Se je grška kapitulacija splačala?

Hvala, dobro vprašanje.

Prvo vprašanje je seveda, ali bo Grčija sploh dobila priložnost za kapitulacijo. Nemški finančni minister Schaueble je čez vikend via FAZ objavil načrt, da bi Grčija morala začasno za 5 let izstopiti iz evra. Kar je v svojem bistvu neumnen in nelogičen predlog. Če bi izstopila (in plačala ceno za izstop), zakaj bi se kasneje sploh želela vrniti?! Kdo si pa še želi biti v monetarni uniji z Nemčijo?! Problem, ki ga imajo države v evrski uniji, je, da v visoki travi, kamor so vrgle ključ od evra pred desetletjem in pol, ključa ne morejo najti.

In po današnjem drugem dnevu “otroškega vrtca” je očitno, da je atmosfera med “partnerji” povsem zastrupljena. Schauebleja, katerega osnovna motivacija je očitno in zgolj le še kaznovanje Grčije, je moral miriti in prekinjati celo Mario Draghi, predsednik ECB. Toda prav daleč od Schauebleja niso tudi nekateri drugi ministri, predvsem finski ter “vzhodnoevropski”, kjer tudi naš minister pridno asistira nemškemu “wahnsinnu”.

Ampak ko se bo ta “kindergarten” razšel, bo najbrž prišlo do novega, paketa finančne pomoči Grčije, težkega med 82 in 86 milijard evrov. Toda Grčija bo za sporazum morala praktično popolnoma kapitulirati. Najprej je morala sprejeti zelo omejevalen sporazum, ki je še bolj varčevalno usmerjen kot tisti izpred referenduma, ki so ga grški volilci zavrnili. V nadaljevanju pa bo morala izvršiti še set zavez (osnutek zavez) in v nekaj dneh v parlamentu sprejeti nekaj ključnih zakonov glede dviga stopenj DDV, pokojninske reforme, davčne administracije in trga dela, da bi evropski voditelji sploh nadaljevali pogovore o možnosti sporazuma in tretjega paketa finančne pomoči. Med zavezami je tudi brezpogojna privatizacija, kjer bi nabor podjetij v državni lasti v vrednosti 50 milijard evrov, prenesli na poseben sklad, nakar bi vsa kupnina iz naslova prodaje teh podjetij šla neposredno za poplačilo dolga. Razširile so se tudi govorice, da naj bi IMF zahteval preoblikovanje vlade in tehnično vlado.

Torej, se ta kapitulacija Grčiji splača?

Odvisno od zornega kota. V zameno za to kapitulacijo naj bi Grčija dobila med 82 in 86 milijard evrov pomoči iz sklada ESM, ponovno sprostitev likvidnostne pomoči grškim bankam ter prestrukturiranje dolga. Pri slednjem pa na zahtevo Nemčije naj ne bi prišlo do odpisa dolgov, pač pa le do podaljšanja ročnosti dolgov, znižanja obrestnih mer in daljšega moratorija na odplačilo dolga. Po domače povedano, Grčiji dolga naj ne bi odpisali, pač pa ji le podaljšali dobo odplačila in znižali stroške kreditov.

Toda ključno za odgovor na vprašanje, ali se kapitulacija Grčiji splača, pa je, ali bomo v prihodnosti deležni tudi četrte epizode grške drame. In odgovor je: Da. Na podlagi do sedaj znanega obrisa ta nov sporazum namreč ne rešuje ničesar. Prvič, zategnitev pasu (v višini 12 milijard evrov v letu in pol) prek zmanjšanja javnih izdatkov in povečanja davkov bo v skladu z makroekonomskimi zakonitostmi samo še bolj zmanjšala grški BDP, s čimer se bo grški dolg glede na BDP samo še bolj povečal. Tudi če Grčiji odplačevanje dolga podaljšajo na sto let in obrestno mero zmanjšajo na nič. In drugič, ekonomske študije (glej Reinhart & Trebisch, 2014) kažejo, da prestrukturiranje dolga brez odpisa nikoli ne reši dolžniškega bremena. Tega državam ni uspelo ne v 1930. letih, ne v 1980. letih in ne kdaj kasneje. Na koncu so upnice vedno morale pristati na odpis dolga, le deset let je moralo preteči vmes, preden so to dojele.

Ključna napaka, ki jo države upnice delajo pri reševanju Grčije, je, da poskušajo na hitro “iz kamna iztisniti čim več vode”. Ne gre. Če želijo upnice od Grčije dobiti poplačan čim večji del dolga, morajo spremeniti strategijo in z investicijami spodbuditi gospodarsko rast. Samo z rastočim gospodarstvom lahko Grčija poplačuje dolg.

Nič drugače ni bilo z Nemčijo. Šele ko so ji leta 1953 odpisali 63% dolga in z Marshallovim investicijskim planom spodbudili gospodarsko rast, je začela cveteti in leta 2010, skoraj 60 let kasneje, odplačala še zadnji obrok. Še tistega iz prve svetovne vojne. 90 let kasneje. Škoda, da se Nemčija iz svoje zgodovine ni nič naučila.

Torej bomo čez nekaj let gledali novo, četrto epizodo grške drame. Ne vem pa, če bo EU preživela do takrat.

11 responses

  1. …Na koncu so upnice vedno morale pristati na odpis dolga, le deset let je moralo preteči vmes, preden so to dojele…

    S tem stavkom ste sami odgovorili na večino zastavljenih vprašanj, ki jih komentar odpira.
    Grčiji se bo odpisalo del dolgov, le da ne sedaj, ampak kasneje, najbrž v n-ti iteraciji pogajanj:
    1) ko se bodo strasti oz. pričakovanja med EU plebsem malo pomirila (sedaj to, tudi zaradi zaostrene retorike, politično ni mogoče preživeti. Enako bo tudi z našim protitajkunskim bojem, sem prepričan, da bodo vsi že obsojeni iz tajkunskih procesov potihoma kasneje oproščeni in rehabilitirani, a seveda ne javno, le igralci, ki so zadeve sprožili morajo odditi) in
    2) ko Merklca ne bo več kanclerka, sama je jahala na krilih Nemškega “Drang nach Europe” in ekonomsko zavojevala zlasti periferne države EU, sama je bila zraven, ko so bolnika napačno zdravili in res ni za pričakovati, da bo sedaj kar takoj in vsem na očeh (so)krivdo tudi priznala. Ali kot sem pred kratkim izjavil že v nekem drugem postu na tem blogu, gledamo “realpolitik” v vsej njeni lepoti.

    …Nič drugače ni bilo z Nemčijo. Šele ko so ji leta 1953 odpisali 63% dolga in z Marshallovim investicijskim planom spodbudili gospodarsko rast, je začela cveteti in leta 2010, skoraj 60 let kasneje, odplačala še zadnji obrok. Še tistega iz prve svetovne vojne. 90 let kasneje. Škoda, da se Nemčija iz svoje zgodovine ni nič naučila….

    Vedno se je najtežje sprijazniti z lastnimi travmami iz preteklosti. 🙂

    …Torej bomo čez nekaj let gledali novo, četrto epizodo grške drame. Ne vem pa, če bo EU preživela do takrat…

    To pa prav zagotovo. In do (delnega) odpisa še vsaj nekaj iteracij mrcvarjenja. Ja, res ne bi želel biti Grk v naslednjih letih, sploh ne mladi Grk brez perspektive.
    Tisti, ki je verjel, da bodo Grki tako enostavno rešili probleme (samo odpis dolga, nič privatizirali, nič šparali, jih ne dobili po prstih za vse izrečene populizme njihovih robin hudov iz Sirize…), je nepoboljšljivi optimist ali pa bedak.

    Prepričan pa sem, da bi bilo kaznovanje Grkov neprimerno milejše oz. ga mogoče sploh ne bi bilo v takšni hard obliki, če ne bi imeli Grki populističnega izleta s Sirizo. Iz tega vidika je kar prav, da jih starši ukorijo in naj bo to v poduk tudi vsem ostali populistom širom Evrope. Problem je le, da si ta starš prepozno kupuje avtoriteto po tem, ko je vsa leta otroka napačno vzgajal, mu dovoljeval odklone in nemoralno ter nepošteno delovanje (dajal mu je slaščice, ki so otroku škodovale, zatiskal si je oči in dovoljeval mu je, da je kradel, zavajal in lagal…)

    • “Problem je le, da si ta starš prepozno kupuje avtoriteto po tem, ko je vsa leta otroka napačno vzgajal, mu dovoljeval odklone in nemoralno ter nepošteno delovanje”

      Ta analogija je, oprostite, zelo butasta. Edina vsaj približno ustrezna analogija bi bila ta, da je tak starš tudi slaščičar, ki dobesedno služi MASTNE denarce s tem, da zastruplja svojega otroka s sladkarijami.

      Ko je otrok enkrat predebel, bolan in preslab potrošnik, ki je še dolžan za vse te sladkarije “na puf”, ga izpostaviš najokrutnejšemu stradanju, da dobiš ta puf nazaj, vmes ga pa pitaš z drobtinicami, da ne umre, pa še te pogojuješ. To je primerna analogija.

      • Niti ne tako butasta. Se pa strinjam, da bi lahko bila boljša. Je pa nastala na koncu zapisa, ko moči in koncentracija malo popušča. In tisti del o slaščicah nekako ne paše, lahko bi ves zapis v oklepaju mirno izpustil.

        Starš (EK, EU, ECB…) si ne kupuje avtoriteto pred otrokom, ki ga sedaj poskuša spraviti v red. Za kaj takšnega je tako prepozno. Ta kaznovani/ukorjeni otrok (Grčija) ga ne bo nikoli spoštoval, zmeraj le obsojal. Ampak pred ostalimi otroki, njegovimi brati in sestrami (ostalimi robnimi EU državami kjer skrajneži vseh barv in oblik že dvigujejo svoj glas). Tam kjer z vzgojo (ali pa magari ustrahovanjem) še ni zamudil ali pa ravno lovi zadnji vlak. 🙂

        Sicer pa tudi vaša primerjava, ko želite mojo popravljati, ni ravno top-of-the-top. Ne poznam starša, pa četudi je slaščičar, ki bi služil na lastnem otroku. To nekako ne gre. Tudi če mu zaračunava slaščice, mu je pred tem moral dati denar ali pa posojilo. In starš otroku običajno ne zaračunava obresti. Tako da je to z vidika denarja zero sum game za starša, razen da “fenta” otroka. Mastnih denarcev za starša tu nekako ne vidim.

        Mislim pa, da sva se čisto dobro razumela.

  2. Zanimiv je ne samo odziv oz. ravnanje naše delegacije, tudi v rumenilu (oprostite, ampak to pač je) Finance praktično ni zaslutiti drugega kot privoščljivosti in slepe vere v nemško politično-ekonomsko vodenje k “rešitvi” te krize. Žalostno.

  3. Težko je gledati kratkovidno norost nemških, širše evropskih in tudi grških korporativnih elit, ki mislijo, da bi se kaj rešilo z odstopom Syrize z oblasti. Vsak razumen človek lahko vidi, da so grški in evropski problemi tako veliki, da to ne bi rešilo ničesar za nobeno stran.

    Če Syriza s takimi dogovori izgubi podporo in počasi odide z odra, so naslednji verjetni kandidati za vodenje Grčije kajpak neonacisti. Me prav zanima koliko so ti gospodje naklonjeni “evropski ideji”. Tudi hudo dvomim, da se bo obubožano in potolčeno grško ljudstvo še kdaj obrnilo k “sredincem” tipa Pasok in Nova demokracija. Stvari so šle naprej. Vse skupaj gre v smer, ko bodo v vladnih palačah evropskih držav občevali samo še norci, norci v Nemčiji in norci v Grčiji, norost se pač množi, če ni brzdana. Nemško norost lahko malce obrzda edino preostala Evropa, ki ima pred grexitom, morebitnim razpadom evra in tudi pred neonacizmom, očitno veliko več strahu in odpora kot Nemčija. Pa upajmo, da tudi boljši spomin.

  4. Je vse skupaj samo dimna zavesa, da se preusmeri pozornost od nemških bančnih problemov?

    http://failedevolution.blogspot.gr/2015/07/eurozone-is-ready-to-explode-but.html

    Da ne bi kdo narobe razumel. Pravi lastniki Deutsche bank niso Nemci, ampak večinsko ameriški investicijski skladi. Se še spomnite kako so američani (FED) s 500 milijardami USD leta 2008 reševali samo Deutsche bank (da o tisočih milijardah za : SocGen, Unicredit, UBS, Barclays,….) niti ne govorimo. Državna pomoč je hud greh, za kazen moraš prodati banko (ker menda po pravilih EU izkrivljaš trg), če pa ti da kredit FED (samo izbrancem) in te reši pred bankrotom, pa to z distrozijo razmer na trgu nima nikakršne veze!

    So Finci vedeli kaj več, ko so začeli razpravljati o “Fixit-u” (Finskemu izhodu z evra)? Ali pa Marie LePen o “Frexit-u”?

    Mimogrede, Čehi menda niti v sanjah ne razmišljajo več, da bi se, kljub zahtevam EU, pridružili evru.

    Kaj nam je bilo, da smo rinili v to godljo? Ko pa je vse kar smo zares rabili, samo prosttrgovinsko območje!

    • Pa mislite, da je vse to res, ali so to bolj teorije zarote… Predvsem mislim na nek prejšnji link, ki ste ga enkrat objavili, ki naj bi “dokazoval” v kaki nevarnosti je DB… Sicer pa nam osebno verjetno Evro prav škodi ne… EU pač… Seveda Evro škodi, ker so ostale članice toliko slabše… Ampak če bi Evro obstajal, mi pa nebi bili v Evro območju bi bilo verjetno še slabše… Naše gospodarstvo je načeloma izvozno in po plačilni bilanci sodeč zelo konkurenčno… (Z drugimi besedami ne potrebujemo devalvacije…)! Si je pa težko predstavljati kako bi svet reagiral, če bi sedaj ko se je začelo “okrevanje” prišla nova “katastrofa” oz. kriza… Verjetno bi potem cel sistem potreboval prenovo, mar ne?

      • Ni teorija zaraote. Obseg izpostavljenosti do derivativov po osameznih bankah je v strokovnih krogih že dolgo znan problem. Ni Deutsche bank edini primer, je pa največji v Evropi.

        Kar se Slovenije in Evra tiče, res je že nekaj let situacija s plačilno bilanco ugodna, ampak ni bilo vedno tako. Janševa vlada jo je temeljito sesula in pustila Pahorjevo vlado z nezavidljivo dediščino. Lahko bi se 2009 izognili mučnim socialnim trenjem z relativno majhno devalvacijo. Kot so to naredili Čehi 2009. Za 10% so devalvirali in se mehko prilagodili krizi. Češki primer, pa tudi primer izvoznih ekonomij (Danska, Švedska) kaže, da je Evro takim državam potreben približno toliko kot ribi kolo.

        So imeli Čehi zaradi krone kakšne težave, jim je bil zaprt dostop do mednarodnega kapitala? Kje pa! So se pa elegantno izognili reševanju Grčije et co. In prihranili nekaj milijard evrov (mi smo definitivno izgubili 1,8 milijarde evrov) Si predstavljate kaj bi bilo, če bi 2011 namesto v Grčijo ta denar vložili v slovenske banke. Povem vam, nobene bančne krize in posledičnega kreditnega krča ne bi bilo, pa tudi banke bi ostale v slovenski lasti. Prav tako ne bi bilo osnov za finančno krizo ker nikoli ne bi prišlo do take ekspanzije kreditov (v obdobju 2004 -2008).

        Evro nam je dosedaj prinesel bistveno več škode kot koristi, za vnaprej pa izgleda še bistveno slabše.

    • Spoštovani, moj komentar se nanaša na del vašega odgovora g. Trobcu (ki nima napotila Reply). Ne polemiziram z vašim komentarjem, samo osvetlil bom svojo poanto.

      Enormne nove zadolžitve v času Janševe vlade po vaše baje ne bi bilo, če ne bi imeli evra. Morda bi to bilo res, če bi odnos tolarja do evra in inercija politike BS izpred 2003 poskrbela za finančni konzervativizem, kar samodejno predpostavljate. Ker pa smo prevzeli evro, bi moral to inercijo in skrb za naše finance prevzeti že takrat predpisani in kodificirani finančni profesionalizem, pa ga ni. Nasprotno, zavladala sta finančna malomarnost in finančni primitivizem in preganjanje vseh, ki so se ob to obregnili. Popolnoma sta odpovedala profesionalni nadzor in profesionalno ravnanje, ki sta sicer zahtevana z našo zakonodajo (ZGD+ZFPPIPP+KPFN). Ravnanje v nasprotju s profesionalizmom je po naši zakonodaji izrecno označeno kot finančna malomarnost in predvideva obratno dokazno breme in odškodninsko odgovornost akterjev. To je tudi edina prava pot do sankcioniranja in preprečevanja tega pojava. To ravnanje bi bilo zelo pomembno, ker je bilo finančno malomarno ravnanje podlaga tudi za ves nadaljnji finančni kriminal. Sedaj se gromoglasno, a kot je videti neučinkovito, preganja slednjega ne pa finančne malomarnosti. Označevanje pojava je pri nas tabu.

      Ve pa se kdo so takrat kraljevali v Banki Slovenije in v vladi, ve se kdo so bili takrat odgovorni v bankah, ve se kdo so bili odgovorni v podjetjih. Tudi v finančni stroki naj bi bedeli nad finančnim profesionalizmom in KPFN, pa niso. Na primer ekonomska stroka niti danes ne zmore strokovne pojmovne označbe strokovna malomarnost in govori zgolj o “veselici.

      Lep pozdrav Igor

    • S tem se strinjam… Če nebi bilo Evra nebi bilo težav s casino kapitalizmom… Prav tako bi bila devalvacija na začetku krize koristna… Bolj sem želel poudariti, da ne vidim nekega racionalnega razloga, da bi ta trenutek zapustili evro… Kar se tiče bank pa se 100% strinjam z Vami… Enostavno mi gre “na bruhanje” ko ugotavljam, da smo v njih dali preveč denarja, sedaj pa jih podarjamo tujcem… Če bi jih na začetku krize sanirali bi bila sanacija precej poceni, prav tako pa bi te banke ostale naše (KAR JE ZAME ZELO POMEMBNO!)… Tako pa imajo banke sedaj dobiček (in to sedaj, ko sploh ni resnih poslov), preveč kapitala… In vse to bo šlo tujcem… Primer NKBM meji na kriminal… Sicer se pa strinjam, da so bile skoraj vse napake storjene v času pred krizo, kot se tudi strinjam s tem, da do teh napak nebi prišlo brez Evra… 🙂

  5. Slovenija z Grexitom ali ne zaradi Grčije ne bo veliko izgubila.

    Dejansko je Slovenija neposredno izpostavljena Grčiji le z 244 mio eur ter z izpostavljenostjo bank grškim obveznicam (300 tisoč eur?; če se prav spomnim je to cifra, ki jo je omenjal Jazbec)
    https://damijan.org/2012/05/24/koliko-bi-slovenijo-stal-izstop-grcije-iz-evra/
    http://www.finance.si/8819145/V-dele%C5%BEu-BDP-je-do-Gr%C4%8Dije-najbolj-izpostavljena-Slovenija

    Vse ostalo so poroštva prek EFSF in skupne obveznosti prek Target2 in ECB. Predvidevam, da bi v primeru Grexita Nemčija in Francija poskrbeli, da bi obveznice EFSF odkupila (in upokojila) ECB v okviru QE. Ne verjamem, da bodo velike članice EU želele iz tega naslova utrpeti škodo. Tudi pomoči Grčiji večinoma niso dale iz svojega žepa, ampak so večino pomoči dale na način, da se jim ni bilo treba zadolžiti.

%d bloggers like this: