Pred dobrimi tremi tedni sem objavil oceno, da se zaradi boja proti širjenju koronavirusa utegne slovenski BDP letos zmanjšati med dobrimi 6% (če bo kriza blažja) in 14% ali več (če bo kriza daljša). Kasneje so se tej oceni približale tudi ocene Umarja, Banke Slovenije in Veljka Boleta.

Seveda pa te ocene veljajo v primeru, če vlada ne naredi nič, da bi ublažila negativne učinke te bitke proti virusu. Slovenska vlada je v četrtek sprejela (prvi) paket ukrepov, v katerem so (ob nekaj pozitivnih in kopici politično všečnih, vendar kratkoročno povsem neučinkovitih  ukrepih, kot so solidarnostni dodatek upokojencem, študentom in družinam s tremi otroki) tri res ključni ukrepi za ublažitev krize: (1) vladno nadomestilo (80%) bruto plač zaposlenim na čakanju, (2) temeljni dohodek za samozaposlene in kmete (v višini 700 evrov) in oprostitev plačila prispevkov, in (3) oprostitev plačila prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlenim za podjetje, ki delujejo.

Vlada sicer govori, da je ta paket ukrepov “težak” 3 milijarde evrov, vendar so po moji oceni, tudi Kordeževa ocena je podobna, ti ukrepi skupaj “težki” le okrog 1.6 milijarde evrov (če bodo v veljavi do konca maja). Od tega dobra milijarda evrov odpade na 2.5-mesečno financiranje nadomestil za čakanje, okrog 340 mio evrov odpade na 2-mesečno financiranje prispevkov za ZPIZ, okrog 120 mio evrov odpade na 2-mesečni temeljni dohodek in odpis prispevkov samozaposlenim, slabih 100 mio evrov pa na politično všečne solidarnostne dodatke.

Nadaljujte z branjem→

Mnogi še vedno ne razumejo, kako resna je ta kriza. Dejstvo je, da pandemije ni mogoče zaustaviti brez da bi zaprli vse za določen čas, če se želimo izogniti milijonom mrtvih. Tudi tisti, ki so se dolgo upirali (ZDA, V. Britanija in zdaj še Singapur) sprejemajo najbolj drastične ukrepe karanten. Nihče ni otok. Ta pandemija ni kot vojna, kjer se lahko nekatere države izolirajo in živijo mirno naprej. Hipotetično, in zgolj hipotetično, bi se mu lahko izognili, če bi hermetično zaprli meje za nekaj mesecev. Toda to pomeni konec trgovine s tujino, konec uvoza in konec posla za izvozni del gospodarstva. Kar pomeni, da smo – kar se gospodarstva tiče – v istem scenariju, kot če uvedemo karantene

Paul Krugman je situacijo slikovito označil “kot da bi države svoje gospodarstvo dale v umetno komo“. Problem je še večji, ker bo tudi nadaljevanje lahko podobno, saj ni jasno, kako uspešno bo gospodarstvo okrevalo po komi.

When Kristalina Georgieva, a Bulgarian economist who is the managing director of the International Monetary Fund, spoke at a conference organized by the World Health Organization on Friday, she didn’t mince her words about the economic effects of the coronavirus. “This is a crisis like no other,” she said. “Never in the history of the I.M.F. have we witnessed the world economy coming to a standstill.” If anything, Georgieva was understating things. The I.M.F. was founded in 1945. But even in the decades before its establishment, which featured the Great Depression, nothing matches the size and suddenness of the shock that COVID-19 has dealt to the global economic system. Upwards of three billion people around the earth are living under stay-at-home orders and other restrictions on movement, and great swaths of industry and commerce have shut down. Already, more than ninety countries have applied to the I.M.F., which serves as a lending bank for troubled countries, for emergency assistance. And it looks like the worst of the pandemic is yet to come.

Nadaljujte z branjem→

Tej Gonza

It has become a common cultural reference that the Chinese character for ‘crisis’ combines the characters for ‘danger’ and ‘opportunity’. While the dangers of the ongoing crisis are increasingly clear, the opportunities have not been sufficiently explored yet.

Governments and central banks around the world are preparing huge fiscal and monetary packages to address the current liquidity crisis. These massive interventions should raise a policy question: how should we organize the post-corona economy so that it works for all of us, not only the 1%?

It is the responsibility of the governments to use what is in effect a tax-payers money to promote inclusive economic models. The interventions after the Great Recessions were at least an opportunity missed, bur more probably an opportunity abused.

This time, it can be different. Nationalization options are on the “European table”. And this is not all that bad. The current crisis emphasized, again, the importance of a strong public sector when it comes to strategic infrastructure and public goods and services. However, very few would agree that state ownership is similarly desirable for more conventional enterprises; for the small and medium-sized enterprises (SME), and for the corporations.

Nadaljujte z branjem→

• How do countries differ in their response to the coronavirus economic crisis? Ricardo Reis
• Economics catching up with medicine and natural sciences – Wyplosz (VoxEU.org)
• The eurozone’s ‘whatever it takes’ mantra has a problem – FT.com
• Macroeconomic Implications of COVID-19: Can Negative Supply Shocks Cause Demand Shortages? – Guerrieri, Lorenzoni, Straub and Werning
• ESM loans or Coronabonds: A legal analysis from the German perspective – VoxEU.org
• Global economy set for sharpest reversal since Great Depression – FT.com
• Basel regulators loosen bank capital rules to keep credit flowing – FT.com
• Making the Fight against the Coronavirus Pandemic Sustainable – Group of German Scientists
• Data needs for shutdown policy – James Stock
• Preparing for post-pandemic financial reckoning – Patrick Honahan
• Why We Can Be Optimistic About the Long-Term Impact of the “Covid Economy” – Wojciech Kopczuk (Pro Market)
• Will inflation make a comeback after the crisis ends? VoxEU.org
• The responses of consumption and prices in Japan to the COVID-19 crisis and the Tohoku earthquake – VoxEU.org
• Remittances in times of the coronavirus – keep them flowing – World Bank Blogs
• COVID-19: Forecasting with Slow and Fast Data – St Louis Fed
• The G20 must step up to confront the global health crisis – PIIE
• First Jobs Day report since the onset of the coronavirus recession exposes a U.S. labor market in crisis – Washington Center for Equitable Growth
• How COVID-19 Is Transforming Manufacturing – Dalia Marin
• Labor Market in March Deteriorated much more quickly than the unemployment rate suggests – Brookings
• Three imperatives to keep food moving in a time of fear and confusion – World Bank Blogs
• When borders close, who will pick the crops? – The Economist
• The Economy Is Ruined. It Didn’t Have to Be This Way – The Atlantic
• We are already in a recession: Can we make it a short one? – Jay Shambaugh (Brookings)

Jasmina Držanič

Gledam poročila iz različnih koncev, v katerih ljudje vlečejo iz omar ne ravno velikokrat uporabljene šivalne stroje ali pa šivalnice, ki so do včeraj delali oblačila in šivajo maske za obraz in ko sem videla, da jih šivajo tudi Japonci, je postalo jasno, da je kapitalizem zavozil še bolj, kot sem mislila. In da potrebujemo državo. Naj pojasnim.

Medtem, ko smo vsi govorili, kako bo voda nova nafta (v smislu strateških surovin), smo prezrli možnost svetovne krize in sedaj je nova strateška surovina polipropilen. Bolj natančno nepletene polipropilenske tkanine. Iz njih se delajo zaščitne maske za medicino. Prave zaščitne maske za medicino morajo biti narejene iz take tkanine, da so luknjice, v tkanini tako majhne, da ne prepuščajo kužnih zadev. Torej, da ne prepuščajo sline, virusov, bakterij. Še bolj natančno, da tisti material, ki nam gre ven skozi usta ali nos, ostane na notranji steni maske in da ne okužimo z njim drugih.  Zaradi tega so maske na stikih zavarjene, ne pa šivane. Šivanje bi naredilo prevelike luknje v materialu.  Skratka, tisto, ko medicinske sestre sedijo v šivalnicah, pa delavke od Boxmarka, to so maske za prvo silo, ampak zgolj za prvo silo. Recimo, da jih nosimo, če razen smo po samooceni kolikor toliko zdravi in če kake 3 metre od nas ni nikogar. V nasprotnem primeru pa taka maska drugih pred nami ne bo ščitila, nas bo pa predvsem motila.

Nadaljujte z branjem→

Mnogi strokovnjaki svetovnega kalibra, katerih mnenja sem tudi tudi na tem blogu navedel, navajajo, da virus COVID-19 ni tako nevaren, saj zaradi slabih podatkov precenjujemo njegove učinke. Ni namreč jasno niti koliko ljudi je dejansko okuženih, zato statistike precenjujejo smrtnost zaradi COVID-19, ki se primerja s skupnim številom ugotovljenih primerov okužbe. In naprej, statistike smrtnosti ne odražajo, koliko ljudi je umrlo s COVID-19 (in številnimi drugimi virusi in pridruženimi boleznimi) in koliko jih je umrlo dejansko zaradi COVID-19 okužbe. In glede tega imajo prav.

Vendar je potrebno upoštevati tri druga dejstva. Prvič, da je COVID-19 zelo infektiven – hitro se širi in zelo uspešno onesposablja človeški imunski sistem. Drugič problematičen je predvsem za starejšo populacijo in ljudi z nekaterimi drugimi akutnimi boleznimi. In tretjič, dejstvo je, da se je število smrtnih žrtev letos februarja in marca v s COVID-19 najbolj ogroženih regijah v Italiji in Španiji močno povečalo, daleč nad ravni, kot je običajno število smrti v istem letnem času in bolj kot ob največjih izbruhih gripe (v vseh najbolj ogroženih regijah za skoraj dvakrat). Ključni problem je, da COVID-19 povzroča hude respiratorne težave, zaradi česar je za velik delež okuženih potrebna intenzivna nega in priključitev na respiratorje. In ko se ti trije dejavniki med seboj združijo, dobimo ogromno povečanje potreb po intenzivni negi, ki preseže kapacitete zdravstvenega sistema. Zaradi česar umre še več ljudi, kot bi jih sicer, saj se je treba odločati, koga dati na respiratorje in koga ne.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je seznam 12 strokovnjakov za zdravstvo, katerih mnenja o izbruhu koronavirusa nasprotujejo uradni zgodbi, ki nam jo prodajajo mainstream mediji ter razni memeji, ki trenutno dominirajo socialna omrežja. Objavljam zgolj za to, da se sliši tudi drugačno mnenje.

Dr. Sucharit Bhakdi je specialist za mikrobiologijo. Bil je profesor na univerzi Johannes Gutenberg v Mainzu ter vodja inštituta za medicinsko mikrobiologijo in higieno in je tudi eden najbolj pogosto citiranih raziskovalnih znanstvenikov v nemški zgodovini. Njegova izjava:

Strah nas je, da bo 1 milijon okužb z novim virusom pripeljalo do 30 smrti na dan v naslednjih 100 dneh. A ne zavedamo se, da 20, 30, 40 ali pa 100 pacientov, ki so pozitivni na običajne koronaviruse že umre vsak dan. Vladni anti-CoVid-19 ukrepi so groteskni, absurdni in zelo nevarni. Življenjsko pričakovanje več milijonov ljudi se zaradi tega skrajšuje. Grozen vpliv na svetovno gopodarstvo ogroža eksistenco neskončnega števila ljudi. Posledice na zdravstveno nego so ogromne. Že sedaj se storitve pacientom, ki jih potrebujejo, zmanjšuje, operacije se odpoveduje, ordinacije so prazne, manjša se število bolnišničnega osebja. To bo močno vplivalo na našo celotno družbo. Vsi ti ukrepi vodijo do samo-uničenja in kolektivnega samomora na osnovi ničesar drugega, kot strahu.

Nadaljujte z branjem→

Daniel Gros, ki je sicer dokaj “nemški” v svojih pogledih na ekonomske politike, ima tokrat zelo dober predlog. Predlaga, da se na ravni EU izvedejo pan-evropski testi za COVID-19, ki bodo standardizirani in izvedeni na reprezentativnih vzorcih gospodinjstev. Le na ta način je mogoče ugotoviti, kako razširjen je koromavirus in kakšne učinke ima.

The numbers of infected, those in hospital care and those who have died are known with reasonable accuracy.  But little is known about the prevalence of the virus today. Many of those infected show no symptoms (so-called asymptomatic cases).  They are not counted in the official figures.  Many with light symptoms, which make it likely – but not certain – that infection with the coronavirus has occurred, are not tested today because not enough test kits exist (and qualified personnel to implement them are scarce as well). They also do not appear in the statistics.  This means that it is not possible to know whether there is still time to implement a suppression strategy.  Scientist must hedge their advice as they do not have a good picture of the situation.

Unless something is done rapidly, the problem will persist and prolong policy uncertainty. Later it will also make agreement on an exit strategy impossible.  The European economy will only be able to function fully again when border controls are lifted.  But his can happen only if there are reliable cross-country data on the number of infected (and maybe those already immune).

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Zaustavitev velikega dela gospodarske aktivnosti zaradi korona virusa bo imela seveda ogromne posledice na poslovanje vseh gospodarskih subjektov, njihove rezultate ter seveda posledično na vse zaposlene ne glede na status zaposlitve. S predlaganim “megazakonom” za omilitev njenih posledic, namerava država v pomembnem obsegu nadomestiti pričakovan izpad dodane vrednosti v gospodarstvu. Čeprav so prisotni očitki, da se pomaga predvsem podjetniškemu sektorju, se bo ta pomoč v bistvu odrazila v prejemkih ljudi in bolj ko bomo sanirali položaj v podjetjih, manj bo potrebe po sanaciji položaja v ostalih segmentih družbe.

Kakšne so predlagane rešitve in kaj se bo še spreminjalo do sprejetja zakona, se veliko piše. Zato bom sam predstavil predvsem nekaj konkretnih izračunov, kako bi trenutne predlagane zakonske rešitve vplivale na položaj gospodarskih družb in njihovih zaposlenih.

Nadaljujte z branjem→