Pogovor z Markom Blythom (avtorjem “Austerity: The History of a Dangerous Idea“) o kapitalizmu, ki se je zaplezal tako daleč, da potrebuje resno generalko.

Mnogi na eni skrajnosti sicer hočejo novo komunistično revolucijo, mnogi na drugi skrajnosti zanikajo kakršnekoli “težave v raju”, jaz pa menim, da je potrebna resna reformacija sistema. Transormacija v sistem z več prerazdelitve, z več države v šolstvu in zdravstvu in z več participacije zaposlenih v lastništvu (delavsko delničarstvo). Treba je vzpostaviti bolj enake štartne pogoje za vse in treba je spodnjim 70 ali 80% populacije ponovno dati občutek, da so pomembni in da aktivno sodelujejo pri gradnji prihodnisti.

Če vam Dunajski filharmoniki in goveja juha niso pregnali mačka, bodo mogiče pomagali Haiku Garden (nova skupina Luke Flegarja). Zadnjič sem jih poslušal v Radgoni. Fantje dobro špilajo, meni precej vlečejo na psihedeliko My Bloody Valentine. Izvrstno za zdravljenje mačka.

Nadaljujte z branjem→

Najbrž imate kaj bolj prijetnega početi danes in preostanek praznikov, kot pa brati poljudne članke o ekonomiji. No, za tistih nekaj junkiejev, ki najdejo zadovoljstvo v slednjem, je spodaj nekaj dobrega branja.

• Free Market for Education? Economists Generally Don’t Buy It – Susan Dynarski
• A (Keynesian) Change Is in the Air – Baseline Scenario
• The Intellectual Yet Idiot – Nassim Taleb
• Are mergers good or bad for the economy? – CBS News
• The American Public Against Trump – Alan Blinder
• Trump’s Extreme Oligarchy – Simon Johnson
• A Socialist Market Economy With Chinese Contradictions – Adair Turner
• The current and future state of the sharing economy – Brookings
• David Autor: Why are There Still So Many Jobs? (video)
• Americans believe crazy, wrong things – The Washington Post
• Keynes Reborn – Koichi Hamada
• Tariffs and the Trade Balance (Wonkish) – Paul Krugman
• Analytics of Trade Deficits and Manufacturing Employment – Paul Krugman

Branko Milanović v The Globalistu predlaga recept za znižanje močno povečane tržne neenakosti v razvitih državah. Ker je neto neenakost (neenakost po davkih in redistribuciji) težje zmanjšati zaradi odpora elit proti višjim davkom in bolj obsežni redistribuciji, Milanović pravi, da je treba zmanjšati neenakost, ki nastaja zaradi tržnih sil (dohodkov in premoženja). Predlaga dva ukrepa. Prvič, zmanjšanje neenakosti premoženja, kjer predlaga višji davek na dediščine, delno razdelitev delnic delavcem (delavski delničarski kapitalizem) in spodbude prebivalstvu, da dlje časa držijo delnice. In drugič, državno financirano izobraževanje na vseh ravneh, ki bi omogočilo vsem boljše izhodišče za višje dohodke in s tem samo po sebi imelo izenačevalni učinek.

Zanimivo pri Milanovićevem receptu pa je – eh, da vse to v Sloveniji že imamo. Imamo izjemno nizko premoženjsko neenakost (ker je pač zgodnji komunizem prek nacionalizacije močno izničil premoženjske razlike in ker se je po vstopu v kapitalizem koncentracija premoženja zaradi finančne krize 2008 večinoma sfižila). In imamo izjemno nizko neenakost dohodkov, ob institucionalnem okolju (davki, močni sindikati, fiksirana razmerja med plačami itd.) na to v precejšnji meri vpliva tudi to, da imamo “zastonj”, t.j. javno financirano izobraževanje na vseh stopnjah, kar vsem, ki želijo, daje možnost pridobiti enako štartno pozicijo. In še huje – Milanovićev recept očitno deluje! Saj je imela Slovenija do zadnje finančne krize najnižjo stopnjo neenakosti med razvitimi državami OECD (glejte Neenakost v Sloveniji se je v času krize povečala).

Nadaljujte z branjem→

Prosta trgovina je super, carine so škodljive. Tako učimo študente zadnjih nekaj desetletij in takšno je uradno stališče vlad večine, sploh pa razvitih držav. Sredi noči vam lahko narišem, zakaj so carine škodljive in kako ima liberalizacija carin pozitivne učinke na obe trgujoči državi.

Dejansko življenje pa je malce bolj kompleksno. Ni nujno, da se obnaša v skladu s teorijo. Eden izmed  najbolj znanih prvih prostotrgovinskih sporazumov, t.i. Methuen Treaty (1703) med Britanijo in Portugalsko (ki je določal ničelne carine na uvoz britanskega tekstila in enakovredne carine na uvoz portugalskega vina tistim na uvoz francoskega vina), ni bil zelo koristen za Portugalsko. Že Adam Smith je leta 1776 opozoril, da Portugalska ni v stanju izvoziti enakovrednih količin vina v Britanijo, kot je uvozila britanskega tekstila, in da je precejšnjo razliko (trgovinski deficit) celo stoletje izdatno plačevala z zlatom. Sporazum je bil dejansko namenjen britanskemu črpanju portugalskega zlata, ki ga je ta ropala v Braziliji, hkrati pa je zaradi premočne britanske konkurence preprečeval razvoj portugalske tekstilne industrije.

Nadaljujte z branjem→

Robert Skidelsky (tisti profesor z lordskim naslovom, ki je napisal slovito biografijo Johna Maynarda Keynesa) je pred Božičem objavil podoben komentar o intelektualnem stanju sodobnih ekonomistov kot jaz pred dnevi. In sicer, da so ekonomisti plehki, da niso prebrali skoraj nobene leposlovne knjige, da njihov curriculum zajema zgolj kratek tehnični “šnelkurs” z matematičnimi izpeljavami. Namesto da so kot znanstveniki široko razgledane kompletne osebnosti s klasično izobrazbo, in s tem sposobni vsebinske analize ekonomskih problemov v konkretnem družbenem kontekstu, so zgolj avtistični fahidioti, idiotski učenjaki, ki so prepričani, da je delovanje kompleksnega gospodarstva mogoče zapisati v treh enačbah.

So why did they miss the storm? This was exactly the question Queen Elizabeth of Britain asked a group of economists in 2008. Most of them wrung their hands. It was “a failure of the collective imagination of many bright people,” they explained.

But some economists supported a dissenting – and much more damning – verdict, one that focused on the failure of economics education. Most economics students are not required to study psychology, philosophy, history, or politics. They are spoon-fed models of the economy, based on unreal assumptions, and tested on their competence in solving mathematical equations. They are never given the mental tools to grasp the whole picture.

Nadaljujte z branjem→

We’ve seen this sequence before. The first breakdown of globalization, described by Karl Marx and Friedrich Engels in their 1848 The Communist Manifesto, was followed by reform laws creating unprecedented rights for the working class. The breakdown of British imperialism after World War I was followed by the New Deal and the welfare state. And the breakdown of Keynesian economics after 1968 was followed by the Thatcher-Reagan revolution. In my book Capitalism 4.0, I argued that comparable political upheavals would follow the fourth systemic breakdown of global capitalism heralded by the 2008 crisis.

When a particular model of capitalism is working successfully, material progress relieves political pressures. But when the economy fails – and the failure is not just a transient phase but a symptom of deep contradictions – capitalism’s disruptive social side effects can turn politically toxic.

Nadaljujte z branjem→

• Economists are the idiots savants of our time – Robert Skidelsky
• The Case for Protecting Infant Industries – Noah Smith
• Do Mergers Benefit or Harm the Economy? Q&A with Bruce Blonigen
• The Crisis of Market Fundamentalism – Anatole Kaletsky
• The Fundamental Fallacy of Pop Economics – Noahpinion
• Ayn Rand and Corporate Tax Cuts Won’t Mend the Economy – John Cassidy
• A 10% Across-the-Board Tariff? – Econbrowser
• Liberation from the shackles of space – Branko Milanovic
• Hysteresis and Fiscal Policy – Philipp Engler and Juha Tervala
• Interview with Gita Gopinath: Monetary Unions and Sovereign Debt

Ja, saj vem, da ni primerna za današnji dan. Ampak tako pač je, da včasih v avtu slišiš neko pesem in nato ti ure in ure ali dneve ne gre iz glave. In to je preklemansko dobra priredba, morate priznati.

Vesel Božič!

(in popolno nasprotje te pesmi, videa pa sploh ne glejte!)