Paradoks ekscesnega varčevanja

Zgodba o “paradox of thrift” (paradoksu prevelikega varčevanja) je znana vsakemu študentu tretjega letnika ekonomije. Izhaja od J.M. Keynesa (korenine pa še dlje nazaj), ki je v času Velike depresije ponazoril, da kadar vsi varčujejo, ker bodisi pospešeno odplačujejo dolgove ali si delajo likvidnostne rezerve, postane to dramatičen problem za gospodarstvo kot celoto: če vsi varčujejo, se troši premalo, in celotno gospodarstvo zapade v krizo zaradi prenizkega agregatnega povpraševanja. Preveč varčevanja posameznih subjektov ubija gospodarstvo kot celoto. (Tukaj si lahko osvežite znanje glede problema)

Ta “paradox of thrift” živimo tudi danes. S to razliko, da je problem z globalno odprtostjo trgovinskih, kapitalskih in finančnih tokov postal globalen. Kadar nekateri deli sveta preveč varčujejo (z izvoznimi presežki in proračunskimi presežki), morajo drugi deli sveta več investirati in trošiti, da je zadeva v ravnotežju. To se je dogajalo pred izbruhom Velike recesije v 2008, ko je Zahod (in periferne države v EU) trošil in investiral več, medtem ko sta Azija in Nemčija ustvarjali izvozne presežke in presežno varčevali. Toda danes je problem, ker Zahod tega več ne počne, periferne EU države pa ne smejo. Obrestne mere so zato na ničli. Pa kljub temu na Zahodu podjetja nočejo investirati, gospodinjstva pa ne jemati kreditov za nakup trajnih dobrin. Zaradi tega globalnega neravnotežja se celoten svet pogreza v dolgo, sekularno stagnacijo.

V 1930-ih je to sekularno stagnacijo, na katero je leta 1938 opozoril Alvin Hansen kot dolgoročno perspektivo ameriškega gospodarstva, “razrešila” druga svetovna vojna, ki je prisilila vlade, da so povečale javne izdatke (za vojsko in infrastrukturne investicije) čez vsako do tedaj pojmljivo mejo in trošile več namesto drugih subjektov.

Kaj bo razrešilo sedanjo sekularno stagnacijo, v katero se pogreza svetovno gospodarstvo? Sta dve možnosti. Obe sta dramatični. Prva je globalna vojna ali širša eskalacija “vojnih napetosti”, ki bi napihnila vojaške in infrastrukturne izdatke. Danes svet zapada v “pravo” mešanico za kaj takšnega. Druga možnost pa je mirnodobna, in sicer radikalna sprememba ekonomskih politik. Govorim seveda o politiki monetizacije dolga. Ali preprosteje rečeno, govorim o tem, da vlade bodisi dramatično povečajo javne izdatke za infrastrukturo bodisi razdelijo denar gospodinjstvom, da ga potrošijo. V ta namen pa se vlade zadolžijo pri svojih centralnih bankah, slednje pa ta dolg preprosto “pozabijo” ali izničijo s povečano inflacijo, kot so to naredile po drugi svetovni vojni.

Katera možnost vam je bolj všeč? Nobena?

No, tudi The Economist se je še lani norčeval iz problema prevelikega varčevanja in posledične sekularne stagnacije. V zadnjem članku pa že bistveno bolj razume “paradoks varčevanja”. No, od tod pa je samo še korak do “temeljitega razmisleka glede makroekonomskih politik“, na kar sta ta teden opozorila Antonio Fatas in Paul Krugman. Sedem let po začetku krize in vse globljem zapadanju v deflacijsko depresijo kljub ekscesivnemu monetarnemu bombardiranju s strani centralnih bank, je čas priznati, da slednja politika ne deluje in da ne more delovati. Ali bolje rečeno, priznati, da monetarna politika bombardira napačne osebke. Čas je, da z zastonj denarjem začne bombardirati gospodinjstva in vlade.

One response

  1. Ne more se zgoditi, da bi pod nemško prevlado v EU priznali napačno monetarno politiko. Lahko bi sicer ta z večjimi izdatki za begunce uravnotežila svoj proračun. A ker se zadolženost perifernih držav z begunsko krizo še povečuje, imajo od tega koristi vse tri institucije, ki tako politiko vodijo, zato se slednja rešitev ne more zgoditi. Zato menim, da smo žal bližje prvi rešitvi. Destabilizacija Evrope in Bližnjega vzhoda z vojno vendar nekomu koristita, sicer bi vojno v Siriji in drugih območjih že končali.

%d bloggers like this: