V Sobotni prilogi Dela je Luka Snoj, izredni profesor in vodja odseka za reaktorsko fiziko na Institutu Jožef Stefan, zelo trezno in uravnoteženo spregovoril o ciljih razogljičenja proizvodnje energije in realnih načinih, da to naredimo pri nas. Njegova poanta je dobro povzeta v naslovu: predvsem je treba odpraviti hipokrizijo in se začeti pogovarjati o objektivnih dejstvih in številkah.

Smo v svetu, ki ima problem globalnega segrevanja ozračja. Tu je ekološka panika. Kakšne rešitve za energijsko prihodnost našega planeta vidite za obdobje, reciva, prihodnjih desetih »trajnostnih« let?

Čarobne paličice ni. Vsaka tehnologija vpliva na okolje, ima prednosti in slabosti.

…

Če bi hoteli iti v trajnostno nizkoogljično družbo, jaz ne bi bil izključevalen. Uporabil bi vse: sonce, veter, hidroenergijo in seveda jedrsko energijo. Kjer razmere to dopuščajo, bi uporabil tudi plimo in geotermalno vodo, ampak tega ni povsod. Zavedati se je treba, da obnovljivi viri energije, kot so sonce, veter in voda, zavzamejo veliko prostora in tekmujejo tudi z urbanizacijo in kmetijstvom, z našimi rekreativnimi dejavnostmi, varovanjem narave (Natura 2000) ipd. Poleg tega so to spremenljivi oz. vremensko odvisni sistemi. Družba pa potrebuje zanesljivo in stabilno proizvodnjo energije. Če hočemo iti v nizkoogljično družbo, se moramo znebiti fosilnih goriv. Če to upoštevamo, brez jedrske energije ne bo šlo.

Švedska in Francija, državi, ki sta še sredi prejšnjega stoletja imeli zelo visok ogljični odtis, imata danes enega od najnižjih v Evropi prav zaradi jedrske energije. Francija ima pri proizvodnji elektrike ene od najnižjih izpustov CO2 na svetu. Nemčija, nasprotno, je investirala na stotine milijard evrov v obnovljive vire, pa je svoje izpuste le neznatno znižala. Razlog je, da je jedrske elektrarne zapirala in jih nadomeščala s premogovnimi in plinskimi. Prešla je na fosilna goriva, ki so rezerva obnovljivim virom v primeru neugodnih vremenskih razmer. V Nemčiji je le malo dni na leto dovolj sonca in vetra, da lahko proizvedejo vso elektriko, ki jo Nemčija potrebuje. Ko ni vetra in sonce zaide ali je oblačno, pristaneš pri fosilnih gorivih. Tak manko lahko brezogljično in zanesljivo nadomesti le jedrska energija.

…

Pojdiva v miselno avanturo. »Povišujem« vas v predsednika vlade ali vsaj v ministra za energetiko in vas vprašam, kako vidite Slovenijo in kaj bi na področju energije napravili s Slovenijo v dvajsetih letih.

Prvo, kar bi storil, je, da bi povišal proračunska sredstva za raziskave. Ravno pred nekaj tedni se je končal razpis agencije za raziskave in predvidena sredstva za raziskave v energetiki so znašala borih 160.000 evrov. To je izjemno malo denarja v času, ko bi bilo treba okrepiti raziskave in ko je toliko govora o prehodu v nizkoogljično in trajnostno naravnano družbo.

Naslednje: v Slovenji je hidroenergetski potencial v večini izkoriščen. Nekaj je rezerv na srednji Savi in Muri, toda to je trenutno nezaželeno zaradi okoljskih pomislekov. Vetrni potencial v Sloveniji obstaja, je pa omejen predvsem zato, ker je Slovenija na zavetrni strani Alp. Tudi sončni potencial obstaja, vendar je omejen, predvsem pa odvisen od vremena.

Vsekakor pa je v Sloveniji dobra alternativa jedrska energija. Za energetske objekte potrebujemo tako naravne kot družbene vire. Kar zadeva naravne vire, smo zelo vodnata država, imamo dober relief, zato smo hidroenergijo dobro izkoristili. Pri jedrski imamo rudnik urana v Žireh, ki je sicer zaprt, vendar je v njem urana še za približno dve nuklearki. A pri jedrski energiji niso tako pomembne naravne danosti, kajti goriva elektrarna v Krškem potrebuje le za en tovornjak v letu in pol. Za dovoz ne potrebujete plinovodov, naftovodov, tankerjev ali česa podobnega. Potrebujete pa močno družbeno strukturo. Potrebujete močen nadzor, upravni organ, dobrega upravljavca – tega imamo –, nekoga, ki dobro izobražuje kadre, tudi tega imamo na fakulteti za matematiko in fiziko in Institutu Jožef Stefan. Potrebujete tudi neodvisnega izvedenca za tehnično in strokovno podporo upravnim organom in upravljavcu elektrarne ter seveda produkcijo novega znanja in izvajanje raziskav, kar počne Institut Jožef Stefan. Družbena struktura pri nas obstaja in to je pogoj za jedrsko elektrarno. Mislim, da bi bilo v Sloveniji smiselno zgraditi še najmanj dve jedrski elektrarni.

…

Ima Slovenija srednje- in dolgoročno politiko glede energetske podobe naše države?

Kolikor razumem, je nima. Pred kratkim je bil predstavljen nacionalni energetski in podnebni načrt, ki je zame ne preveč realno izvedljiv dokument. Na papirju politiko torej imamo. Kar pa se tiče znanstvene in energetske politike, je, milo rečeno, še precej prostora za izboljšanje.

…

Naj se vrnem: pozeleniti moramo naš način življenja, toda kako to storiti v realističnih okvirih? Bomo »zaprli« vulkane, da ne bodo bruhali preveč žvepla in ogljikovega dioksida?

Treba je odpraviti hipokrizijo in se začeti pogovarjati o objektivnih dejstvih in številkah.

Kaj to pomeni?

Ko na primer EU zahteva, da je v dizlu 7 odstotkov biodizla in morajo v Braziliji in Indoneziji sekati tropske gozdove, da posadijo oljno palmo, iz katere delamo biodizel, to imenujem hipokrizija. Nazaj pa jim dajemo lekcije, naj ne sekajo gozdov. Ločeno zbiramo odpadke, plastiko pošiljamo z ladjami na vzhod, potem pa se zgražamo, da oni mečejo odpadke v morje, čeprav vemo, da za to nimajo ustrezne infrastrukture. Domišljamo si, da bomo nehali uporabljati plastične slamice in s tem rešili planet. Promoviramo zelene električne avtomobile, elektriko pa pridobivamo iz premoga. Promoviramo vodikove tehnologije za pogon vozil, vodik pa pridobivamo iz zemeljskega plina ali celo elektrolize z elektriko iz premoga. Kot nizkoogljični in do okolja prijazen vir energije se je pojavil tudi »sintetični naravni plin«, ki je po mojem svojevrsten oksimoron. Tako ne gre.

Največja generatorja izpustov toplogrednih plinov sta promet in energetika. V Sloveniji okoli 80 odstotkov energije pridobimo iz fosilnih goriv. Kako narediti prehod? Sem zagovornik evolucijskih, ne revolucionarnih prehodov. Električni avtomobili in javni promet so gotovo dobra rešitev za transport, a pod pogojem, da je elektrika pridobljena iz nizkoogljičnih virov. V Sloveniji to pomeni, da je treba ohraniti hidroenergijo, pa zgraditi še kakšno jedrsko elektrarno.

Vir: Sobotna priloga Dela