Odziv predsednika vlade Mira Cerarja na delavsko zavzetje Luke Koper z izjavo “S to blokado pristanišča se dela Luki Koper ter podjetjem nepopravljiva škoda, ki se meri v milijonih. To je nesprejemljivo, kot tudi ultimati delavcev, ki jih postavljajo vladi. Spoštujem delavce in delo sindikatov, a ne morem pristati na to, da bi delavci vodili podjetja, še manj pa državo” odpira opcije za “učinkovito ukrepanje” vlade za  dokončanje “nezakonite stavke”. Medijski forumi so že polni klicev k “učinkovitim ukrepom” v obliki policijskih oz. specialnih enot, ki bi nasilno prekinile zasedbo, kateri bi sledila izredna skupščina Luke Koper, kjer bi zamenjali nadzorni svet, njej pa še seja nadzornega sveta, kjer bi zamenjali upravo.

Cerar se tukaj lahko zgleduje po Ronaldu Reaganu v štrajku zračnih kontrolorjev leta 1981, ko je preprosto odpustil 11,345 štrajkajočih zračnih kontrolorjev in jim doživljenjsko vzel pravico do dela v javni upravi ter jih nadomestil z ad hoc kontrolorji. Lahko se zgleduje tudi po Margaret Thatcher v štrajku rudarjev 1984-1985, kjer je nepopustljivo v dobro leto trajajočem specialnem boju z uporabo policije, varnostne službe in medijev strla boj rudarjev.

Nadaljujte z branjem→

• The greatest reshuffle of individual incomes since the Industrial Revolution – Branko Milanovic
• How a Quest by Elites Is Driving ‘Brexit’ and Trump – The New York Times
• Economic implications of Brexit – Ben Bernanke
• Why Are Voters Ignoring Experts? – Jean Pisani-Ferry
• Brexit Post-Mortem – Macro and Other Market Musings
• The economic risks of an outbreak of Brexit-style votes – Kenneth Rogoff
• I think this paper is wrong – Brad DeLong
• Krugman and DeLong Are Right, Eurotimidity Must Be Defeated – EconoMonitor
• Macroeconomics in Germany: The forgotten lesson of Hjalmar Schacht – VoxEU
• Karl Polanyi as a critical realist? – Understanding Society
• Rising Income Polarization in the United States – iMFdirect

“Vojna za Luko Koper” z vsemi specialnimi sredstvi, ki se je odvijala zadnja dva tedna in včeraj kulminirala v odstopu Marka Jazbeca, prvega človeka SDH, je samo odraz popolne strateške praznosti, upravljalske nesposobnosti in popolne odsotnosti političnega čuta te vlade. Je nujna posledica dejstva, da ta vlada nikoli ni imela in še vedno nima strategije, da je na vodilne funkcije kadrirala nesposobneže ali osebe s sumljivim pedigrejem in da vlado vodi popolni politični infantil. V tej izpraznjenosti in kaosu pa državo v levo, desno, gor in dol premetavajo lobistični interesi.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn *

Poslanka Alenka Bratušek je v intervjuju v Dnevniku podtaknila, da »vsi vemo, da je bila gradnja avtocest preplačana«. Zakaj podtaknila? Podtaknila zato, ker avtoceste niso bile preplačane in ker ljudje, ki v Sloveniji o gradnji avtocest kaj vemo, ker smo pri tem projektu sodelovali in zanj dober del svojih najboljših let delali, vemo, da politiki, ki to laž papagajsko ponavljajo že precej let, namerno lažejo, ker ne želijo, da bi Slovenija še kdaj kaj gradila tako gospodarno in smotrno, kot je zgradila avtoceste, ki nam vsak dan služijo in so povezale Slovenijo v urbano celoto, v kateri razdalje niso več ovira za dnevne migracije državljanov.

Nadaljujte z branjem→

Slavoj Žižek je tokrat zadel bistvo problema EU na razpotju: na voljo ima pravo in  nepravo izbiro. Neprava izbira je med sedanjo globalno verzijo kapitalizma, kjer kapitalske elite  kontrolirajo demokracijo, in njeno ksenofobno, populistično različico. Prava, dejanska izbira pa je med bodisi mmukvarjanjem s tema dvema nepravima opcijama in med demokratizirano Evropo, ki se ukvarja s temeljnimi vprašanji sedanjega časa (deflacija, razvrednotenje dela, klimatske spremembe, korporativni napad na suverenost držav itd.).

Slavoj Žižek  [writes] that Europeans face one fake and one actual choice. The fake choice is between :(1) a globalised, financialised version of capitalism that is run by a transnational technocracy, tolerates minorities and turns parliamentary democracy into an empty shell, and (2) a xenophobic, socially conservative, passionate nativism that invokes national democratic sovereignty only to forsake it soon after. The real, actual choice is between (A) a vicious cycle between (1) & (2) above and (B) a pan-European democratic project addressing the actual challenges humanity faces (e.g. the deflationary moment in our history, the inexorable devaluation of human labour, TTIP like attacks on sovereignty, climate change etc.).

Celoten Žižkov komentar lahko preberete na spletni strani DiEM.

Laura Tyson (nekdanja vodja ekonomskih svetovalcev predsednika Billa Clintona) in Eric Labaye (McKinsey Global Institute) sta zadnja v seriji, ki sta se pridružila klubu (nenemških) ekonomistov, ki pravijo, da so vse druge opcije ekonomske politike bodisi že izčrpane ali pa ne delujejo v sedanji situaciji likvidnostne pasti, ničelnih (negativnih) obrestnih mer in stagnantnega povpraševanja. Ostane le še helikopterski denar, torej monetarno financiranje fiskalnih deficitov za spodbujanje rasti. Ob direktni razdelitvi transferjev (znižanju davkov) gospodinjstvom zagovarjata, seveda, predvsem javne investicije v javno infrastrukturo. Slednje imajo to lepo lastnost, da kratkoročno prek multiplikativnih učinkov spodbujajo gospodarsko rast, dolgoročno pa povečujejo produktivnost in gospodarski potencial. In v času likvidnostne pasti seveda ne izrinjajo zasebnih investicij. Nasprotno, nadomeščajo zasebne investicije, ker podjetja nočejo/si ne upajo investirati.

Kjučno pri njunem razmišljanju pa je predlog, o katerem se sicer se sicer že nekaj časa sramežljivo pogovarjajo tudi v Evropski komisiji, o spremembi računovodskih pravil BDP v smeri podjetniškega računovodskega pristopa k beleženju javnih investicij. Kapitalske investicije podjetij ne gredo v celoti v letne stroške, pač pa se beležijo in odpišejo kot amortizacija osnovnih sredstev v daljšem časovnem obdobju (med 2 in 30 let, v odvisnosti od vrste osnovnega sredstva). Če bi tudi infrastrukturne investicije države beležili na enak način, bi jih lahko izvzeli iz fiskalnih pravil in proračunski deficiti bi nenadoma postali bistveno manj problematični.

Nadaljujte z branjem→

Ali je tako, kot je Mihail Gorbačov leta 1991, ko je izvedel zgodovinski referendum o prihodnosti nekdanje Sovjetske zveze kot zveze držav in pogorel, država pa je razpadla, tudi David Cameron z nepremišljenim referendumom odprl Pandorino skrinjico v razpad Združenega kraljestva? Zgodovina se spet piše na novo in nikomur se ne sanja, kaj se bo iz tega izcimilo. Štiri nove države v Evropi se zdi še zdaleč najbolj prijazen izid.

Twenty-five years ago, in March 1991, shaken by the fall of the Berlin Wall and the rise of nationalist-separatist movements in the Soviet Baltic and Caucasus republics, Mikhail Gorbachev held a historic referendum. He proposed the creation of a new union treaty to save the USSR. The gambit failed. Although a majority of the Soviet population voted yes, some key republics refused to participate. And so began the dissolution of the USSR, the event that current Russian President Vladimir Putin has called the “greatest geopolitical catastrophe” of the 20th century.

Nadaljujte z branjem→

Vir: Twitter

Priznati je treba, da ju je težko ločiti med seboj, če jima zamenjaš frizure. Tudi po retoriki ju težko ločiš. Pa tudi po razgledanosti, ki je na ravni Borata.

Vir: Twitter

… so bile vse laži, ki so jih v predbrexitovski kampanji izrekali desničarski populisti, na čelu z Borisom Johnsonom in Nigelom Farageom, in takoj po “uspešnem” referendumu preklicali. Najbolj znana velika laž je bila, da bodo 350 mio funtov, ki jih “Britanija tedensko pošilja v Bruselj” preusmerili v javni zdravstveni sistem (NHS). V prvem intervjuju po razglasitvi rezultatov je Farage povedal, da je bila ta obljuba “napaka“. Iain Duncan Smith, nekdanji voditelj konzervativne stranke, pa je rekel, da nikoli niso rekli, da bodo ves ta denar namenili za javno zdravstvo, pač pa le “levji delež tega denarja”. Toda lažniv je bil že znesek, saj so uporabljali bruto znesek, brez upoštevanja denarja za kmetijstvo in kohezijska sredstva, ki jih Britanija dobiva iz Bruslja, pravi neto znesek vplačil v bruseljski proračun naj bi bil 150 mio funtov.

Nauk te zgodbe je seveda, da populistom nikoli ne smete zaupati. Toda hudič je v tem, da bo eden izmed njih, Boris Johnson, nekdanji londonski župan in britanska verzija Donalda Trumpa ter glavni protagonist “350-milijonske laži tedensko“, septembra najbrž postal britanski premier.

Nadaljujte z branjem→