Bine Kordež je pred dnevi zelo nazorno analiziral (ko bi le naši novinarji bil sposobni tega!), da se po prodaji Heliosa v njegovem poslovanju ni zgodilo nič dramatičnega. Vsekakor pa ne tako dramatičnega, da bi upravičevalo kar 400 mio evrov razlike med nakupno in prodajno ceno Heliosa ob preprodaji Japoncem. Resnici na ljubo se je obseg skupne prodaje po nakaupu Heliosa s strani avstrijskega Ringa celo zmanjšal za dobrih 30 mio evrov, vendar pa je dodana vrednost ostala enaka (na ravni 80 mio evrov). Število zaposlenih se je zmanjšalo za 500, vendar je bila to posledica že začetih ukrepov prejšnjega vodstva družbe. Edini dve opazni veliki spremembi sta, prvič, da je avstrijski lastnik prikazal večje dobičke (predvsem iz naslova prodaje nepotrebnih osnovnih sredstev ter zmanjšanja zalog in terjatev), da bi si na ta način lahko izplačal za 25 mio evrov dividend. Druga sprememba je zmanjšanje finančnih obveznosti in neto finančnega dolga (za skoraj 40 mio evrov), kar pa je šlo iz naslova lastnega prostega denarnega toka ter tudi po zaslugi drastičnega zmanjšanja investicij.

Kordež zaključuje, da:

navedeni podatki o poslovanju namreč ne izkazujejo nekega pretiranega preobrata pod novimi lastniki, ki bi upravičevali toliko višjo vrednost družbe v tako kratkem času. Ocenimo lahko, da prodajalci niso zadosti ovrednotili potencialov, ki jih Helios ima. […] Tudi ta primer predvsem kaže, da po nepotrebnem hitimo s prodajami najbolj prepoznavnih slovenskih podjetij v neposredni ali posredni državni lasti.

Nadaljujte z branjem→

Na novoletno noč je po dolgi bolezni umrl Anthony B. Atkinson, nekdanji profesor na London School of Economics, sicer pa pionir zbiranja podatkov in empiričnih študij o nenenakosti ter mentor celi generaciji današnjih superzvezdnikov – od Saeza, Zucmana do Pikettyja. Glede na njegov prispevek k analiziranju neenakosti ga lahko postavimo ob bok slovitemu ameriškemu nobelovcu Simonu Kuznetsu. Razlika med Atkinsonom in ostalimi ekonomisti, ki se ukvarjajo z neenakostjo (razen morda Branka Milanovića) je, kot je pokazala tudi Atkinsonova zadnja knjiga “Inequality: What Can Be Done?“, ob sicer enaki rigoroznosti glede podatkov in vsebinske analize predvsem v njegovi praktičnosti. Atkinson se z analizo neenakosti ni ukvarjal zgolj zaradi analize, pač pa z namenom, kako na podlagi poznavanja vzrokov za povečanje neenakosti le-te tudi odpraviti prek pravega nabora ukrepov ekonomske politike.

Thomas Piketty, četrtletje dolgo protežiranec Atkinsona, mu je na svojem blogu v Le Mondu napisal lep “In memoriam”. Predvsem mi je všeč, ko Piketty pove, da je Atkinson neenakost pripeljal spet nazaj v osrčje  družbene problematike, s čimer je demonstriral, da je ekonomija najprej in predvsem družboslovna in moralna znanost.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Prodaja Heliosa Japoncem s strani avstrijskih lastnikov je v začetku decembra vzdignila veliko prahu, ki pa se je kot običajno, kmalu polegel. Vstop strateškega lastnika z Daljnega Vzhoda lahko ocenimo kot dober obet za nadaljnji razvoj družbe, posebno če se bodo uresničile napovedi o oblikovanju centra za prodor japonskega koncerna v Evropo. Razumljivo pa je informacija o prodajni vrednosti 570 milijonov evrov, kolikor naj bi avstrijski lastniki iztržili pri prodaji, potem ko so družbo leta 2014 odkupili od slovenskih lastnikov za 145 milijonov, povzročila precej razburjenja. Večina jeznih komentarjev je izhajala iz domnevnega 400-milijonskega zaslužka Avstrijcev, kar seveda ni točna primerjava, prav tako pa je težko pritrditi »opravičevanju« premiera, da je šlo za popolnoma drugačno družbo. V večini komentarjev je šlo za pavšalne ocene, zato poskušajmo v nadaljevanju podrobneje pogledati, kaj so Avstrijci kupili in kaj prodali.

Nadaljujte z branjem→

Pogovor z Markom Blythom (avtorjem “Austerity: The History of a Dangerous Idea“) o kapitalizmu, ki se je zaplezal tako daleč, da potrebuje resno generalko.

Mnogi na eni skrajnosti sicer hočejo novo komunistično revolucijo, mnogi na drugi skrajnosti zanikajo kakršnekoli “težave v raju”, jaz pa menim, da je potrebna resna reformacija sistema. Transormacija v sistem z več prerazdelitve, z več države v šolstvu in zdravstvu in z več participacije zaposlenih v lastništvu (delavsko delničarstvo). Treba je vzpostaviti bolj enake štartne pogoje za vse in treba je spodnjim 70 ali 80% populacije ponovno dati občutek, da so pomembni in da aktivno sodelujejo pri gradnji prihodnisti.

Če vam Dunajski filharmoniki in goveja juha niso pregnali mačka, bodo mogiče pomagali Haiku Garden (nova skupina Luke Flegarja). Zadnjič sem jih poslušal v Radgoni. Fantje dobro špilajo, meni precej vlečejo na psihedeliko My Bloody Valentine. Izvrstno za zdravljenje mačka.

Nadaljujte z branjem→

Najbrž imate kaj bolj prijetnega početi danes in preostanek praznikov, kot pa brati poljudne članke o ekonomiji. No, za tistih nekaj junkiejev, ki najdejo zadovoljstvo v slednjem, je spodaj nekaj dobrega branja.

• Free Market for Education? Economists Generally Don’t Buy It – Susan Dynarski
• A (Keynesian) Change Is in the Air – Baseline Scenario
• The Intellectual Yet Idiot – Nassim Taleb
• Are mergers good or bad for the economy? – CBS News
• The American Public Against Trump – Alan Blinder
• Trump’s Extreme Oligarchy – Simon Johnson
• A Socialist Market Economy With Chinese Contradictions – Adair Turner
• The current and future state of the sharing economy – Brookings
• David Autor: Why are There Still So Many Jobs? (video)
• Americans believe crazy, wrong things – The Washington Post
• Keynes Reborn – Koichi Hamada
• Tariffs and the Trade Balance (Wonkish) – Paul Krugman
• Analytics of Trade Deficits and Manufacturing Employment – Paul Krugman

Branko Milanović v The Globalistu predlaga recept za znižanje močno povečane tržne neenakosti v razvitih državah. Ker je neto neenakost (neenakost po davkih in redistribuciji) težje zmanjšati zaradi odpora elit proti višjim davkom in bolj obsežni redistribuciji, Milanović pravi, da je treba zmanjšati neenakost, ki nastaja zaradi tržnih sil (dohodkov in premoženja). Predlaga dva ukrepa. Prvič, zmanjšanje neenakosti premoženja, kjer predlaga višji davek na dediščine, delno razdelitev delnic delavcem (delavski delničarski kapitalizem) in spodbude prebivalstvu, da dlje časa držijo delnice. In drugič, državno financirano izobraževanje na vseh ravneh, ki bi omogočilo vsem boljše izhodišče za višje dohodke in s tem samo po sebi imelo izenačevalni učinek.

Zanimivo pri Milanovićevem receptu pa je – eh, da vse to v Sloveniji že imamo. Imamo izjemno nizko premoženjsko neenakost (ker je pač zgodnji komunizem prek nacionalizacije močno izničil premoženjske razlike in ker se je po vstopu v kapitalizem koncentracija premoženja zaradi finančne krize 2008 večinoma sfižila). In imamo izjemno nizko neenakost dohodkov, ob institucionalnem okolju (davki, močni sindikati, fiksirana razmerja med plačami itd.) na to v precejšnji meri vpliva tudi to, da imamo “zastonj”, t.j. javno financirano izobraževanje na vseh stopnjah, kar vsem, ki želijo, daje možnost pridobiti enako štartno pozicijo. In še huje – Milanovićev recept očitno deluje! Saj je imela Slovenija do zadnje finančne krize najnižjo stopnjo neenakosti med razvitimi državami OECD (glejte Neenakost v Sloveniji se je v času krize povečala).

Nadaljujte z branjem→

Prosta trgovina je super, carine so škodljive. Tako učimo študente zadnjih nekaj desetletij in takšno je uradno stališče vlad večine, sploh pa razvitih držav. Sredi noči vam lahko narišem, zakaj so carine škodljive in kako ima liberalizacija carin pozitivne učinke na obe trgujoči državi.

Dejansko življenje pa je malce bolj kompleksno. Ni nujno, da se obnaša v skladu s teorijo. Eden izmed  najbolj znanih prvih prostotrgovinskih sporazumov, t.i. Methuen Treaty (1703) med Britanijo in Portugalsko (ki je določal ničelne carine na uvoz britanskega tekstila in enakovredne carine na uvoz portugalskega vina tistim na uvoz francoskega vina), ni bil zelo koristen za Portugalsko. Že Adam Smith je leta 1776 opozoril, da Portugalska ni v stanju izvoziti enakovrednih količin vina v Britanijo, kot je uvozila britanskega tekstila, in da je precejšnjo razliko (trgovinski deficit) celo stoletje izdatno plačevala z zlatom. Sporazum je bil dejansko namenjen britanskemu črpanju portugalskega zlata, ki ga je ta ropala v Braziliji, hkrati pa je zaradi premočne britanske konkurence preprečeval razvoj portugalske tekstilne industrije.

Nadaljujte z branjem→