Using Government (Corona-)Aid Packages to Establish Employee Ownership

Tej Gonza

It has become a common cultural reference that the Chinese character for ‘crisis’ combines the characters for ‘danger’ and ‘opportunity’. While the dangers of the ongoing crisis are increasingly clear, the opportunities have not been sufficiently explored yet.

Governments and central banks around the world are preparing huge fiscal and monetary packages to address the current liquidity crisis. These massive interventions should raise a policy question: how should we organize the post-corona economy so that it works for all of us, not only the 1%?

It is the responsibility of the governments to use what is in effect a tax-payers money to promote inclusive economic models. The interventions after the Great Recessions were at least an opportunity missed, bur more probably an opportunity abused.

This time, it can be different. Nationalization options are on the “European table”. And this is not all that bad. The current crisis emphasized, again, the importance of a strong public sector when it comes to strategic infrastructure and public goods and services. However, very few would agree that state ownership is similarly desirable for more conventional enterprises; for the small and medium-sized enterprises (SME), and for the corporations.

The ongoing crisis warrants a significant new initiative that will result in systemic and broad-based employee ownership in firms receiving government aid. This would represent a step to a more responsible ownership structure with a great number of positive externalities:

We propose that government aid is channeled to establish employee ownership according to the American Employee Stock Ownership Plan (ESOP). ESOPs are already well-functioning in the US (7000 companies in the US, 14 million employees or 10% of the private workforce) and may easily be adopted in other private property market economies (for example in Europe).

In a nutshell, ESOP is a form of employee ownership that makes use of a dedicated trust-like structure associated with a company, which functions as an internal market for shares. These trust-like entities maintain ownership among the current employees even through generational transitions of workers in a company.

Governments are providing help in different forms and shapes, like direct subsidies, debt abatements, purchasing bad receivables and tax breaks, while the government and developmental banks are providing accessible loans.

ESOPs provides a way to structure government loans to achieve long-term EO. Part of the loan provided by a developmental or state-bank to a company can be channeled through an ESOP trust, which can then use the loan money to buy newly issued or treasury shares from the company.

Direct subsidies, tax breaks, purchased receivables and debt abatements by governments may be similarly translated into ESOP ownership. The value of the aid should be matched by newly issued shares or treasury shares, which are transferred to ESOP trusts.

Each crisis presents a unique opportunity for structural change, but very few of those are used to promote public good. Naomi Klein reasonably fears that coronavirus crisis, like the earlier ones, would yet again direct government aid to serve the interest of the wealthiest.

This time, we need a better and constructive strategy. Governments around the world should, by promoting broad-based employee ownership, give primacy to all the frontline managers and workers whose efforts will restart the real productive economy. The ownership aspect would strengthen cooperation and joint responsibility among employees, two necessary and interrelated features to restore economic vitality in the face of a potential global catastrophe.

_______________

* Izvorno objavljeno v Medium

6 responses

  1. Vse lepo in prav. Ampak kot otrok samoupravljanja in priča ter objekt in subjekt lastninske tranzicije po 1991 se sprašujem:

    “Si ljudje sploh želijo lastništva?”

    Ne tako na prvo žogo, da ali ne, ampak lastništva z vsemi obveznostmi, riziki, skrbmi , ki jih to prinaša.
    Ali si želijo samo oddelati svojih 8 ur, zaslužiti plačo in potem brez nekih poslovnih skrbi živeti svoje življenje?

    Kjer resnični interes obstaja, podprimo ga! Kjer pa ne,…?

    Sam na predhodno samoupravljanje in zdajšnje lastništvo zaposlenih verjetno gledam bolj pozitivno kot večina, pa se kljub temu sprašujem:

    Ali ni to predvsem ideja levo usmerjenih intelektualcev in precej manj delavskega razreda samega?

  2. Pozdravljen Marko, hvala za pomislek. Ki je seveda precej pogost in vsekakor na nek način upravičen. Najprej bi opozoril, kot opozarjam v skoraj vseh mojih tekstih o lastništvu zaposlenih, da to ni povratek k samoupravljanju – samoupravljanje se je “obremenjevalo” z upravljanjem, ne z lastništvom, ki je bilo “družbeno” (beri državno). Mi govorimo o veliko bolj sodobnih konceptih, torej delavskem lastništvu in demokratični (reprezentativni) participaciji zaposlenih pri upravljanju.

    Prvič, bolj “deontološki” pogled. V času suženjstva v ZDA je bilo kar nekaj apologetov suženjstva, ki so branili suženjstvo z različnimi (včasih tudi precej močnimi) argumenti. Govorili so, da si črnci ne želijo svobode oziroma zaposlitve (takrat je postajala alternativa zaposlitvena pogodba), ker so nekako leni, prav tako niti ne bi znali poskrbeti zase kot svobodni ljudje na delovnem mestu in v življenju. “The slaves are all well fed, well clad, have plenty of fuel, and are happy. They have no dread of the future no fear of want. A state of dependence is the only condition in which reciprocal affection can exist among human beings the only situation in which the war of competition ceases, and peace, amity and good will arise…” (George Fitzhugh) In res, nekateri črnci, ki so se znašli v nemilosti sužnjelastniškega razmerja, nikakor niso želeli, da bi kar naenkrat ostali brez gospodarja (kar je pomenilo brez strehe nad glavo, brez kruha ipd.). Torej je bil argument tehnično na mestu. Nekateri apologeti, tisti bolj liberalno usmerjeni, so nadaljevali: “Če je problem prisilnost, pa uvedimo pogodobeno suženjstvo, torej dajmo ljudem priložnost, da se sami odločijo, ali gredo v doživljenjsko služnost ali začasno zaposlitev.” Suženjelastnik, ne gleda na nekatere (jasne) probleme, je običajno poskrbel za sužnje. Celo bolj, kot kapitalist (po argumentu za svojo “lastno produkcijsko sredstvo” bolje skrbiš kot za “najeto produkcijsko sredstvo”). Ne me narobe razumeti, ne delam napačne analogije; ne enačim suženjstva z zaposlitvijo. Enačim pa vaš argument proti so-lastništvu zaposlenih z argumentom nekaterih apologetikov proti osvoboditvi sužnjev. Argument pade na deontološki ravni: Če je določena institucija inherentno problematična, potem ni dovolj, da obstaja prostovoljen sporazum (npr. pogodba), da bi to institucijo upravičila/legitimirala. Poenostavljeno, prostovoljna pogodba ne legitimira vsega. Kritika “solastništva si zaposleni ne želijo” torej ni na mestu. Na mestu je raje ugovor “zaposlitev ni inherentno problematična, torej naj ostane izbira”. Jaz bi potem moral argumentirati, zakaj je zaposlitev pravzaprav inhrenetno problematična in tako naprej. Ampak to je že precej bolj kompleksen in sofisticiran argument, za katerega morda ni prostora v sekciji komentarjev.

    Drugič, empirična opazka – vsekakor je res, da verjetno obstaja veliko zaposlenih, ki si želi ostati v odnosu 8-16, plača, klasični kuča-posao. Vendar pa je napaka, da iz samega pomanjkanja lastništva zaposlenih nsklepamo na nezaželenost lastništva zaposlenih med delavci. Veliko priložnosti za take ureditve za delavce ni, še tisti “družbeno odgovorno” usmerjeni lastniki, ki iščejo možnosti izboljševanja pogojev za delo za zaposlene, gredo v posredno nagrajevanje (višanje plač, daljši dopust, fleksibil delovniko itd.) in ne v neposredno nagrado, solastništvo. Ureditev zakonodaje in vzpostavitev nekaj primerov dobre prakse v Sloveniji (kar z inštitutom tudi delamo) bi/bo verjetno vodilo v spontano razširjenje prakse lastništva zaposlenih, tako kot se je to zgodilo v ZDA (kjer je v okviru ESOP skladov okrog 10% delovne sile zasebnega sektorja, kar pa ni več zanemarljiva številka). Pod-odgovor: Mnoge empirične študije so pokazale, da lastništvo zaposlenih psihološko ne obremeni, raje obratno. Res je, da zahteva izobraževanja, nujna je namrel vzpostavitev kulture lastništva na delovnem mestu in nekaj dodatnega razumevanja logike poslovanja s strani zaposlenih. Vendar pozitivne eksternalije (več svobode v okviru lastnega deovnega mesta in možnost vpliva na to, kako organizirati svoje delo, višje plače in, seveda, kapitalski prihranki) običajno pretehtajo ta del. Če vas zanimajo reference, vam jih z veseljem pošljem.

    Za konec – glede na naše izkušnje v delu s slovenskimi podjetji je jasno, da bo vedno bilo nekaj zaposlenih (vsaj v večjih podjetjih), ki ne bodo želeli biti del so-lastnikov. In čeprav v inštitutu močno priporočamo, da so vključeni vsi zaposleni (ker je to in pravično in produktivno), seveda projekt lastništva zaposlenih za podjetje ne bi padel v vodo, če se samo-izključita eden ali dva delavca… Vendar pa se iz ESOP prakse izkaže, da ko dobor informiraš zaposlene, kaj solastništvo pravzaprav pomeni, ni velikih problemov s tem.

    Tej Gonza

    • Tej, da se razumemo; podprimo sheme lastništva povsod tam kjer obstaja dovolj močan interes za to in so delavci pripravljeni nosti tudi negativne posledice tega lastništva. (Npr. : koliko delavcev je pripravljeno zastaviti lastno hišo za obveznosti podjetja?) Ob predpostavki seveda, da to ne posega na silo v obstoječa lastniška razmerja.

      Tudi v okviru obstoječega sistema obstaja možnost, da skupina ljudi organizira skupno podjetje. Vendar moje (sicer statistično nereprezentativne) izkušnje kažejo, da imamo slovenci včasih zelo velik kulturen problem s partnerstvom in da te sheme delujejo težko in včasih z veliko težavami. Tudi interne informacije iz podjetij, ki veljajo za uspešne primere delavskega solastništva niso vedno tako zelo pozitivne kot se mogoče zdi opazovalcem od zunaj. Marsikatera izmed njih se soočajo s težkimi kulturnimi in organizacijskimi težavami, ki so pogosto zelo enostavno in hitro rešljiva v tradicionalnih okoljih. Tudi ta okolja niso vedno stimulativna za vse vrste sodelavcev. So pa seveda tudi izjeme in pozitivni primeri.

      Po drugi strani pa še obstajajo kulturni nastavki (da ne govorim o kolektivnem nezavednem v Jungovem smislu) skupnega upravljanja stvari v slovenski družbi. Le ta je daleč v zgodovini, še od rimskega Norika pa do Karantanije in vse do 2. sv. vojne poznala koletivno urejanje skupnega življenja in lastnine. Zato ni čudno, da se je ideja samoupravljanja “prijela” v Sloveniji bistveno bolj kot v ostalih delih Juge. Tudi še vedno vztrajam, pa sem hočeš nočeš kapitalist, pri tezi, da se je slovenska družba po letu 1991 pobrala tako hitro in uspešno, kljub izjemni krizi (večina se še danes ne zaveda kakšen fenomenalen dosežek je bil način kako se Slovenija “pobrala” po 1991), prav zaradi dediščine samoupravljanja. Ker ljudem ni bilo vseeno, ker je sistem omogočal mehko prilagoditev zmanjšanemu agregatnemu povpraševanju. Veliko ljudi se ne zaveda, da je večina prestrukturiranja (približno 200.000 delovnih mest) po 1991 oz. v desetletju do 2000 potekala še v samoupravnih podjetjih. Privatizacija pride večinoma šele pozneje.

      Tako da, dajmo podprimo te poskuse z davčnimi in drugimi ukrepi, pri tem pa se zavedajmo tudi preteklih (tudi slabih) izkušenj in počnimo to z občutkom za praktično (brez pretiranega ideologiziranja), z zgledom in ne na silo.

    • V primeru likvidnostne krize podjetij so običajno zaposleni v prvi vrsti rafala nižanja stroškov. V ZDA je ravnokar padel rekord za največje število novih brezposelnih v nekem obdobju, mislim, da v enem tednu. Mislim, da je rekord z okrog 6 milijoni brezposelnih prekoračen za šestkrat. V Sloveniji zaradi delu nekoliko prijaznejše zakonodaje ta številka (še) ni tako visoka, so pa nasrkali prekarci, ki se jih je brez večjih težav mogoče znebit iz plačilnih list; ogromno je primerov, ko so iz danes na jutri padli v revščino (in na zavod). Seveda v številnih primerih tudi podjetniki in lastniki utrpijo upad osebnih prihodkov, nihče tega ne zanika. Vendar je jasno, da oni veliko lažje premostijo to obdobje kot zaposleni/delavci, ker imajo v povprečju veliko večje premoženje. Tako da bi rekel, da je v obstoječem sistemu tveganje ultimativno na delavcih. Pravzaprav je to ‘no-brainer’, razen za tiste, ki so ujeti v neoklasičnih ekonomskih modelih.

      Pri lastništvu zaposlenih se je izkazalo, da se tveganje običajno lepo “porazdeli”, zaposleni pa imajo tudi več kapitalskih prihrankov in tako nekaj zaledja. Tale članek na primer govori o tem, kako je Mondragon v tem smislu prekrmaril čez prejšnjo krizo – https://www.theguardian.com/world/2013/mar/07/mondragon-spains-giant-cooperative Obstajajo tudi številne empirične študije, ki so dokazale, da imajo podjetja v lastništvu zaposlenih v časih krize veliko nižjo stopnjo odpuščanja (in tudi manjšo stopnjo likvidacij). Lahko pošljem reference, če vas zadeva zanima.

      • Tej, kar se tveganja tiče. Ko se gleda podjetmike se vidi samo tiste, ki so uspeli. Da na vsakega pride še najmanj 5 takih, ki so delali od jutra do večera, pa jim ni uspelo, ali pa so celo izgubili vse, tega ne vidi nihče.

        Podjetja lahko socialno funkcijo prevzamejo do določene meje, kasneje pa mora to prevzeti država tudi s pomočjo ustrezne obdavčitve.

%d bloggers like this: