Vlada bi v danih okoliščinah morala razmisliti o povsem drugačnem načinu privatizacije NLB, podobnem tistemu iz privatizacijskega zakona iz leta 1992. To pomeni, da bi NLB le polovično privatizirala, drugo polovico pa ohranila v trajni državni lasti. Optimalna formula za privatizacijo bi v danih razmerah lahko bila naslednja:

• 50.1 % delnic NLB se prenese na Demografski sklad,
• 25 % delnic se s razdeli vsem polnoletnim državljanom,
• 24.9 % delnic se proda razpršeno prek javne prodaje (IPO).

Po končani javni prodaji četrtine banke začnejo delnice NLB kotirati na borzi. Slednje omogoči, da lahko državljani svoje delnice bodisi prodajo ob primernem trenutku ali jih kupijo več in dolgoročno služijo z donosi od držanja njenih delnic. To bi omogočilo tudi oživitev povsem zamrlega domačega kapitalskega trga.

Preberite več v Svetu kapitala

The Jesus and Mary Chain (JAMC) so bili vedno moj najljubši bend. Sladka melodija in krhek tekst, naložena na temačen hrup kitar, je bil zaščitni znak bratov Reid od prvenca Psychocandy naprej. Enega prvih honorarjev, ki sem jih kot študent dobil na radiju, sem dal za Darklands, in za prvenec Psychocandy sem zbrskal zadnje dinarje, ravno toliko, da sem še imel za vlak od Ljubljane do doma. Tudi za Automatic in Honey’s dead sem moral obrniti vse žepe… Leta 1989 sem seveda bil na njihovem koncertu v Tivoliju, takrat, ko so nam crknile zavore na sestrinem starem renaultu. Vmes sta se brata skregala, porabila 9 let, da se pobotata in nato še 9 let, da izdata novo ploščo Damage and Joy. Vrhunski album. Spodnja Mood Rider je, kot da se vmes ne bi zgodilo 30 let. A je lahko še kaj lepšega od tega?

5. julija bodo JAMC v Kinu Šiška. In težko, da mi bo kdo preprečil to moje snidenje s staro ljubeznijo.

Nadaljujte z branjem→

Zadnje tedne se je odvijala zanimiva zgodba na Svetovni banki v Washingtonu. Na Svetovni banki so lani angažirali zelo uglednega ekonomista Paula Romerja (New York University). Romer je začetnik teorije endogene rasti in dežurni kandidat za Nobelovo nagrado za ekonomijo. Pred dvema letoma je razburkal javnost z metodološkim napadom (glejte Mathiness ter The Trouble With Macroeconomics) na “freshwater neoklasike” na čelu s “polbogom” Robertom Lucasom, češ da v svoje formalne matematične modele maskirajo obilje svoje “free market” ideologije.

Romer je s prihodom za glavnega ekonomista na Svetovni banki želel narediti “revolucijo” v 600-glavem raziskovalnem oddelku s tem, da je zahteval, da raziskovalci svoja poročila pišejo v ljudem bolj razumljivem jeziku in da v svojih prezentacijah črtajo “bullshit” in takoj preidejo na bistvo (se pravi, da iz internega “bankspeak” jezika preidejo na ciljni  razumljiv jezik). Še huje, to “reformo pisanja in izražanja” je celo kvantitativno formuliral, in sicer tako da je zahteval, da število “in” vezajev zmanjšajo na manj kot 2.6% v celotnem poročilu. No, Romer je malce pošaril tudi med šefi nekaterimi oddelki s skrajšanjem njihovih mandatov itd. Prišlo je do upora med raziskovalci in Romerju so vzeli vodenje raziskovalnega oddelka, ostal pa je glavni ekonomist … brez vojske.

Nadaljujte z branjem→

Če želite oddati svoj podpis za podporo referendumu o zakonu o drugem tiru železniške proge Divača-Koper, lahko to storite na katerikoli upravni enoti ali pa tudi digitalno. To lahko storite prek spletnega naslova e-uprave https://e-uprava.gov.si/podrocja/vloge/vloga.html?id=3125.

Nadaljujte z branjem→

S poslancem Andrejem Čušem in kolegi bomo podpis oddali danes, četrtek 1. junija ob 10:15 v upravni enoti na Adamič-Lundovem nabrežju v Ljubljani.

Pridružite se nam.

Včerajšnji 3-urni sestanek med nekaj predstavniki vlade in koalicije ter upokojenimi uglednimi gospodarskimi predstavniki Zveze društev upokojencev (ZDUS) in tremi člani Sveta za civilni nadzor je bil dober piarovski manever vlade. Omogočil je predsedniku vlade Miru Cerarju, da je lahko na tv povedal:

Danes smo se ponovno sestali s predstavniki civilne iniciative in vodstvom Zveze društev upokojencev Slovenije in zelo uglednimi nekdanjimi gospodarstveniki Slovenije, ki smo jim več ur pojasnjevali vse spektre tega. In na koncu so rekli: res je, zdaj ali nikoli.

Ta izjava predsednika vlade je seveda čista manipulacija, saj nakazuje na to, da naj bi vlada uspešno prepričala predstavnike upokojencev in civilne družbe, da so njeni načrti za izvedbo gradnje in financiranja drugega tira pravilni in da zdaj obe skupini vladne načrte podpirata. Dejansko pa predstavniki vlade na tem srečanju niso podali nobene nove informacije, ki je ne bi že poznali, niti niso dali nobene nove zaveze vlade k racionalizaciji projekta in stroškov financiranja ter k boljšemu nadzoru. In vladni načrti niso dobili nikakršne naše podpore. Lahko da je kdo od udeležencev, ki do sedaj ni bil dobro informiran, zadovoljen, ker so si predstavniki vlade vzeli čas za 3-urno prijazno pojasnjevanje, vendar pa ta sestanek glede na do sedaj znano stanje stvari ni dal nobenega napredka.

Nadaljujte z branjem→

Revoltirana anketa v Delu je na naslovno vprašanje “Komu najbolj zaupate glede načrtov gradnje drugega tira?” razkrila zanimiv vzorec. Slaba tretjina respondentov je sicer skeptična in glede načrtov gradnje drugega tira ne zaupa nikomur. Od preostalih dveh tretjin respondentov pa je zanimivo, da jih dobrih 43% najbolj zaupa načrtom gradnje drugega tira, ki smo jih predstavili in zagovarjali v našem Svetu za civilni nadzor projekta, medtem ko načrtom tako predsednika vlade Mira Cerarja in načrtom “referendumskega upornika” Vilija Kovačiča zaupa bistveno manj respondentov (vsakemu po 28% pozitivno opredeljenih respondentov).

Vir: Revoltirana anketa, Delo

Nadaljujte z branjem→

Letos mineva 200 let odkar je David Rocardo objavil knjigo “On the Principles of Political Economy and Taxation“, eno izmed 4 ali 5 največjih klasik ekonomske teorije. Ob sicer številnih pomembnih temah (delovna teorija vrednosti, obravnavanje rent) je knjiga postala slavna predvsem po teoriji primerjalnih prednosti od zunanje trgovine, ki je nadgradila Smithovo teorijo absolutnih prednosti (no, zgodovinarji sicer Ricardu osporavajo avtorstvo teorije, nekateri pravijo, da je teh nekaj odstavkov teorije primerjalnih prednosti v 7. poglavju knjige dejansko najbrž razvil James Mill, tedaj največji ekonomist in Ricardov prijatelj, ki mu je Ricardo poslal osnutek knjige v recenzijo. Dve leti pred njim pa je isto tezo postavil tudi Robert Torrens. Iz tega razloga jaz pri predavanjih to teorijo imenujem Torrens-Ricardo-Millov model). V glavnem, Ricardova teorija je še danes najbolj razširjen koncept, ki kaže, da je zunanja trgovina koristna za vse države, tudi če stroškono zaostajajo pri vseh proizvodih (ker se je pač bolje specializirati v proizvodnji tistih proizvodov, kjer država najmanj zaostaja in uvažati proizvode, kjer zaostaja bolj, saj s tem bolje izkorišča svoje omejene resurse).

No, problem je, kot sem tukaj že nekajkrat pisal, predvsem v Temnejša plat učbeniških koristi proste trgovine, (pa tudi v Ricardov model v zgodovinskem kontekstu), da stvari niso tako enostavne, saj prosta trgovina ustvarja zmagovalce in luzerje. In če “luzerjem” socialne in druge politike ne uspejo komepenzirati njihovih izgub, kakor jim jih niso v času sedanje intenzivne globalizacije, ljudstvo nad prosto trgovino seveda ne more biti navdušeno. Alan Blinder se v spodnjem govoru sprašuje, zakaj politikom tudi 200 let po izidu Ricardove knjige ne uspeva ljudstvu dovolj prepričljivo “prodati” ideje o prosti trgovini.

Nadaljujte z branjem→