Ta zgodba je enostavno čudovita. Prečudovita. Ni nujno sicer, da se boste strinjali z menoj, vendar je. Brad DeLong je izbrskal nekaj zanimivih življenjskih epizod nobelovca Roberta Lucasa (“the most influential macroeconomist of the last quarter of the 20th century“), ki nakazujejo njegov bolan pristop k znanosti. Šele s to anekdoto sem začenjal razumevati Lucasov znanstveni profil.

Za neekonomiste: Lucas je v 1970-ih letih s svojim zelo agresivnim pristopom uvajanja predpostavke racionalnih pričakovanj v makroekonomijo naredil revolucijo in povzročil zaton keynesianske oziroma ekonomske politike nasploh. Lucas je takrat (zelo agresivno) trdil, da je monetarna politika na dolgi rok nevtralna, ne more vplivati na gospodarske cikle (ne more pomagati pri spodbujanju gospodarsva in zmanjševanju brezposelnosti). Pogojno je učinkovita le na kratek rok, če centralna banka s svojimi ukrepi preseneti racionalne subjekte. Kasneje je malce spremenil oziroma še radikaliziral svoje mnenje, češ da je monetarna politika povsem neučinkovita tudi kratkoročno in da do gospodarskih ciklov prihaja (po Kydland-Prescottovi RBC zgodbi) zgolj z od zunaj povzročenimi realnimi (tehnološkimi) šoki.

Nadaljujte z branjem→

Zgodba o “paradox of thrift” (paradoksu prevelikega varčevanja) je znana vsakemu študentu tretjega letnika ekonomije. Izhaja od J.M. Keynesa (korenine pa še dlje nazaj), ki je v času Velike depresije ponazoril, da kadar vsi varčujejo, ker bodisi pospešeno odplačujejo dolgove ali si delajo likvidnostne rezerve, postane to dramatičen problem za gospodarstvo kot celoto: če vsi varčujejo, se troši premalo, in celotno gospodarstvo zapade v krizo zaradi prenizkega agregatnega povpraševanja. Preveč varčevanja posameznih subjektov ubija gospodarstvo kot celoto. (Tukaj si lahko osvežite znanje glede problema)
Nadaljujte z branjem→

Dober članek v The Economistu, ki po eni strani kaže na (banalno) dejstvo, da so letos cene pomorskega prevoza kontejnerjev zaradi padca cen nafte padle za polovico (in znašajo le četrtino tistih izpred 15 let), na drugi strani pa pokaže na dramatičen posledični pritisk na konsolidacijo v panogi. Veliki ladjarji investirajo v super velike ladje, ki sprejmejo po 20,000 TEU kontejnerjev in se povezujejo med seboj v strateške alianse ter izrivajo majhne. To bo sicer še nekaj časa tiščalo cene pomorskega prevoza nazvdol, toda na dolgi rok je prevelika koncentracija v ladijskem prevozu škodljiva. Ne samo zaradi (sicer nujnega) povpravka cen navzgor, pač pa tudi zaradi vzdrževanja normalne tržne strukture tudi na strani pristanišč.

Nadaljujte z branjem→

O tem se bo še govorilo. Sicer izjemno zdravorazumski kolumnist Wolfgang Münchau je v Financial Timesu izgovoril neizgovorljivo: evro in širitev na vzhod sta dve gromozanski napaki, ki sta uničili Evropo. Evro je problem, ker je temeljil na predpostavki, da bo kot zlata valuta prek prilaganj v plačah in cenah prinesel fuzijo nacionalnih v enotno evropsko gospodarstvo. Širitev na vzhod pa je bila napaka, ker je zaradi “širitve” EU zanemarila fokus na odpravljanje težav pri “poglabljanju” (monetarna in fiskalna unija).

Problem pri obeh je, … da sta ireverzibilna. Ni več mogoče nazaj, napake ni mogoče odpraviti. EU najbrž ne bo formalno razpadla, pač pa bo razvodenela. Spremenila se bo v zombija.

Kaj menite o tem?
Nadaljujte z branjem→

Pogrom nad Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), ki smo mu priča v zadnjih tednih, predstavlja novo žalostno poglavje v sagi korporativnega upravljanja podjetij v Sloveniji. Pa tako dobro je kazalo. Proti pričakovanjem smo z vzpostavitvijo Slabe banke naleteli na način za omejitev apetitov domačih lobijev, ki so metastazirali na vsa podjetja v državni lasti, ki so še kazala znake življenja. Po neskončnih poskusih s politično kontaminiranimi upravami, smo za potencialno najpomembnejšo in nedvomno najkompleksnejšo nalogo v igro poslali, z našimi razmerami manj obremenjene, tuje strokovnjake. Da bi dokazali svojo transparentnost in prepričali nejeverneže, smo sanacijo bančnih terjatev zaupali celo Skandinavcem, ki redno osvajajo vrhove lestvic najmanj koruptivnih držav. In kljub vsemu doživeli ponovno blamažo.
Nadaljujte z branjem→

• The missing lowflation revolution – Antonio Fatas
• An Unteachable Moment – Paul Krugman
• The Tragedy of Ben Bernanke – Bradford DeLong
• Measuring the Natural Rate of Interest Redux – Laubach and Williams
• Did the Natural Rate Fall? – Carola Blinder
• Check Your Economics Bias – Noah Smith
• The Rise and Fall of For-Profit Colleges – The New Yorker
• Can saving too much be a bad thing? – The Economist

Izvrsten intervju z Adairjem Turnerjem, nekdanjim direktorjem britanske agencije za nadzor finančnega sistema in avtorjem sveže knjige “Between Debt and the Devil: Money, Credit, and Fixing Global Finance“. Turner v knjigi podira mnoge ustaljene mite. Denimo, da banke posojajo naprej depozite: nasprotno banke kolateralno ustvarjajo depozite, ko dajejo kredite. In problem je v kreditih, le 15% bančnih kreditov je namenjeno spodbujanju rasti, preostali del ustvarja nepremičninski balon, stem pa tudi generira finančne krize. Zato je Turner radikalen: treba je omejiti kreditiranje nepremičnin. Treba je zmanjšati neenakost. Radikalen je tudi iz vidika, kako iz sedanje dolžniško-deflacijske krize: z monetizacijo dolga oziroma s “tiskanjem denarja”, torej z monetarnim financiranjem povečanih javnih deficitov. …vendar na kontroliran način.

Iz tako globoke dolžniško-deflacijske krize ni mogoče zlesti drugače kot z uporabo Fridmanovega helikopterskega denarja.

Nadaljujte z branjem→

Zadnjič sem v Sliki, ki razdvaja FED pisal o tem, da – kakorkoli nedorečena in problematična – je Phillipsova krivulja (PK) morda še najboljše “pravilo palca” za presojo glede potrebnega (ne)ukrepanja monetarne politike. Opozoril sem na številne različice PK. Ena izmed variant, ki je danes v ZDA lahko aktualna, je povezava med stopnjo rasti plač (plačna inflacija) in stopnjo participacije na trgu dela. Kot je pokazalo okrevanje ameriškega gospodarstva po letu 2009, se je stopnja brezposelnosti sicer dramatično zmanjšala, toda zaposlenost se ni ustrezno povečala. Mnogo ljudi se je namreč umaknilo v neaktivnost (upokojitev ali izbris iz evidenc). Zaradi tega Fed že vsaj dve leti kot dodatni indikator stanja na trgu dela (ob stopnji brezposelnosti) gleda stopnjo participacije na trgu dela. Tudi v včerajšnji odločitvi, da še ne dvigne obrestne mere, je bila primerjava obeh indikatorjev ključna (glejte argumentacijo v tiskovnem sporočilu).

Nick Bunker opisuje pomen tako opredeljene PK pri odločanju Fed, pri tem pa tudi on opozarja, da je pri presoji treba upoštevati aktualni kontekst. Od 1970-ih let, ko je bila PK zelo aktualna, se je namreč tudi trg dela zelo spremenil. Zmanjšala se je moč sindikatov, zato 5% stopnja brezposelnosti takrat nikakor ni ekvivalent sedanji 5% stopnji. Tedaj je 5% stopnja brezposelnosti pomenila, da se bo povečal pritisk na plače in na povišanje cen, ob šibki moči sindikatov pa je takšna bojazen danes bistveno manjša.

Seveda v ZDA, v Evropi takšnih tegob, da bi bilo treba višati obrestne mere, še nekaj časa ne bomo imeli.

Nadaljujte z branjem→