Bine Kordež

Pri ocenjevanju dela dosedanje vladne koalicije pod vodstvom Marjana Šarca smo najpogosteje brali očitek, da vlada ni sprejela nobenih strukturnih reform, da ni izkoristila ugodnih gospodarskih razmer za kakšne zahtevnejše spremembe, na drugi strani pa je delila “bombončke” v obliki dodatnih ugodnosti prebivalstvu. Ti očitki so pričakovano prihajali iz opozicijskih vrst, podobne ocene pa smo lahko spremljali tudi s strani preostalega medijskega prostora, ne glede na “barvo”.

Dejansko je bilo v zadnjih dveh letih sprejetih kar nekaj davčnih razbremenitev, dodatnih socialnih ugodnosti, pa tudi hitrejša rast plač v javnem sektorju. Učinki teh ugodnosti so ali bodo znašali (obremenjevali javne finance) v višini vsaj kakih 300, 400 mio EUR na letni ravni (odvisno od tega, kako jih izračunavamo). Seveda želi biti vsaka stranka in koalicija všečna ljudem in ugodne gospodarske razmere (višji proračunski prilivi) so vladi omogočili uveljavitev omenjenih ugodnosti. Tudi sam menim, da so bili ukrepi s stališča javnih financ upravičeni in dokaj uravnoteženi, seveda pa bi po mnenju nekaterih lahko dodali še kako ugodnost, drugi pa bodo raje zagovarjali znižanje davkov. Drži pa, da ni bilo sprejetih kakih reformnih ukrepov – a razen načelnih usmeritev, tako ali tako nihče ne navede točno, s kakšnim ukrepom ali zakonom bi razrešil nekatere najbolj izpostavljene težave (denimo čakalne vrste v zdravstvu ali birokratizacijo in podobno).

In kaj v tem kontekstu prinaša koalicijska pogodba predvidoma novih vladnih partnerjev?

Nekateri ukrepi so nasploh upravičeni ali celo nujni – a srečali se bomo z omejitvami javnih financ. Že sprejete ugodnosti v mandatu prejšnje vlade so kar precej posegle v javne finance, novi predlogi pa proračunsko sliko še dodatno poslabšujejo. Med konkretnimi spremembami so navedene samo obremenitve proračuna in niti ene, ki bi povečala prilive ali znižala druge odlive.

Nadaljujte z branjem→

Bernie Sanders can win. First the nomination, and then Trump. There is a math supporting it. And he can do the long awaited social revolution. And this is what scares to death – not Trump, but the Democrat’s establishment.

• Bernie Sanders Can Beat Trump. Here’s the Math – Steve Phillips
• The Case for Bernie Sanders – Jamelle Bouie
• ‘Nobody Likes’ Bernie Sanders. It Doesn’t Matter – Frank Bruni
• What does Bernie Sanders’s political revolution hope to accomplish? – The Economist
• Understanding Sanders – Kaushik Basu
• Wall Street Can’t Burn Bernie – Jeffrey D. Sachs

Nemčija je seveda poseben primer, je “naddržava” v EU. Je država, ki postavlja pravila igre v EU. Tako je pred uvedbo evra leta 1997 orkestrirala pripravo Pakta o stabilnosti in rasti (SGP), ki omejuje proračunski deficit na 3% BDP in države, ki to pravilo kršijo, kaznuje s finančno kaznijo (med 0.2% in 0.5% BDP). Nemčija je seveda prva, ki je SGP kršila, in to celih 5 let (med 2002 in 2006), zato je prepričala svet finančnih ministrov (ECOFIN), da je novembra 2003 SGP suspendiral. Evropsko sodišče je kasneje ta suspenz spoznalo za nelegalen. Vendar se Nemčiji ni zgodilo nič, le marca 2005 je EU sprejela nekoliko milejšo verzijo SGP.

In Nemčija je leta 2011 v histeriji, da je treba pod nujno “konsolidirati” javne finance (zmanjšati proračunske deficite) orkestrirala pripravo Fiskalnega pakta (FP), ki je še zaostril kriterije glede nedopustnega proračunskega presežka in javnega dolga. FP med drugim dovoljuje največ 0.5% BDP strukturnega deficita (1% če  je javni dolg manjši od 60% BDP) in prinaša numerično pravilo za letno zmanjševanje javnega dolga proti 60% BDP. Hkrati je Nemčija prek EU prisilila vse članice evra, da sprejmejo posebno fiskalno pravilo, ki omejuje bodisi tekoče deficite ali zadolževanje, ter da se takšno pravilo zapiše v ustavo ali enakovreden zakon. Nemško fiskalno pravilo je sicer relativno preprosto in se izogiba izmuzljivemu strukturenemu deficitu (ki temelji na v praksi nedoločljivi oceni velikosti proizvodne vrzeli), pač pa letno novo zadolževanje države omejuje na 0.35% BDP, hkrati pa vsebuje klavzule o možnosti suspenza fiskalnega pravila v primeru krize ali izrednih razmer.

Nemčija je hkrati država, ki je v zadnjih osmih letih naredila vse, da ne bi katera izmed evrskih držav (tudi Francija in Italija ne) kršila svojih fiskalnih pravil. In Nemčija je danes država, ki po poročanju Bloomberga namerava – kot prva med vsemi – začasno suspendirati svoje fiskalno pravilo. Po besedah finančnega ministra Scholza naj bi s tem stimulirali gospodarstvo, da bi se Nemčija izognila recesiji. Suspenz naj bi lokalnim vladam omogočil povečanje zadolževanja za lokalne javne investicije.

Nadaljujte z branjem→

V naslednjih dvajsetih letih lahko pričakujemo, da bo samo v gradnjo manjkajočih stanovanj in postelj v domovih za starejše osebe vloženo okrog 2 milijardi evrov, v gradnjo in vzdrževanje cest okrog 10 milijard evrov, v energetiko okrog 17 milijard evrov, v energetsko sanacijo stavb in fotovoltaiko okrog 10 milijard evrov, v nadgradnjo distribucijskih in prenosnih omrežij okrog 5 milijard evrov ter v modernizacijo železniške infrastrukture okrog 13 milijard evrov (do leta 2050) ter še okrog 3 milijarde evrov za njeno vzdrževanje. Če seštejemo te naložbe, pridemo na znesek okrog 55 milijard evrov do leta 2040 oziroma 60 milijard evrov do leta 2050. Na letni ravni to pomeni velika in stalna investicijska vlaganja v višini okrog 2.8 milijard evrov letno oziroma 5.8% BDP iz leta 2020.

Ta investicijska vlaganja pomenijo veliko priložnost za slovensko gospodarstvo in domače zaposlene. Pomenijo stalen stimulus, ki bo z neposrednimi in posrednimi, multiplikativnimi učinki poganjal tudi BDP. Ob realizaciji teh investicij se nam ni treba bati za prihodnost slovenske gradbene industrije, slovenske podporne industrije in storitev ter za prihodnost delovnih mest v Sloveniji.

Nadaljujte z branjem→

V Sobotni prilogi Dela je Luka Snoj, izredni profesor in vodja odseka za reaktorsko fiziko na Institutu Jožef Stefan, zelo trezno in uravnoteženo spregovoril o ciljih razogljičenja proizvodnje energije in realnih načinih, da to naredimo pri nas. Njegova poanta je dobro povzeta v naslovu: predvsem je treba odpraviti hipokrizijo in se začeti pogovarjati o objektivnih dejstvih in številkah.

Smo v svetu, ki ima problem globalnega segrevanja ozračja. Tu je ekološka panika. Kakšne rešitve za energijsko prihodnost našega planeta vidite za obdobje, reciva, prihodnjih desetih »trajnostnih« let?

Čarobne paličice ni. Vsaka tehnologija vpliva na okolje, ima prednosti in slabosti.

…

Če bi hoteli iti v trajnostno nizkoogljično družbo, jaz ne bi bil izključevalen. Uporabil bi vse: sonce, veter, hidroenergijo in seveda jedrsko energijo. Kjer razmere to dopuščajo, bi uporabil tudi plimo in geotermalno vodo, ampak tega ni povsod. Zavedati se je treba, da obnovljivi viri energije, kot so sonce, veter in voda, zavzamejo veliko prostora in tekmujejo tudi z urbanizacijo in kmetijstvom, z našimi rekreativnimi dejavnostmi, varovanjem narave (Natura 2000) ipd. Poleg tega so to spremenljivi oz. vremensko odvisni sistemi. Družba pa potrebuje zanesljivo in stabilno proizvodnjo energije. Če hočemo iti v nizkoogljično družbo, se moramo znebiti fosilnih goriv. Če to upoštevamo, brez jedrske energije ne bo šlo.

Švedska in Francija, državi, ki sta še sredi prejšnjega stoletja imeli zelo visok ogljični odtis, imata danes enega od najnižjih v Evropi prav zaradi jedrske energije. Francija ima pri proizvodnji elektrike ene od najnižjih izpustov CO2 na svetu. Nemčija, nasprotno, je investirala na stotine milijard evrov v obnovljive vire, pa je svoje izpuste le neznatno znižala. Razlog je, da je jedrske elektrarne zapirala in jih nadomeščala s premogovnimi in plinskimi. Prešla je na fosilna goriva, ki so rezerva obnovljivim virom v primeru neugodnih vremenskih razmer. V Nemčiji je le malo dni na leto dovolj sonca in vetra, da lahko proizvedejo vso elektriko, ki jo Nemčija potrebuje. Ko ni vetra in sonce zaide ali je oblačno, pristaneš pri fosilnih gorivih. Tak manko lahko brezogljično in zanesljivo nadomesti le jedrska energija.

Nadaljujte z branjem→

Tole Orbanovo vmešavanje v notranje politike držav, ki so na zemljevidu nekdanje “Velike Madžarske”, prek medijev, skladov in investicij, je postalo resna nevarnost za demokracijo v Sloveniji, Romuniji in Srbiji. Postalo je ključno nacionalno varnostno vprašanje za Slovenijo. In ni slučajno, da Orbana podpirajo in imitirajo tisti, ki še danes javno podpirajo nekdanje prisege domobrancev Hitlerju. Enkrat izdajalec slovenskega naroda, …

Spodaj je povezava do odličnih preiskav v treh “satelitskih” državah “Velike Madžarske”, objavljena v Balkaninsight:

On taking power in 2010, right-wing Hungarian Prime Minister Viktor Orban promised the ‘virtual reunification’ of the country with Hungarian-populated lands taken from it by peace treaty in the wake of World War One.

A century since the Treaty of Trianon dramatically shrank the size of the Hungarian state and stranded millions of Hungarians beyond its borders, Orban is pouring money into ethnic Hungarian communities in neighbouring states, issuing passports and picking up voters and political leverage for the ruling Fidesz party.

The largesse, however, has come at a price for democracy, according to a BIRN investigation in Slovenia, Serbia and Romania, where Hungarian spending shot up from 40 million euros in 2015 to 330 million in 2018 and amounted to more than three quarters of a billion over the four-year period.

In these countries, local proxies beholden to Budapest now wield a worrying degree of influence over media, culture and development funds, imitating Orban’s own ‘illiberal democracy’.

Nadaljujte z branjem→

V današnjem Dnevniku imam kolumno, ki govori o popolni dezorientaciji slovenskih odločevalcev in kaosu na relaciji javni investitorji – državni organi glede javnih razpisov, ki ne spoštujejo EU direktiv in smernic na tem področju, kar omogoča, da tuji ponudniki na podlagi zlorabe socialnega dumpinga zmagujejo na javnih razpisih za velike projekte. V podporo zgornjemu komentarju spodaj navajam povzetek iz naše študije, kakšno narodnogospodarsko škodo povzroča ta praksa za Slovenijo in kako se po vzoru razvitih EU držav boriti proti tujemu socialnemu dumpingu.

Ureditev tega stanja mora biti ena prvih prioritet bodoče vlade. 

Nadaljujte z branjem→

Obvezno branje!

Mitja Dušak

V razpravah o energetski prihodnosti Slovenije je zaslediti odklonilno stališče do hidroelektrarn, čeprav svet govori o podnebnih spremembah zaradi izpustov toplogrednih plinov kot posledice rabe fosilnih goriv in prehodu k obnovljivim virom, kot so vodna, vetrna, in sončna energija. Nacionalni energetsko podnebni načrt (NEPN), ki je v javni obravnavi, polaga velike upe v varčevanje z energijo, od novih elektrarn pa predvideva do leta 2030 predvsem gradnjo 1350 MW sončnih elektrarn z letno proizvodnjo cca 1500 GWh in 145 MW vetrnih elektrarn, ki bi letno proizvedle okoli 300 GWh.

Na papirju se te številke zdijo smiselne. Vendar moramo vedeti, da bo moč sončnih elektrarn zrasla z 250 na 1600 MW, zato bo v času intenzivnega sončnega sevanja poleti nekaj ur dnevno sončne proizvodnje toliko, da bi lahko vse druge elektrarne v Sloveniji zaustavili, razen če ne bomo vzporedno zgradili tudi velikih kapacitet za shranjevanje energije. Nihče pa ne ponuja rešitve, kje bomo električno energijo pridobivali ves preostali čas, razen tistih nekaj ur, ko sije močno sonce sredi poletja, torej ponoči, ob oblačnih dnevih in preostalih 9 mesecih leta.

Nadaljujte z branjem→