Ko se je naš bivši infrastrukturni minister Gašperšič po nasvetu svetovalcev odločil, da za vse ostale infrastrukturne projekte v skupni vrednosti več kot 12 milijard evrov, obstaja javni denar, razen za drugi tir, za katerega je treba najti zasebno financiranje v obliki javno zasebnega partnerstva (JZP), smo se mu vsi, ki kaj vemo o tem, smejali. Zasebni kapital pač vstopa v financiranje tistih projektov, ki so bolj donosni, ker pač lastniki zahtevajo določen donos. Jaz sem takrat postavil kot spodnjo mejo najmanj 8% donos na vložen kapital. Kar seveda pomeni, da je ob isti ročnosti financiranja zasebni kapital najmanj okrog trikrat dražji od javnega, zaradi česar so seveda zasebno financirani infrastrukturni projekti na koncu za državo (davkoplačevalce) božjastno dragi.

No, Ricardo Hausmann, nekdanji venezuelski minister, zdaj pa profesor na Harvardu in direktor v Center for International Development, je v zadnji kolumni šel še korak naprej. Pravi, da so zasebno financirani infrastrukturni projekti običajno mnogo dražji in se veliko počasneje izvedejo kot javno financirani. Zaradi specifične narave financiranja je potreben večji del lastniškega kapitala in manj dolga, zaradi česar je letna zahtevana stopnja donosnosti kar 18%, ob tem pa zasebni kapital zahteva še garancije države glede geologije in bodočega prometa. Zaradi kompleksnosti pogajanj traja najmanj štiri leta, preden pride do podpisa pogodbe o JZP. Zaradi tega Hausmann predlaga, da – ker je za državo ceneje in hitreje, če sama financira in izvede infrastrukturni projekt – za izvedbo projekta ne angažira zasebnega kapitala, pač pa ga vključi šele v fazi uporabe projekta s podelitvijo koncesije za njegovo izkoriščanje.

Nadaljujte z branjem→

Navijači globalizacije iz mednarodnih inštitucij in kroga nekritične akademske ekonomske elite dejansko v svojem ideološkem zaverovanju v splošnost dobrobiti globalizacije slednje niso nikoli dobro razumeli. Dani Rodrik jih je sicer že dvajset let opozarjal, da globalizacija ni zgolj pozitivna sila, pač pa tudi destruktivna za občutljive sektorje in ranljive skupine zaposlenih. Koristi od globalizacije poberejo tisti, ki znajo izkoristiti njene prednosti in se zaščititi pred njenimi destruktivnimi silami. Plastično rečeno, z globalizacijo pridobijo države, ki postavijo komarnike proti mrčesu, ko odprejo okna. Kitajski partijski razvojniki so to dobro razumeli.

… mirni vesti in zmernem uživanju življenja (po receptu Nassima Taleba):

Podpišem! Dodal bi še kak šport na prostem, dobro knjigo, dobro vino ter pogosta dolga in bučna kosila v družinskem krogu.

Ker je glih prvi maj:

Na spletu so malce oživili stare marksistične teorije na primeru iphona. In sicer staro teorijo delovne vrednosti (katere zagovornika sta  bila sicer že Smith in Ricardo, Marx pa jo je dodelal), po kateri delo ustvari vso presežno vrednost, nakar pa se le-te v procesu razdelitve večinsko polasti kapital. Iz tega izhaja marksistična teorija o izkoriščanju dela po kapitalu. No, Arthur Chu je to teorijo simpatično nastavil na primeru iPhona:

https://twitter.com/arthur_affect/status/592181971662409728

Nadaljujte z branjem→

Kot običajno v tem letnem času, so ti prazniki spet zanetili prastari ideološki spor med branilci predvojnega režima (“kolaboranti“) in “komunističnimi uporniki” oziroma glede tega ali je “dan upora proti okupatorju” sploh legitimno na simbolni ravni praznovati v spomin upora, saj naj bi dejansko šlo za komunistični prevrat. In tako naprej.

Moram priznati, da me te teme zanimajo še manj kot vprašanje, ali sem pri treh letih še sesal dudo ali ne. Popolnoma vseeno mi je za debato glede teh ideoloških vprašanj … čeprav je seveda sama srž problema dokaj pomembna. Zato morda nekaj o slednjem na koncu. Pred tem hočem povedati, da mi je malo mar za komuniste in domobrance, za rdeče in črne in da sem s temi zadevami razčistil že zelo zgodaj v osnovni šoli.

Nadaljujte z branjem→

• Why Innovation Tends to Bypass Mainstream Economics – Bloomberg
• Keynesian economics without the Phillips curve – Farmer and Nicolò
• Econ Critics Are Stuck in the Past – Noah Smith
• Revisiting the 1990s debate on globalisation – VoxEU
• Natural Resources, Living Standards and Inequality – Livio Di Matteo
• U.S. inequality: It’s worse than we thought – FRB Minneapolis
• Facts vs hand-waving in economics – Stumbling and Mumbling
• Moving the Overton Window: Let the Debate Continue – Roger Farmer
• Did macro give up on explaining recent economic history? – Simon Wren-Lewis

Drago Babič

Ob sprejemu novele zakona, ki dviguje znesek denarne socialne pomoči iz dosedanjih 297 na 385 eur mesečno, se je sprožil pravi vihar nasprotovanj in zagovarjanj takega dviga. Medtem ko so argumenti zagovornikov dviga razumljivi, gre jim za odpravo revščine, so argumenti nasprotnikov dokaj pestri. Proračunski jastrebi pravijo, da za kaj takega ni pokritja v proračunu in da bi bilo treba že jeseni pripraviti rebalans, za kar ni fiskalnih možnosti, bolj zmerni pa trdijo, da se ob takem dvigu socialne pomoči ne bo več splačalo delati za minimalno plačo. Vendar so ta nasprotovanja slabo argumentirana. Prevladujejo pavšalne ocene in običajne floskule o ogrožanju fiskalne vzdržnosti države, nisem pa zasledil, da bi kdo izračunal, kakšno breme to dejansko predstavlja za proračun.

Ob vsej diskusiji o višini socialne pomoči, ki je samo en, vendar skrajni, način blaženja revščine, se postavlja temeljno vprašanje, ali smo v Sloveniji sposobni revščino odpraviti in ali si tega resnično želimo.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

V času svojega vladanja je naš predsednik vlade Miro Cerar pogosto potožil, kako ga lastno ljudstvo napada in žali. Ne vem, koliko je naš predsednik vlade deležen napadov, vsaj meni ni znano, da bi ga kdo tako, kot nekoč režiser Anžlovar kulturnega ministra, oklofutal. Kritike in upravičena opozorila na norosti, ki jih počne naša Vlada, pa ne štejem za napade. Tudi žalitve ni, če je zatrjevano nekaj, kar človek lahko z gotovostjo šteje za resnico, čeprav te resnice ne more dokazati.

Nadaljujte z branjem→

Del reformnih ukrepov iz našega programa smo danes predebatirali na srečanju Upravnega odbora Slovenskega podjetniškega kluba. Hvala vsem udeležencem za feedback in koristne komentarje. Prezentacija programa je dostopna s klikom na spodnjo sliko, polni program pa na tej povezavi.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika kaže, da je normalni porod v zasebnih bolnišnicah v ZDA dražji, kot pa stane luksuzni paket v St. Mary’s Hospital, kjer rojevajo britanske princese in kjer je včeraj rodila tudi vojvodinja Kate Middleton. Kar pomeni, da v ZDA bodisi rojevajo same prince ali pa da prosti trg pri zdravstvenih storitvah ne deluje najbolje (konkurenca ne zniža cen na raven, kjer so dobički enaki nič, pač pa so očitno marže ameriških porodnišnic astronomsko visoke). Ob tem morate upoštevati, da se cena poroda v ZDA iz 10,000 dolarjev poveča na okrog 30,000 dolarjev, ko prištejete še predporodno in poporodno nego v porodnišnici.

Za primerjavo: tarifa za normalen porod v slovenskih bolnišnicah znaša med 1,000 in 1,500 evrov (UKC ima določeno višjo tarifo), vendar je rojevanje pri nas zastonj za vse. Za “luksuzni paket” z lastno sobo za 3 dni pa v Postojni (najboljši porodnišnici pri nas) doplačate okrog 500 evrov.

Nadaljujte z branjem→