaslužke s prodajo blaga na kredit. Enako kot so v tem času Grki lahko trošili več kot so ustvarili, so tudi države prodajalke blaga dodatno krepile svoj BDP (in blagostanje državljanov), ki ga sicer brez kreditiranja in zaslužkov v Grčiji ne bi mogle. Z nastopom krize leta 2008 pa so upniki prišli do spoznanja, da je obseg grške zadolžitve prevelik, da država dolga ni sposobna vrniti in začel se je proces reševanja nastale situacije

Primerljiv proces je do leta 2008 tekel tudi v Sloveniji. Tudi pri nas so banke zaradi velikih presežkov likvidnih sredstev, rasti cen premoženja in gospodarskega optimizma dokaj nekritično odobravale posojila za investicijske naložbe ter nakupe podjetij. Sposojena sredstva so investitorjem omogočala velike naložbe in rast, služili pa so tudi vsi prodajalci premoženja (nepremičnin, delnic) ter ekonomija in družba kot celota. In enako, kot so v Grčiji po letu 2008 upniki sprejeli tezo, da Grčija posojil ni sposobna vrniti in je zavladala panika, so tudi banke v Sloveniji prišle do ugotovitve, da veliko dolžnikov, predvsem zaradi padca cen premoženja, ne bo sposobno vrniti najetih posojil. Do tu je torej šlo za podobna gibanja, proces razreševanja nastale situacije pa je bil pomembno drugačen.

V Sloveniji je sicer trajalo kar nekaj let, da so banke pripoznale nezmožnost vračila dolžnikov, oblikovala popravke na posojila in zaradi nastalih izgub je morala država v banke vplačati dodatni kapital. Banke so se torej soočile z izgubami pri svojih naložbah in morale pridobiti dodatni kapital. Pri bankah izpostavljenih v Grčiji pa je bil postopek precej drugačen. Tam se je dokaj hitro ugotovilo, da je zadolženost previsoka, da Grčija ne bo sposobna vrniti najetih posojil in načeloma bi morale izgube utrpeti posojilodajalci (banke), njihovi lastniki in v končni fazi države, kjer je sedež teh bank. Zato se je pričel proces »reševanja« Grčije, ki pa se vse bolj kaže, da je bil v prvi fazi bolj proces reševanja bank upnic. Precej upravičeno lahko sklepamo, da je šlo mogoče pod pretvezo pomoči Grčiji ter reševanja evra, bolj za načrtno sanacijo nasedlih privatnih bank pretežno iz razvitih držav in prenos dolga na vse članice Evropske monetarne unije.

Preko različnih, tudi v ta namen ustanovljenih mehanizmov »pomoči« Grčiji, smo torej vse države z evrom zagotovile nova posojila Grčiji s katerimi je ta poplačala prvotne banke upnice. Le-te so sicer pri tem odobrile nekaj popusta, predvsem na že prej obračunane in k dolgu pripisane obresti, ostalo pa so dobile poplačano. Po podatkih so bile pri tem samo francoske in nemške banke udeležene s tretjino dolga. Tako še vedno poslušamo komentarje, kako je Grčija dobila v enem letu 110 in v drugem 120 milijard evrov pomoči, a ves ta denar je pravzaprav šel za poplačilo nasedlih privatnih bank. Primerjalno bi tak proces reševanja v Sloveniji pomenil, da bi neka druga ustanova odobrila novo posojilo podjetjem, ki z nastopom krize kreditov niso bila sposobna vrniti, le-ta pa bi poplačala banke. Čez dve, tri leta pa bi tudi ta druga ustanova ugotovila, da podjetja kreditov ne morejo vrniti in pričel bi se dejanski proces razreševanja upnikov, vendar pa bi bile prvotne banke upnice poplačane in sanacije ne bi potrebovale.

Seveda v Sloveniji kake druge ustanove, ki bi (podobno kot v primeru Grčije) vstopila v kreditiranje prezadolženih podjetij, ni bilo in s težavami so se soočile banke in posledično država Slovenija same. V Grčiji pa so potrebo po takšnem načinu reševanja argumentirali s stabilnostjo evra. Zanimivo, da so ob nastopu krize evropske banke z ameriškimi vrednostnimi papirji izgubile verjetno več (in to dokončno) kot znaša celotni grški dolg, pa tega ni nihče razglasil kot nevarnost za razpad evra. Pri Grčiji pa je bil to eden od ključnih razlogov za vstop tudi ostalih članic Evroskupine v reševanje njihovega dolga oz. problematičnih terjatev pretežno zahodnih bank. Brez te akcije, bi bil grški dolg problem Grčije ter posameznih bank upnic, tako pa je bil spretno razdeljen med vse države z evrom. In razumljivo je danes tako večina Evropejcev jeznih na Grke, ker morajo pokrivati njihovo pretirano trošenje v času pred nastopom krize. Tej psihozi ne uidejo tudi naši vladni predstavniki in brali smo, da so celo bolj kritični kot pa Merklova ali Holland – pa mogoče ne bi bilo slabo, da bi jih povprašali, zakaj smo nasedli pri tem tudi Slovenci, ko pa je bila to pravzaprav njihova terjatev in težava.

Tako pa smo sprejeli »igro« velikih igralcev in prevzeli del njihovih terjatev, ki bi jih sicer morale reševati države prvotnih bank upnic. Ob tem pa je po uradnih podatkih naš delež pri kreditiranju Grčije relativno celo večji (glede na BDP) kot delež nekaterih drugih držav, tudi Nemčije in Francije. Verjetno bi bilo bolj prav, da bi Ministrstva za finance pripravilo natančno pojasnilo, kako smo do tega prišli višjega deleža, namesto da nastopa predvsem z izjavami o »grdih« Grkih, ki nočejo sprejeti reformnih obvez.

Poleg vprašljivega prevzema dolga Grčije do privatnih upnikov, pa mogoče še dva ključna poudarka. Spodnja slika prikazuje gibanje grškega dolga ter njihovega bruto domačega proizvoda (BDP) v milijardah evrov (realno, v cenah leta 2013) ter dodatno še dolg kot odstotek BDP. Kot vidimo, je dolg sicer naraščal tudi v času pred letom 2008, a približno sorazmerno z rastjo BDP, saj se je delež ves čas gibal okoli 100%. Do premika zadolžitve v neobvladljivo razmerje je prišlo šele po letu 2009 tako zaradi nadaljnje rasti dolga, a še bolj zaradi padca ustvarjene dodane vrednosti.

Bruto domači proizvod Grčije je šestih letih upadel za skoraj 30% in ta del formule (dolg/BDP) je bolj problematičen kot sama višina dolga. Vsi dosedanji paketi »reševanja« Grčije so se na žalost odrazili predvsem v smeri zmanjšanja njene gospodarske aktivnosti in upravičena je skrb, da tudi novi varčevalni in reformni predlogi ne vodijo k rasti BDP, ki je edini garant za preživetje države in njenega prebivalstva ter seveda tudi sposobnosti odplačevanja oz. vsaj servisiranja dolga. Če se ti prejemki znižajo skoraj za tretjino, je vsakomur logično, da je tvoja sposobnost odplačevanja dolga precej slabša in z dodatnimi rezi bodo razmere samo še slabše.

Ob sami višini dolga pa je potrebno opozoriti na verjetno še bolj pomemben vidik v financah – zaupanje, ki je ključno tako za državni dolg kot tudi podjetniške finance. Tisti trenutek, ko tudi samo zmerno zadolžena država ali podjetje izgubi zaupanje upnikov, je praktično pokopano. Javni dolg Italije znaša danes že preko 130% BDP in tega dolga država vsekakor ne more vrniti. Tudi Nemčija svojega javnega dolga v višini 80% BDP ne more poravnati in zadnjih 50 let do preteklega leta ni odplačala niti evra javnega dolga drugače kot z najemom novih posojil. A tega od navedenih držav nihče ne zahteva oz. brez ovir se vsako leto zadolžijo za redno odplačilo starih posojil oz. poplačilo zapadlih obveznic. Nemcem, katerih dolg na prebivalca je praktično enak grškemu, vsi zaupajo in jim celo plačujejo, da jim lahko posodijo denar (obrestne mere na njihove papirje so realno negativne). Ko pa izgubiš zaupanje in ne dobiš več novih posojil in zato ne moreš poplačati starih, pa se začnejo podirati finančne domine. In problem niso več samo zunanji dolgovi, temveč tudi notranji.

V vsaki državi imajo ljudje v bankah svoje prihranke, banke pa to posredujejo naprej v obliki posojil podjetjem, državam in posameznikom. Banke imajo sicer rezerve, ki omogočajo redno vračilo vsem, ki se odločijo za dvig, če pa bi hoteli vsi dvigniti svoje prihranke, to seveda ni možno, ker je denar zamrznjen v danih posojilih, v zgradbah, stanovanjih ali tekoči potrošnji kreditojemalcev. V Grčiji pa je ljudi razumljivo vse bolj strah tudi za svoje prihranke in ko se prične naval na dvig, tega ne more nobena ekonomija preživeti, tudi nemška ne – vendar tu teh dilem ni.

Zato je v Grčiji dodaten problem zaupanje. Brez tega ni možno obvladovati niti 50 % javnega dolga glede na BDP, niti domačega finančnega sistema, kaj šele odplačevati nakopičenih obveznosti. V naslednjih letih bi bil že ogromen napredek, če bi uspeli zaslužiti vsaj minimalen znesek za plačilo obresti, dolg pa bi ostal takšen kot je. Načeloma ni tudi nobene potrebe za odpisovanje dolgov, ker ne morejo vračati ne vsega, ne polovice dolga (kot tudi ne druge države). Ključna je vzpostavitev ponovnega zaupanja, do takrat pa bi dolg moral ostati na nek način zamrznjen. Mimogrede – Grčija sicer ni Velika Britanija, a njihov dolg je v tristoletni zgodovini (po Piketty-ju) v dveh obdobjih presegal današnjo zadolžitev Grčije, v začetku 19. stoletja, ter med obema svetovnima vojnama, med 1920 in 1940.

One response

  1. Ker slovenska izvršna oblast ( predsednik vlade in minister za finance ) ne govorita o Sloveniji, bi morala o Grčiji molčati. Želel bi videti graf iz predmetnega bloga, ki bi prikazal podatke za Slovenijo. Podatke za takšen graf ima in z njimi razpolaga Banka Slovenije. Ker ne gre za poslovne skrivnosti bank, ni ovire za njihovo objavo. Vsekakor bi bilo nujno, da se o dejstvih pomembnih za dogajanje v slovenskih financah in ki jih navaja g. Kordeš, izjasnita tudi naša izvršna in monetarna oblast.

    Stanko Štrajn

%d bloggers like this: