Timothy Garton Ash je v The New York Review of Books na podlagi nekaj zadnjih aktualnih knjig o Evropi napisal odlično osebno refleksijo na “post-wall” Evropo, na Evropo po padcu berlinskega zidu. Medtem ko se je leta 2005 vse zdelo krasno in optimistično, ena sama svoboda gibanja in trgovanja in evropskega duha, pa Evropa deset let kasneje izgleda morbidno, izmučeno, odtujeno, polno nezaupanja ali sovraštva, z zaprtimi mejami in vzponom populizma. Evropa se pospešeno dezintegrira in nihče si ne upa napovedati, kakšna bo čez naslednjih deset let.

Garton Ash nima recepta za rešitev Evrope. Pravi pa, da bi liberalci, na levi in desni, morali stakniti glave in narediti diagnozo, kaj nas odtujuje. Je to evro, so to tehnološke spremembe, globalizacija ali naključni dogodki (migrantska kriza)? Brez diagnoze ne moremo začeti iskati pravega zdravila. Ključni problem po letu 2008 je, da diagnoza ni bila postavljena, pač pa so bila zgolj predpisana zdravila. Na pamet. Predpisala jih je najmočnejša članica.

Če bomo pustili še naprej zdravljenje brez postavljene diagnoze, bodo populisti Evropo razkosali.

Nadaljujte z branjem→

Germany’s insistence on austerity in the euro zone has left Europe more divided than ever and a break-up of the European Union is no longer inconceivable, German Vice Chancellor Sigmar Gabriel told Der Spiegel magazine.

Gabriel […] said strenuous efforts by countries like France and Italy to reduce their fiscal deficits came with political risks.

“I once asked the chancellor, what would be more costly for Germany: for France to be allowed to have half a percentage point more deficit, or for Marine Le Pen to become president?” he said, referring to the leader of the far-right National Front.

“Until today, she still owes me an answer,” added Gabriel.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V tekstu o gibanju BDP sem prikazoval, da bomo sicer šele proti koncu letošnjega leta dosegli rezultate iz leta 2008, vendar pa so takratni dosežki temeljili na močnem zadolževanju v tujini, ki je omogočilo visoke investicije in rast vrednosti premoženja (nepremičnin, delnic). Tudi če ne bi prišlo do krize, takšna gibanja dolgoročno niso bila vzdržna, so se pa odrazila tudi v več kot 25 % realnem povečanju vseh prihodkov prebivalstva – plač, pokojnin in socialnih prejemkov (upoštevano je obdobje 2002-2008). Seveda so se povečali tudi dobički in kapitalski prejemki ožje skupine posameznikov, vendar je to v masi predstavljalo mogoče nekaj milijard evrov, vsi omenjeni prejemki pa so v istem obdobju znašali okoli 120 milijard evrov in približno na tem nivoju ostali tudi naslednjih sedem let. Razumljivo pa takšno gibanje odpira vprašanje, kakšna je bila porazdelitev navedenih dohodkov med posamezne skupine prebivalstva. So se razlike povečale ali zmanjšale?

Nadaljujte z branjem→

• Can Uber Ever Deliver? – Naked capitalism
• Labor Market Monopsonies and the Decline of the Labor Share – ProMarket
• Bias Against  Less Wealthy Families: Mutual Fund Managers – Tim Taylor
• Childhood poverty can rob adults of psychological health – EurekAlert!
• The Age of Fake Policy – Paul Krugman
• Does Redistribution Increase Output? – Federal Reserve Bank of Richmond
• Labor regulations and firm growth – Microeconomic Insights
• How Susceptible are Jobs to Computerization? – Frey and Osborne
• Stand Up for ObamaCare, CEOs – Wall Street Journal
• Rethinking Labor Mobility – Harold James
• Following the Overseas Money – macroblog
• Economists hit back at crisis claims after post-Brexit vote misses – Financial Times
• Impacts of Neighborhoods on Intergenerational Mobility I: Childhood Exposure Effects – Raj Chetty & Nathaniel Hendren
• Impacts of Neighborhoods on Intergenerational Mobility II: County-Level Estimates – Raj Chetty & Nathaniel Hendren

V cost – benefit (CB) analizah investicijskih projektov se uporablja diskontna stopnja za preračun bodočih donosov in stroškov na sedanjo vrednost. Diskontna stopnja pri tem izraža oportunitetno ceno denarja – po domače, kaže višino nadomestila, ki jo zahtevate, da se odrečete porabi danes in denar posodite. Diskontne stopnje niso zacementirane, pač pa se načeloma prilagajajo trendom finančnih donosov na kapitalskih trgih. Evropska komisija (EK) je pred desetletjem za izračun upravičenosti posameznih infrastrukturnih projektov predpisala 7% diskontno stopnjo (podobno tudi ameriška vlada).

Vendar so se časi spremenili, donosi na državne obveznice so v zadnjih desetih letih po začetku finančne krize drastično upadli. Leta 2014 je zato EK predlagala nižje diskontne stopnje v CB analizah projektov, ki se prijavljajo za sofinanciranje iz evropskih strukturnih skladov. In sicer je predlagala 4% diskontno stopnjo v finančni analizi in 5% v ekonomski analizi. Januarja lani je tudi naše finančno ministrstvo v navodilu glede uporabe diskontne stopnje sramežljivo prikimalo tem nižjim diskontnim stopnjam, vendar še vedno zahteva preračun po 7% diskontni stopnji v analizi občutljivosti.

Nadaljujte z branjem→

Trump je sicer napovedal 35% carino na uvoz ameriških avtomobilov, izdelanih v Mehiki, in te dni se hvali z odločitvijo Forda, da v Mehiki ne bo ustvaril dodatnih 600 delovnih mest. Toda to so vse prazne marnje. Prvič, Trump ne more uvesti takšne enostranske carine brez ustreznih povračilnih ukrepov. In drugič, nikakor ne more zaustaviti odliva ameriških delovnih mest v avtomobilski panogi v Mehiko.

Kot kaže dobra analiza Davida Welcha in Dava Merrilla v Bloombergu, avtomobilske tovarne do leta 2019 načrtujejo za 22 milijard $ naložb v Mehiko in 25,000 novih delovnih mest. Trump tega ne more preprečiti oziroma preusmeriti teh delovnih mest v ZDA, ker Mehika ni privlačna za naložbe v avtomobilski industriji (zgolj) zaradi nižje cene delovne sile, pač pa zaradi mehiške večje trgovinske odprtosti, zaradi česar so uvožene komponente v Mehiko cenejše kot če bi bile uvožene v ZDA.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež je pred dnevi zelo nazorno analiziral (ko bi le naši novinarji bil sposobni tega!), da se po prodaji Heliosa v njegovem poslovanju ni zgodilo nič dramatičnega. Vsekakor pa ne tako dramatičnega, da bi upravičevalo kar 400 mio evrov razlike med nakupno in prodajno ceno Heliosa ob preprodaji Japoncem. Resnici na ljubo se je obseg skupne prodaje po nakaupu Heliosa s strani avstrijskega Ringa celo zmanjšal za dobrih 30 mio evrov, vendar pa je dodana vrednost ostala enaka (na ravni 80 mio evrov). Število zaposlenih se je zmanjšalo za 500, vendar je bila to posledica že začetih ukrepov prejšnjega vodstva družbe. Edini dve opazni veliki spremembi sta, prvič, da je avstrijski lastnik prikazal večje dobičke (predvsem iz naslova prodaje nepotrebnih osnovnih sredstev ter zmanjšanja zalog in terjatev), da bi si na ta način lahko izplačal za 25 mio evrov dividend. Druga sprememba je zmanjšanje finančnih obveznosti in neto finančnega dolga (za skoraj 40 mio evrov), kar pa je šlo iz naslova lastnega prostega denarnega toka ter tudi po zaslugi drastičnega zmanjšanja investicij.

Kordež zaključuje, da:

navedeni podatki o poslovanju namreč ne izkazujejo nekega pretiranega preobrata pod novimi lastniki, ki bi upravičevali toliko višjo vrednost družbe v tako kratkem času. Ocenimo lahko, da prodajalci niso zadosti ovrednotili potencialov, ki jih Helios ima. […] Tudi ta primer predvsem kaže, da po nepotrebnem hitimo s prodajami najbolj prepoznavnih slovenskih podjetij v neposredni ali posredni državni lasti.

Nadaljujte z branjem→

Na novoletno noč je po dolgi bolezni umrl Anthony B. Atkinson, nekdanji profesor na London School of Economics, sicer pa pionir zbiranja podatkov in empiričnih študij o nenenakosti ter mentor celi generaciji današnjih superzvezdnikov – od Saeza, Zucmana do Pikettyja. Glede na njegov prispevek k analiziranju neenakosti ga lahko postavimo ob bok slovitemu ameriškemu nobelovcu Simonu Kuznetsu. Razlika med Atkinsonom in ostalimi ekonomisti, ki se ukvarjajo z neenakostjo (razen morda Branka Milanovića) je, kot je pokazala tudi Atkinsonova zadnja knjiga “Inequality: What Can Be Done?“, ob sicer enaki rigoroznosti glede podatkov in vsebinske analize predvsem v njegovi praktičnosti. Atkinson se z analizo neenakosti ni ukvarjal zgolj zaradi analize, pač pa z namenom, kako na podlagi poznavanja vzrokov za povečanje neenakosti le-te tudi odpraviti prek pravega nabora ukrepov ekonomske politike.

Thomas Piketty, četrtletje dolgo protežiranec Atkinsona, mu je na svojem blogu v Le Mondu napisal lep “In memoriam”. Predvsem mi je všeč, ko Piketty pove, da je Atkinson neenakost pripeljal spet nazaj v osrčje  družbene problematike, s čimer je demonstriral, da je ekonomija najprej in predvsem družboslovna in moralna znanost.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Prodaja Heliosa Japoncem s strani avstrijskih lastnikov je v začetku decembra vzdignila veliko prahu, ki pa se je kot običajno, kmalu polegel. Vstop strateškega lastnika z Daljnega Vzhoda lahko ocenimo kot dober obet za nadaljnji razvoj družbe, posebno če se bodo uresničile napovedi o oblikovanju centra za prodor japonskega koncerna v Evropo. Razumljivo pa je informacija o prodajni vrednosti 570 milijonov evrov, kolikor naj bi avstrijski lastniki iztržili pri prodaji, potem ko so družbo leta 2014 odkupili od slovenskih lastnikov za 145 milijonov, povzročila precej razburjenja. Večina jeznih komentarjev je izhajala iz domnevnega 400-milijonskega zaslužka Avstrijcev, kar seveda ni točna primerjava, prav tako pa je težko pritrditi »opravičevanju« premiera, da je šlo za popolnoma drugačno družbo. V večini komentarjev je šlo za pavšalne ocene, zato poskušajmo v nadaljevanju podrobneje pogledati, kaj so Avstrijci kupili in kaj prodali.

Nadaljujte z branjem→