V naslednjih dvajsetih letih lahko pričakujemo, da bo samo v gradnjo manjkajočih stanovanj in postelj v domovih za starejše osebe vloženo okrog 2 milijardi evrov, v gradnjo in vzdrževanje cest okrog 10 milijard evrov, v energetiko okrog 17 milijard evrov, v energetsko sanacijo stavb in fotovoltaiko okrog 10 milijard evrov, v nadgradnjo distribucijskih in prenosnih omrežij okrog 5 milijard evrov ter v modernizacijo železniške infrastrukture okrog 13 milijard evrov (do leta 2050) ter še okrog 3 milijarde evrov za njeno vzdrževanje. Če seštejemo te naložbe, pridemo na znesek okrog 55 milijard evrov do leta 2040 oziroma 60 milijard evrov do leta 2050. Na letni ravni to pomeni velika in stalna investicijska vlaganja v višini okrog 2.8 milijard evrov letno oziroma 5.8% BDP iz leta 2020.

Ta investicijska vlaganja pomenijo veliko priložnost za slovensko gospodarstvo in domače zaposlene. Pomenijo stalen stimulus, ki bo z neposrednimi in posrednimi, multiplikativnimi učinki poganjal tudi BDP. Ob realizaciji teh investicij se nam ni treba bati za prihodnost slovenske gradbene industrije, slovenske podporne industrije in storitev ter za prihodnost delovnih mest v Sloveniji.

Vendar le, če bomo ravnali modro. Kajti pri zgornjih številkah je vprašanje le, koliko učinkov teh investicijskih vložkov bodo deležni domači gospodarski subjekti kot izvajalci, koliko delovnih mest bo ustvarjenih v Sloveniji, koliko posrednih učinkov teh aktivnosti bo ostalo doma, koliko teh učinkov pa se bo po nepotrebnem prelilo v tujino. Razpon možnih učinkov je namreč gromozanski. Če večino bodočih infrastrukturnih poslov dobijo domača podjetja, bo v Sloveniji ostalo okrog 70% vrednosti naložb, povečanih za dvakratnik posrednih, multiplikativnih učinkov. Če projekte oddamo tujcem, našim podjetjem pa ostanejo le drobtinice, bo v Sloveniji ostalo manj kot 15% vrednosti naložb. Pod nosom pa se lahko obrišemo za posredne multiplikativne učinke, za delovna mesta in dohodke zaposlenih, za amortizacijo in dobičke podjetij ter za davke, ki jih slovenski proračun ne bo dobil.

Ne vem, če se zavedate, toda pri 100-milijonskem gradbenem projektu to pomeni, da izbiramo med tem ali v Sloveniji ostane skupno za 229 mio evrov celotnega neposrednega in posrednega učinka ali pa le 43 mio evrov, medtem ko se 186 mio evrov prelije v druge države. Preprosto rečeno, gre za to, da se na razpisu za nek infrastrukturni projekt z izbiro izvajalcev odločimo ali bomo stimulirali domače ali tuje gospodarstvo. Odločamo se med tem, ali bomo spodbujali domača podjetja, domača delovna mesta in domače trošenje zaposlenih ter polnili domači proračun, ali pa bomo spodbujali tuja podjetja, ustvarjali delovna mesta v tujini, spodbujali trošenje v tujini in polnili proračune drugih držav. In to držav, katerih podjetja so lahko zmagala na slovenskih javnih razpisih zgolj zato, ker imajo te države nižje standarde zaščite pravic in nagrajevanja zaposlenih, ker izvajajo socialni dumping na našem trgu, in ker te države ne omogočajo enakovrednega dostopa našim podjetjem na njihovih javnih razpisih.

Tega se v ostalih zahodnoevropskih državah, začenši z Avstrijo, izjemno dobro zavedajo. V teh državah ni variante, da bi na javnih razpisih za velike infrastrukturne investicije lahko zmagalo podjetje iz tretjih držav izven EU. Že podjetja iz ostalih EU držav s težavo dobijo kak posel. V Avstriji se ne more niti slučajno zgoditi, da gradnjo polovice druge cevi karavanškega predora na javnem razpisu dobi neavstrijsko podjetje, kaj šele podjetje iz Turčije ali Kitajske. Vidite, le v manj razvitih državah z manj politične modrosti in ekonomske računice se lahko zgodi, da gradnjo polovice druge cevi karavanškega predora na javnem razpisu dobi turško podjetje, da za gradnjo drugega tira na razpisu sploh lahko nastopajo turška in kitajska podjetja, da most na Pelješac, financiran z EU sredstvi. V razvitih evropskih državah se to ne more niti slučajno zgoditi.

Zakaj ne?

V Sloveniji in Avstriji imamo enako zakonodajo in moramo spoštovati enake EU direktive in na voljo so nam enake EU smernice. Razlika je v tem, da jih povsem drugače uveljavljamo v praksi. V Avstriji upoštevajo EU Smernice o udeležbi ponudnikov in blaga tretje države na trgu javnih naročil EU, ki pravijo, da je dostop do trga javnih naročil EU zagotovljen le za podjetja iz tretjih držav, s katerimi je EU podpisala zavezujoče mednarodne ali dvostranske sporazume o prosti trgovini, ki zajemajo javna naročila. Turčija in Kitajska nista med njimi. Pri nas pa naši pripravljalci javnih razpisov pravijo, da so to le smernice in da niso obvezne!

V Avstriji upoštevajo EU direktive glede čezmejnega opravljanja storitev, ki določajo, da morajo tuji ponudniki plačevati enake plače in spoštovati vse pogoje zaposlovanja v skladu z notranjimi predpisi države in veljavnimi splošnimi in panožnimi kolektivnimi pogodbami. Pri nas pa kolektivna pogodba za gradbeništvo ni splošno veljavna, kar pomeni, da lahko na trgu konkurirajo domača in tuja podjetja na podlagi socialnega dumpinga.

V razvitih EU državah velja tihi nacionalni konsenz o zaščiti domačih ponudnikov in domačih delovnih mest, ki se ga držijo na vseh ravneh, od vlade, prek zbornic, javnih investitorjev do zadnjega uradnika na državni revizijski komisiji. Pri nas pa vlada popoln kaos. Vsak javni investitor in vsak uradnik si po svoje tolmači zakone in EU direktive in smernice. Ureditev tega stanja mora biti ena prvih prioritet bodoče vlade.

Način, kako se na evropski način boriti proti socialnemu dumpingu je na podlagi naše študije za GZS, povzet tukaj.

________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku