Mitja Dušak

V razpravah o energetski prihodnosti Slovenije je zaslediti odklonilno stališče do hidroelektrarn, čeprav svet govori o podnebnih spremembah zaradi izpustov toplogrednih plinov kot posledice rabe fosilnih goriv in prehodu k obnovljivim virom, kot so vodna, vetrna, in sončna energija. Nacionalni energetsko podnebni načrt (NEPN), ki je v javni obravnavi, polaga velike upe v varčevanje z energijo, od novih elektrarn pa predvideva do leta 2030 predvsem gradnjo 1350 MW sončnih elektrarn z letno proizvodnjo cca 1500 GWh in 145 MW vetrnih elektrarn, ki bi letno proizvedle okoli 300 GWh.

Na papirju se te številke zdijo smiselne. Vendar moramo vedeti, da bo moč sončnih elektrarn zrasla z 250 na 1600 MW, zato bo v času intenzivnega sončnega sevanja poleti nekaj ur dnevno sončne proizvodnje toliko, da bi lahko vse druge elektrarne v Sloveniji zaustavili, razen če ne bomo vzporedno zgradili tudi velikih kapacitet za shranjevanje energije. Nihče pa ne ponuja rešitve, kje bomo električno energijo pridobivali ves preostali čas, razen tistih nekaj ur, ko sije močno sonce sredi poletja, torej ponoči, ob oblačnih dnevih in preostalih 9 mesecih leta.

V NEPN predviden obseg gradnje vetrnih elektrarnah (VE) je realno izvedljiv z vidika dinamike gradnje, investicijskega potenciala, in z vidika vključevanja v elektroenergetski sistem. Zaradi odpora prebivalstva, predvsem pa naravovarstvenikov, je trenutni delež energije iz VE zanemarljiv. Tudi na vseh načrtovanih lokacijah jim nasprotuje lokalno prebivalstvo, ki se boji hrupa in »iznakažene« krajine, okoljevarstveni aktivisti pa zatrjujejo, da bodo vetrnice povzročile pomore ptic. Sprašujem se, kako je s tem v sosednjih državah, saj vsa Evropa gradi VE. Nam najbližji primeri so v Dalmaciji, kjer je desetine vetrnic po gorskih in otoških grebenih, ter v Avstriji, kjer vidimo stotine vetrnic v okolici Dunaja. Takoj ko so energetiki v NEPN objavili seznam potencialnih lokacij VE, so se pojavile pobude, da se v državni prostorski strategiji, ki se pravkar pripravlja, ta območja uvrsti v Naturo 2000, ki bi se na ta način razširila za dodatnih 12%, torej bi imeli skupaj zaščiteno približno polovico ozemlja Slovenije. Umeščanje VE v prostor bi se s tem bistveno otežilo, zato dvomim, da bodo načrtovane vetrnice tudi zgrajene.

Načrtovanega deleža obnovljivih virov ne bomo dosegli, če se bomo odrekli najbolj uporabnim med njimi, vodni in vetrni energiji. Ob govorjenju o razogljičenju se zdi rešitev jedrska energija (JE), ki ima tudi veliko nasprotnikov, zato se je ob visoki investicijski vrednosti JE bati, da se bo tudi tam zataknilo. Naši okoljevarstveniki vidijo fotovoltaiko kot edini perspektiven vir v prihodnosti. Velika dnevna in sezonska neravnovesja med proizvodnjo in porabo si predstavljajo izravnavati s kemičnimi hranilniki energije – akumulatorskimi baterijami in z vodikovo tehnologijo. Vodikove tehnologije so še dokaj v povojih in v naslednjih 10 letih ni pričakovati masovne komercialne rabe. Ob tem zanemarjajo globalni vidik pridobivanja surovin za sončne panele in akumulatorske baterije, porabo energije za njihovo proizvodnjo in transport iz daljnih dežel, pri čemer nastajajo toplogredni izpusti, zaradi pridobivanja surovin pa se opustošijo pokrajine, le da na Kitajskem, Avstraliji ali kje drugje na zemeljski obli. Nekateri raziskovalci (1) so skeptični do uporabe sončne energije za vsako ceno, saj nekateri tovrstni projekti v življenjski dobi ne pokrijejo ali komajda pokrijejo energijo, vloženo v celoten življenjski cikel, ki zajema proizvodnjo, transport, vgradnjo in razgradnjo naprav.

Naša obstoječa zakonodaja na področju umeščanja energetskih objektov v prostor je zelo stroga. Z uvrstitvijo precejšnega dela ozemlja (približno 37%, kar je največ v EU) v režim varovanja narave Natura 2000 se je država zavezala, da bo na tem območju spoštovala strožja načela varovanja narave. Zato se posegi v prostor in njihovi vplivi na okolje presojajo z različnih vidikov in so postopki umeščanja dolgotrajni. Pristojne inštitucije (ARSO, Zavod za varstvo narave, Zavod za ribištvo) presojajo skladnost projektov z obstoječimi zakoni in podzakonskimi akti. Načrtovani objekti morajo zadostiti vsem kriterijem. Kljub temu se ob načrtovanih posegih pojavljajo glasni posamezniki, nevladna interesna združenja in civilne iniciative, ki so a priori proti projektom, tudi ko ti dobijo soglasja in dovoljenja za to poklicanih inštitucij in organov, ki strokovno presojajo vplive objektov na okolje.

Pomen hidroelektrarn

V svojem prispevku se želim osredotočiti na hidroelektrarne (HE) in osvetliti njihovo vlogo v energetiki, po drugi strani pa želim zavrniti govorice in predstaviti dejstva o njihovem vplivu na okolje. Hidroelektrarne v Sloveniji s proizvodnjo 4,5 TWh danes pokrivajo tretjino slovenske porabe elektrike. Velike HE brez črpalne elektrarne Avče imajo instalirano moč 1000 MW. Ob povprečni vodnatosti proizvedejo Dravske elektrarne 2,7 TWh, HE na Savi 0,9 TWh, Soške elektrarne brez ČHE Avče 0,6 TWh, približno 0,3 GWh pa male elektrarne. Bodoče HE na srednji Savi in HE Mokrice bi pri povprečni vodnatosti proizvedle 1,3 TWh, na slovenskem toku Mure pa je možno pridobiti 0,7 TWh. Skupaj torej še 2 TWh elektrike letno, kar je 15% trenutne slovenske porabe elektrike. Instalirana moč bodočih HE bi bila okoli 500 MW.

V Sloveniji se pojavljajo mnenja, da bi prepovedali gradnjo novih HE. Skrajni nasprotniki celo omenjajo odstranitev obstoječih in »renaturalizacijo« rek. V primeru Save niti ne moremo govoriti o neokrnjeni naravi, temveč gre za grajeno okolje, saj so reko regulirali za potrebe plovbe že v 18. stoletju, pred 170 leti je bila po dolini speljana železnica, ki se ji je pred pol stoletja pridružila še precej prometna cesta.

Lahko bi govorili o histeriji proti hidroelektrarnam, saj nasprotniki skušajo z njihovo demonizacijo vplivati na javno mnenje. Pod njihovim pritiskom je država opustila načrte gradnje HE na Muri, ki bo ostala »nepozidana«, čeprav je na avstrijskem delu Mure 20 hidroelektrarn v skoraj sklenjeni verigi od Leobna do Špilj, 2 km pred slovensko mejo. Pravkar zaključujejo gradnjo zadnje HE v verigi v samem Gradcu. Posamezne elektrarne so tudi v zgornjem toku Mure. Na novejših murskih elektrarnah blizu Gradca, Gossendorf (zgrajena 2012) in Kalsdorf (2013) so po zahtevah in v sodelovanju z naravovarstveno stroko zgradili ribje steze in druge ukrepe vzdolž zajezitev. Obe HE posegata v območja varovane narave, vendar so graditelji našli skupen jezik z naravovarstveniki. Zanimivo da tudi v Muri živi sulec, ki so mu prilagodili ribje steze, medtem ko naši naravovarstveniki zatrjujejo, da ga v Muri ni ter da naj bi bil edini in najboljši habitat zanj na srednji Savi. V zvezi z Muro velja omeniti tudi, da reka poglablja dno na toku skozi Slovenijo, kar povzroča tudi upad gladine podzemne vode, s tem pa se povečuje nevarnost suše v Pomurju. Zajezitve na tem odseku bi preprečile poglabljanje struge, ohranjale zadosten nivo podtalnice, omogočale namakanje kmetijskih površin, izboljšale poplavno varnost, ob tem pa še proizvedle 700 GWh elektrike.

Mantre o škodljivih vplivih elektrarn

Avtorji prispevkov v okoljskem poročilu NEPN zatrjujejo, da naj bi HE uničujoče vplivale na življenje v rekah, zato odklanjajo možnost gradnje HE na srednji Savi. Nasprotno pa Posavci vidijo v elektrarnah veliko koristi zlasti z vidika varstva pred poplavami. Morda se res spreminja zastopanost ribjih vrst v zajezitvah, vendar je evidentno, da Sava vrvi od življenja tudi po izgradnji HE. Na obalah bazenov HE Vrhovo in HE Boštanj so ribiške trase, na katerih lokalne ribiške družine prirejajo ribiška tekmovanja tudi na ravni svetovnih prvenstev.

V NEPN so se kot argument proti gradnji HE pojavile tudi špekulacije, da povzročajo meglo. Meteorološka opazovanja dokazujejo, da se število meglenih dni oz. trajanje megle na območjih s HE ni povečalo, kar je logično, saj se v večini primerov površina zajezene vode v ozkih dolinah ne poveča občutno glede na stanje pred gradnjo HE.

HE naj bi onemogočale prehode rib oz. naj bi bili prehodi za vodne organizme (ribje steze) nefunkcionalni. Poudariti je treba, da so vsi prehodi grajeni po zahtevah in v koordinaciji z naravovarstveno in ihtiološko stroko. Le zakaj potem tratiti denar zanje, če ne delujejo.

Obrežja akumulacijskih jezer naj bi se zarasla s tujerodnimi vrstami. Obrežja Save od Črnuč do Hrastnika so zaraščena z japonskim dresnikom in ambrozijo, pa reka tam ni zajezena. Poleg tega se na vsakem kilometru najde divje odlagališče gradbenih odpadkov, odpadnih avtomobilskih delov ali bele tehnike, kar naravovarstvenikov ne moti. V vodi velja Natura 2000, za obalo pol metra od vode pa je zaščitnikom narave vseeno.

Za avtorje okoljskega poročila NEPN naj bi bil moteč celo hrup hidroelektrarn. Znano je, da so HE zelo tihi, skoraj neslišni objekti. V to se lahko prepriča vsak, ki se približa hidroelektrarni na nekaj deset metrov. Hrup povzroča le mehanizacija med gradnjo.

Vsaka HE je zavezana stalnemu monitoringu stabilnosti pregrade, vpliva na podtalnice, fizikalnih, kemijskih in bioloških parametrov vode v zajezitvah, ter morebitnih drugih vplivov na okolje. O vseh vplivih se vodijo predpisane evidence in poročila pristojnim inštitucijam, zato so vplivi znani in predvidljivi.

Primeri spodbujanja odpora do hidroelektrarn

Okoljevarstveni aktivisti agresivno nastopajo v javnosti. Na TV in v tiskanih medijih se pogosto pojavljajo prispevki o škodljivosti HE. Pri tem prednjači nevladno Društvo za preučevanje rib, ki je doseglo prekinitev postopka pridobivanja gradbenega dovoljenja za HE Mokrice, ker jih ARSO v postopku naj ne bi dovolj natančno seznanjal z dokumentacijo. Nevladne organizacije lahko brez vsake odgovornosti zaustavijo kateri koli infrastrukturni projekt, za katerega so izdale soglasja ali pozitivna mnenja že vse pristojne inštitucije.

Opažam, da okoljski aktivisti prirejajo zborovanja, kjer strašijo s posledicami HE, pri čemer operirajo tudi z neresnicami ali polresnicami po njihovi meri. Jeseni smo na TV Slovenija videli oddajo o veslanju po balkanskih rekah, akcija se je imenovala Balkan Rivers Tour. Njen namen je bil zaščititi reke pred gradnjo HE. Del oddaje so posneli v Avstraliji, kamor so akterji skočili, da so izmenjali mnenja s tamkajšnjimi somišljeniki. Skoraj na vseh velikih rekah na področju bivše Jugoslavije, Grčije, Romunije in Albanije so že pred desetletji zrasle številne velike hidroelektrarne z visokimi pregradami, zato bi težko govorili o neki bodoči stihijski gradnji na neokrnjenih rekah. Nasprotniki HE govorijo, da se borijo proti več tisoč načrtovanim jezovom na teh rekah. Realno je v naslednjih desetletjih pričakovati na Balkanu le nekaj deset tovrstnih projektov. Človek se vpraša, od kje aktivistom denar za takšne podvige, saj si običajni državljani, za kakršne se skušajo prikazati, težko privoščijo večmesečni dopust s čolnarjenjem po tujini, pri čemer se lepo zabavajo, prirejajo piknike za lokalne podpornike, ob tem pa vse še posnamejo.

Aktivisti izkoristijo vsako priložnost za agitacijo proti HE. Nedavno sem bil navzoč na javni predstavitvi magistrske naloge na temo umeščanja HE v litijski knjižnici, katere se je udeležil aktivist iz sosednjega kraja, ki je agitiral proti HE in strašil z neresničnimi in nesmiselnimi trditvami, kakršne sem slišal že na drugih dogodkih v Zasavju. Nekaj jih povzemam in komentiram.

HE naj bi po trditvah aktivistov povzročale pomore rib, vendar so primeri, ko naj bi prišlo do pomora rib zaradi obratovanja HE izjemno redki. V svoji praksi sem v zadnjih 20 letih zasledil le par primerov, ko so ribiči podali pritožbo ali odškodninski zahtevek zaradi pogina rib kot posledice obratovanja HE na Savi. V vseh primerih je poginilo skupno nekaj deset osebkov.

Strašijo z nevarnostjo upada podtalnice zaradi usedanja mulja v zajezitvah in navajajo neresničen primer, kako naj bi zaradi izgradnje HE Mavčiče (1986) podtalnica nenormalno upadla. Po izgradnji HE se je podtalnica močno dvignila potem pa v nekaj letih upadla, vendar se je po približno 15 letih ustalila približno 2 metra nad nivojem pred gradnjo in zadnjih 15 let ne kaže trenda nadaljnjega upadanja (2). Ob velikih vodah se od prej usedli mulj na strmih bokih in na dnu matične struge zaradi hitrejšega toka spere, kar razloži, zakaj se filtracija v podtalnico ne ustavi.

Ljudem skušajo vcepiti strah pred hormonskimi motilci, kot posledice uporabe farmacevtskih izdelkov, ki jih čistilne naprave ne izločijo iz odpadnih vod, zato naj bi prišli v podtalnico skozi povečano filtracijo v zajezitvenih bazenih. Trditev je v nasprotju s prejšnjo o zmanjšanem pronicanju. Četudi je filtracija večja, bi težko govorili o znatnem vplivu, saj običajno ne gre za drastične spremembe pronicanja. Po drugi strani pa trditve o povečani infiltraciji hormonskih motilcev v podtalnico niso dokazane z nobeno študijo.

Strašijo s katastrofičnimi scenariji, kakršen se zgodil v zgodnjih 60-tih letih v Italiji, ko je zaradi neugodnih geoloških pogojev gora zdrsnila v akumulacijo Vaiont kmalu po prvem polnjenju. Plaz je izpodrinil več 100 milijonov m³ vode v akumulaciji za 200 m visoko pregrado. Poplavni val je pljusknil čez jez in uničil 1 km oddaljeno vas Longarone, kar je zahtevalo 2,000 žrtev. Jasno da je 10 metrski jez, kakršni so načrtovani pri nas in zadržuje 5 do 10 milijonov m³ vode, v tem pogledu povsem neprimerljiv z opisanim, oz. se tak dogodek ne more zgoditi. Sploh pa se danes hidrotehnični objekti načrtujejo z vso skrbnostjo in je opravljenih veliko študij s področij relevantnih strok.

Naslednja mantra okoljevarstvenih aktivistov je, da HE povečujejo nevarnost poplav. Izpostavljajo poplave Drave novembra 2012, ko so avstrijske HE v pričakovanju velikega dotoka zaradi nagle spremembe vremena nekoliko pozno praznile velike akumulacije, kar je ob porastu lokalnih vodotokov povzročilo močan porast pretoka v Sloveniji. Drava je dosegla pretok v rangu 100 letnih voda, kar ob pravilni urbanizaciji in vzdrževanju stare struge ne bi imelo posledic. Ta voda je morala nizvodno od Maribora odteči po stari strugi, ki je slabo prevodna zaradi zaraščenosti in zaprojenosti. Struga je bila neočiščena, ker iz okoljevarstvenih razlogov nikoli ni bil primeren čas za njeno sanacijo ali pa bi dela iz istih razlogov motila novo naravno ravnovesje, ki se je tam vzpostavilo v zadnjih 50 letih po izgradnji kanalskih HE Zlatoličje in Formin. Poplave so prizadele predvsem naselja na poplavnih območjih. Za nekritično pozidavo poplavnih območij pa ni odgovorna energetika temveč lokalne oblasti. Dober zgled reševanja ogroženosti pred poplavami je Posavje, kjer je bila z izgradnjo HE minimizirana nevarnost poplav. Po izgradnji HE Mokrice bodo tudi naselja nizvodno od Brežic zaščitena pred poplavami.

Zajezitve naj bi bile po zatrjevanju nasprotnikov HE tudi izvor metana kot toplogrednega plina (TGP), kar skušajo prikazati kot enakovredno fosilnim gorivom. V bazenih HE nedvomno razpada organska materija, pri čemer nastaja metan. Količine metana so zanemarljive v primerjavi z izpusti pri rabi fosilnih goriv. Učinki izpustov TGP v velikih akumulacijskih elektrarnah so do 100-krat manjši na enoto proizvedene električne energije, v pretočnih elektrarnah, kakršne so načrtovane v Sloveniji, pa do 1000-krat manjši kot iz fosilnih elektrarn (3).

Prednosti hidroelektrarn

Glede na prihajajoče podnebne spremembe so lahko vplivi hidroelektrarn kvečjemu pozitivni tako z vidika proizvodnje čiste energije, kot tudi akumuliranja vode, ki lahko pomaga za namakanje kmetijskih površin, bogatenju podtalnice in blaženju visokovodnih valov ob poplavah. Ob gradnji HE se običajno poskrbi za protipoplavno infrastrukturo, v nekaterih primerih pa se spotoma uredi tudi komunalno infrastrukturo, ki sicer težko pride na vrsto. Urejene brežine se lahko uporabljajo za rekreacijo, na zajezitvenih jezerih pa je možna rekreativna plovba na vesla ali jadra in športni ribolov.

Proizvodnja hidroelektrarn sicer sezonsko variira, vendar je zelo dobro napovedljiva. Z vidika elektroenergetskega sistema so hidroelektrarne eden najbolj fleksibilnih proizvodnih virov, ki lahko prilagajajo proizvodnjo trenutnim potrebam sistema, poleg znatnega deleža čiste energije pa lahko nudijo tudi vse vrste sistemskih storitev, kot so regulacija frekvence omrežja in regulacija napetosti oz. proizvodnje jalove energije. Zato so pomemben dejavnik stabilnosti sistema. Omogočajo tudi zagon iz teme v primeru razpada elektroenergetskega omrežja, ki postaja vse bolj verjeten z večanjem deleža sončnih elektrarn in razpršene proizvodnje nasploh. V Sloveniji smo zadnjič doživeli razpad leta 1980, zadnji odmeven razpad sistema pa je bil lani v Veliki Britaniji, kar je imelo občutne posledice na življenje in gospodarstvo.

Investicijsko so HE med zahtevnejšimi energetskimi objekti, vendar imajo na dolgi rok nizke obratovalne stroške, zato ugodno vplivajo na nizko in stabilno ceno elektrike. Imajo ugoden vpliv na nacionalno gospodarstvo, saj so slovenska projektantska podjetja, raziskovalne ustanove, gradbena operativa, strojna in elektro industrija usposobljene za načrtovanje, gradnjo, vzdrževanje in monitoring hidrotehničnih in energetskih objektov.

___________

Mitja Dušak je dolgoletni vodja službe obratovanja pri Savskih elektrarnah Ljubljana.

 

Viri:

1. Kuštrin, Senegačnik, FS UL Nevarnost padca z energijske pečine, Delo SP, 2.11. 2019
2. Brinšek R.: Stanje podtalnice na Sorškem polju po izgradnji HE Mavčiče, SLOCOLD, Velike pregrade, dec. 2011
3. Zenz G., ATCOLD, ICOLD, Posvet o zadrževalnikih vode v Državnem svetu, 30.1.2020