Ameriški ekonomisti se po objavi knjig Martina Forda “Rise of the Robots” ter Erika Brynjolfssona in Andrewa McAfeeja “The Second Machine Age” sprašujejo, kaj bo znašimi delovnimi mesti v prihodnosti. Po nekaterih ocenah bi bilo čez 20 let pri skoraj polovici vseh opravil mogoče ljudi zamenjati z roboti. Dejstvo je, da se naša dela vse bolj spreminjajo v rutine, katerih dele ali člene je mogoče avtomatizirati. Branko Milanović  ugotavlja, da bomo zaradi tega vsi bolj zaposleni in imeli manj prostega časa, ker bomo (tudi v prostem času) opravljali veliko različnih opravil, da bi se preživeli.

Mene pa zanima nekaj drugega: kaj bo v dobi robotov z neenakostjo? Se bodo plače “nosilcev” lažje nadomestljivih opravil relativno še bolj znižale? Bodo pridobili predvsem lastniki kapitala in “lastniki” veščin, ki so potrebne za opravljanje manj rutiniziranih poklicev?

Nadaljujte z branjem→

Nedeljski zasuk Poljske ostro v desno je bil za večino opazovalcev presenečenje. Poljska je najbolj uspešno prebrodila finančno krizo, dejansko krize sploh ni čutila. Ne samo v EU, pač pa tudi med vsemi OECD državami je v času krize rasla daleč najhitreje in stalno ustvarjala nova delovna mesta. Tuskova vlada, v svojem bistvu liberalno-konzervativna, je v krizi hitro spremenila intelektualni kurz in s povečanim proračunskim primanjkljajem, povečanimi javnimi investicijami ter zmanjšanjem ovir za poslovanje spodbujala rast. Rast je šla predvsem v korist sredinske polovice prebivalstva (srednji trije kvantili prebivalstva po dohodkih), katerih dohodki so se med 2007 in 2014 realno povečali za 28%.

Toda pragmatična Tuskova “državljanska platforma” je vseeno izgubila volitve na celi črti. Kaj več bi lahko vlada še naredila za volilce, da ne bi izgubila volitev?, se v Project Syndicate sprašuje Jacek Rostowski, minister za finance in podpredsednik vlade v letih 2007-2013. Navaja različne razloge, od naveličanosti nad vlado, da se je vlada premalo hvalila z zaslugami, da se je z ukrepi poskušala preveč prikupiti volilcem, da je bila preveč pragmatična itd. Toda v bistvu nima dobre teorije, zakaj so si poljski volilci nenadoma po madžarskem vzoru zaželeli skrajno nacionalističnega vodstva.

Moja skromna teorija pravi, da je bila to posledica dogajanja v Evropi. Prvič, neučinkovitost EU pri reševanju krize, predvsem v Grčiji ter zavračanje kakršnekoli potencialno povečane solidarnosti z “južnjaki”. In drugič, val muslimanskih imigrantov proti Evropi, kjer je samo Victor Orban “pokazal učinkovito obrambo pred nezaželenimi prišleki”. Zgodovina nas uči, da v takšnih časih (dejanske ali namišljene) zunanje nevarnosti državljani radi “poiščejo varnost” v okrilju skrajnih desničarjev.

Nadaljujte z branjem→

Special issue on Piketty’s Capital

Real-World Economics Review, Issue no. 69, 7 October 2014

Download whole issue 

Nadaljujte z branjem→

Obožujem, kadar znajo novinarji dobro pisati o ekonomiji, kar je izjemno redko (no, še huje je, da je tudi večina akademskih ekonomistov nepismenih; kar sicer ni čudno, glede na to, da so v življenju prebrali kvečjemu 5 leposlovnih del, pa še te zaradi zahtev bralne značke v osnovni šoli). No, Neil Irwin je v Upshot (New York Times) čudovito opisal, kako 57 let star graf razdvaja Fed glede tega, kaj narediti z obrestno mero. V mislih je seveda imel Phillipsovo krivuljo: negativno povezavo med brezposelnostjo in inflacijo, ki jo je leta 1958 novozelandski ekonomist na LSE William Phillips prikazal na britanskih zgodovinskih podatkih.

Fed opazuje izjemno nizko stopnjo brezposelnosti v ZDA in na podlagi Phillipsove krivulje bi ta nizka stopnja brezposelnosti morala povzročiti, da bo raven cen (inflacija) začela hitro naraščati, zato Fedov board s prstom na sprožilcu čaka, kdaj dvigniti obrestno mero, da bi preprečil rast cen nad ciljno ravnijo). Je trenutek že prišel?

Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Spodaj je zanimiv posnetek okrogle mize in še posebej pričevanja Yanisa Varoufakisa 6. oktobra na dogodku v Berlinu z naslovom Plan B za Evropo? Varoufakis se je odgovora na vprašanje, kaj sploh je evroskupina in kako deluje, lotil na temeljit in poglobljen način. Bil je praktično prvi in edini, ki je do sedaj iz ozadja iz prve roke razgalil delovanje te neformalne skupine. Bistvo njegovega odgovora je v tem, da obstoj evroskupine nima zakonske podlage in da zaradi tega njen predsednik lahko počne kar želi. Prav tako njegov namestnik in vodja delovne skupine. Varoufakis je izpostavil tudi hierarhijo na sestankih evroskupine: prvo besedo ima sicer predstavnik evropske komisije, vendar je v bistvu nepomemben, gre zgolj za formalnost. Največ besede imata ECB in Mednarodni denarni sklad.

Kaj pa finančni ministri, ki predstavljajo članice evroobmočja? Tam so zgolj zato, da zadostijo formalnosti potrjevanja vnaprej določenih sklepov, ki se sprejemajo za zaprtimi vrati. Na sestanke prihajajo brez vnaprejšnjih ključnih podatkov in informacij. Dobijo sicer besedo, vendar se jim niti ne sanja, o čem točno teče beseda, kakšna je realna situacija v državi, o kateri teče beseda ali kakšni so njeni predlogi. Vedo zgolj tisto, kar jim pove Trojka in kar so morda sami prebrali v javnih občilih. Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež ima prav, ko se rad priduša nad nezanesljivostjo uradnih napovedi rasti (slovenskega) BDP. Spodaj je izsek iz povprečnih absolutnih napak napovedi, ki jih zase (in druge institucije) zelo verno prikazuje UMAR. Do 2008 je bila napaka napovedi rasti BDP 2 leti vnaprej (PNt+1) še “samo” 1.14 o.t. (odstotnih točk). Torej, če je bila rast 3%, je UMAR v povprečju napovedal, da bo bodisi 1.86% bodisi 4.14%. Toda po 2008 se je preciznost napovedi zaradi večje volatilnosti gospodarskih gibanj dramatično poslabšala: dve leti vnaprej se UMAR glede napovedi rasti BDP povprečno zmoti za 2.5 o.t., isto leto pomladi za 1.3 o.t. in isto jesen za 0.6 o.t. Drugače rečeno, če UMAR za naslednje leto napove rast BDP v višini 2.5%, si s tem ne morete nič pomagati, ker bo dejanska rast lahko bodisi 0% bodisi 5% ali kaj tretjega.

Nadaljujte z branjem→

Popolnoma nič nimam proti računovodjem. Nasprotno, izjemno cenim njihovo dejavnost. Toda to še ne pomeni, da bi vodenje države ali podjetja smeli prepustiti računovodjem, načrtovanje razvoja države ali podjetja pa računovodski logiki. In prav to se nam je kolektivno zgodilo. Razvojno vizijo držav je nadomestila računovodska. *
Nadaljujte z branjem→

Genialno dober tekst – Dragan Petrovec:

Nadaljujte z branjem→

Heh, za tiste, ki se tako radi sklicuejo na mediteransko hrano in pričakujejo, da bodo zaradi dnevnih odmerkov olivnega olja in zelenjave plešoče pričakali 90 let  ali več: ne gre za hrano, gre za način življenja! Če želite živeti tako dolgo kot Italijani ali Španci v idiličnih vasicah iz razglednic, morate tudi živeti tako. Ne smete hoditi v “resne službe”, ne smete imeti stresnega življenja, ne smete delati nadur, ne smete preživljati celih dnevov in noči za računalnikom, pač pa morate cele dneve preživeti na soncu in svežem zraku, vsak dnevni obrok morate spremeniti v dolgotrajno prijetno druženje z družino ali prijatelji, pri tem pa lahko za kosilo ob solati z olivnim oljem pojeste tudi ogromno pašte, svinjskega mesa ali ovčetine. Ribe? No ja, če imate denar. Gre za življenjski slog in ne za hrano.

V glavnem, s sedanjim stilom življenja, ne glede na 3-kratni jogging tedensko in ogromne količine zelenjave, oreščkov in nizkonasičenih maščob, nimate šans, da dočakate 90 let. Tako pravi britanska medicinska odprava (sestavljena iz zvezdniških kardiologov) v Pioppi, majhno mestece južno od Neaplja, ki tam snema dokumentarec…

No, meni prav gotovo ne bo uspelo, čeprav zdaj na primerni geografski dolžini in širini z ženo k olivam in oreščkom srkam dobro rdeče vino. Če bi to počel zadnjih 30 let, nepretrgoma, bi mogoče šlo. Too late. V naslednjem življenju…

Nadaljujte z branjem→