In še drugi del fascinantne razlage profesorja Alfreda McCoya, tokrat o tem, kako bo Kitajska brez enega samega strela počasi zavzela Tajvan (morda zveni kot proameriška in antikitajska propaganda, vendar je zanimiva in plavzibilna). McCoy je potegnil paralelo s kitajskim zavzetjem južnokitajskega morja, kjer je postopoma začela patruljirati, nato graditi umetne otoke, nato nanje postavila vojaške opazovalnice, nato majhne vojaške baze in nato de facto prevzela kontrolo nad najbolj prometnim pomorskim koridorjem. Kitajska lahko Tajvan obkroži, ga transportno in komunikacijsko odreže od sveta, lahko samo nenehno patruljira v vodah okrog Tajvana ali nenehno preleta njegov zračni prostor in moti njegovo transportno povezavo. Brez enega samega strela. … dokler se Tajvan sam ne sprijazni s tem, da ne more biti neodvisen od Kitajske. In če bi ZDA posredovale, v tej vojni ne morejo zmagati, ker enostavno nimajo toliko vojaških baz in opreme v bližini, kot jih ima Kitajska na svojem pragu in z 2,500 jedrskimi konicami.

Toda Tajvan je morda šele prva domina procesu razpadanja ameriške hegemonije v Aziji in Pacifiku, vsaj tako si ameriška politična elita to predstavlja, zato se ZDA Tajvana tako oklepajo.

I think, so far, based on the last few decades of performance by both powers, we could establish a clear contrast between the way the U.S. has exercised its hegemony since it became unipolar power at the end of the Cold War in 1991 and the way China is going about its business. And for most Americans, I think hegemony means military power. And I think we have to get out of that mindset, and realize that we’re dealing with another power, which has another way of running its world system.

You think about it, you know, in the last few decades, the United States has fought two disastrous wars, one in Iraq, the other in Afghanistan. Currently we have the Joint Special Operation Command, last time I looked, had its forces arrayed in 75 percent of the countries on the planet, OK? Sometimes it goes down to a mere two-thirds. So, as Americans, we equate the exercise of global hegemony with military power. That’s not the way China does its business.

Nadaljujte z branjem→

Zgodovinar Alfred McCoy (avtor “The Rise of China (and The Fall of the U.S.?): Tectonic Eruptions in Eurasia Erode America’s Global Power.”) je podal izjemno dober poljudni opis kitajskega načina zavzetja Evrazije. Medtem ko so ZDA po drugi svetovni vojni Evrazijo zasedle z orožjem (z Natom v Evropi in z bilateralnimi sporazumi v Aziji o namestitvi ameriških baz), je Kitajska Evrazijo zavzela brez orožja. V tihih, neopaznih 10 letih (med 2013 in 2023) je s tisoč-milijardnimi investicijami v izgradnjo infrastrukture (z železnico in pristanišči) povezala Azijo, Evropo in Afriko ter jih povezala s trgovino. Kitajska je tista, ki danes nadzira geopolitiko v Evraziji. Kitajska je tista, ki mediira v sporih in jih rešuje. In ne Washington, pač pa Peking je dvor, kamor pridejo tisočletni smrtni sovražniki suniti (S. Arabija) in šiiti (Iran) podpisat “mirovni sporazum”. In Peking je tisti, kamor se pridejo poklonit z namenom delati posel in ne vojne latinskoameriške države (predsednik Lula). In Peking je tisti, kamor se pridejo poklonit evropski voditelji (nemški kancler Scholz in francoski predsednik Macron) in simbolično pokazat, kdo je novi vladar Evrazije. In ne Washington, pač pa Peking je tisti in edini, ki ga priznavata tako Rusija kot Ukrajina, da lahko mediira pri reševanju njunega konflikta. In Peking je tisti, ki bo po neuspehu Rusije in ZDA prevzel Afganistan. Fascinantno je, kako je Kitajska nadigrala ZDA v Afganistanu, ko je Afganistan obkrožila s sporazumi s sosednjimi državami ter izolirala ameriške sile, dokler se te niso raje umaknile, nakar pa po nekaj mesecih vstopila v Afganistan – ne z vojsko, pač pa s trgovinskim sporazumom.

Potrebujete še kak lepši dokaz, kako je Kitajska brez ene same vojaške baze, brez enega samega strela, brez ene same vojaške grožnje postala hegemon več kot polovice sveta? In najbolj fascinantno pri vsem tem je, kako je Kitajska to naredila povsem potiho, brez ene same erupcije, brez enega samega konflikta od tistega dne septembra 2013, ko je kitajski predsednik Xi Jinping na Nazarbayev University v Kazahstanu napovedal “One Belt One Road iniciativo” ter kitajske investicije v potrebno infrastrukturo na tej kopenski in pomorski integraciji Evrope, Azije in Afrike. V teh neopaznih desetih letih je Kitajska prevzela več kot pol sveta.

Nakar se nekega jutra ameriška politična elita zbudi v šoku nenadnega spoznanja, da jim je Kitajska zasedla politično igrišče…

Nadaljujte z branjem→

Za razliko od Schindlerjeve liste za reševanje življenj ta lista označuje države, ki so jih ameriške sile zbombardirale po letu 1945:

• Japan 6.08 and 9.08 1945
• Korea and China 1950-53 (Korean War)
• Guatemala 1954
• Indonesia (1958)
• Cuba (1959-1961)
• Guatemala (1960)
• Congo (1964)
• Laos (1964-1973)
• Vietnam (1961-1973)
• Cambodia (1969-1970)
• Guatemala (1967-1969)
• Grenada (1983)
• Lebanon (1983, 1984) (hitting targets in the territories of Lebanon and Syria)
• Libya (1986)
• Salvador (1980)
• Nicaragua (1980)
• Iran (1987)
• Panama (1989)
• Iraq (1991) (Gulf War)
• Kuwait (1991)
• Somalia (1993)
• Bosnia (1994, 1995)
• Sudan (1998)
• Afghanistan (1998)
• Yugoslavia (1999)
• Yemen (2002)
• Iraq (1991-2003) (joint US and British troops)
• Iraq (2003-2015)
• Afghanistan (2001-2015)
• Pakistan (2007-2015)
• Somalia (2007-2008, 2011)
• Yemen (2009, 2011)
• Libya (2011, 2015)
• Syria (2014-2015)

Vir: Twitter

Originalni Washingtonski konsenz (WK) je bil namenjen temu, da postavi pravila državam v razvoju, ki jih morajo spoštovati v globaliziranem svetu. Skrival se je za strokovnostjo kao “empirično potrjenih” optimalnih ekonomskih konceptov, kot sta jih propagirali IMF in Svetovna banka, v resnici pa je šlo za podreditev  držav interesom ameriške “rules based” svetovne ureditve. Temeljil je na povsem prostem tržnem gospodarstvu, neovirani prosti trgovini in investicijah. Originalni WK je bil neoliberalizem, skondenziran v 10 točkah.

V novem Washingtonskem konsenzu je prejšnja “stroka” dala mesto geopolitiki oziroma nacionalni varnosti ZDA. V tem novem “Konsenzu” ni nobenega konsenza. Novi WK je ameriški protekcionizem. Prosti trg in neovirano globalno  trgovino je zamenjal enostranski ameriški protekcionizem izjemno slabega tipa, ki ima dva cilja. Prvi je omejiti Kitajsko v razvoju in da tehnološko, gospodarsko in vojaško ne bi prehitela ZDA. Drugi pa je ohraniti ameriško hegemonijo, dominantno vlogo v fragmentiranem, multipolarnem svetu. Oboje je ultimativni imperativ Washingtona, ne glede na ceno. “Nacionalna varnost” je odrinila in izrinila ekonomske argumente. Problem pa je, da se neokonzervativni kreatorji novega WK ne zavedajo, da bolj agresivno se ZDA zapirajo, da bi ohranile globalno prevlado, hitreje jo izgubljajo. Svet (še) ni pripravljen na protekcionizem iz 1960 ali 1970-ih let, države si večinsko še želijo globalizacije in trgovine, zato se obračajo h Kitajski, ki ima enak interes. V protekcionizmu vsi izgubljajo, vsak ekonomski učbenik s poglavji mednarodne ekonomike se trudi to pokazati. Globalizacija prek specializacije omogoča izkoriščanje lastnih primerjalnih prednosti. Vendar pa globalizacija, za razliko od originalnega WK, potrebuje tudi industrijsko politiko, torej državne politike, ki spodbujajo razvoj panog s primerjalnimi prednostmi.

The new Washington consensus is different to the old in three key respects. First, Washington is no longer the uncontested Rome of today’s world. It has competition from Beijing. The new consensus is thus largely confined to Washington itself rather than the swaggering US that set the global standards after the end of the Cold War. It is an American political consensus with Donald Trump its harshest exponent. He talks of how trade with China has created “American carnage” and led to the “rape” of America. Joe Biden’s language is far gentler but his enforcement is more rigorous. Biden’s policy is Trumpism with a human face.

Nadaljujte z branjem→

Nearly a year ago, this newsletter tried to call attention to the unfortunate influence that the Institute for the Study of War—an arms-industry-funded think tank with neoconservative roots—was having on American journalism. ISW, by providing frequent and authoritative-sounding updates on the Ukraine war, complete with detailed battlefield maps, had become a go-to source for MSM reporters. As a result, media reports about the war tended to overstate Ukrainian battlefield successes, understate Russian ones, and in various other ways cloud Americans’ understanding of the war.

Well, it’s taken a while, but the conventional wisdom is starting to catch up with this assessment. This week a number of respected military analysts complained on Twitter about ISW, and their complaints reached a kind of critical mass.

Shortly after ISW said this week’s drone strike on the Kremlin was “likely” a false-flag attack staged by Russia, intelligence analyst Nathan Ruser dismissed this view as a “hunch” and said the think tank was “becoming a major problem in the media ecosystem.” Ruser lamented that this “(bad) opinion” rendered by ISW would be treated “as fact by many journalists who print what they say verbatim.”

Nadaljujte z branjem→

Ta teden je precej vznemirjenja povzročil odstop Geoffreya Hintona v Googlu in njegov svareči intervju v New York Timesu glede nevarnosti razvoja aplikacij z generativno umetno inteligenco (GPT). Hinton je boter sodobne GPT tehnologije (ima izjemen družinski (pra-pravnuk Booleovih) in znanstveni background (izjemno citirane članke na področju uporabe nevronskih mrež)). Pred desetletjem in pol je svoje podjetje, ki je baziralo na tehnologiji nevronskih mrež (sedaj znano kot GPT), prodal Googlu za 44 milijonov dolarjev in nato postal direktor v Googlu za razvoj aplikacij umetne inteligence (UI). Njegov varovanec, njegov nekdanji doktorski študent in soavtor Ilya Sutskever je Google zapustil že pred leti in postal glavni razvojnik pri OpenAI in nadzoroval gradnjo ChatGPT. Hinton naj bi Google zapustil zato, da bi lahko javno spregovoril o nevarnosti nenadzorovanega razvoja in uporabe alikacij UI.

Zdaj pa od trivie k bolj zanimivemu delu. Zakaj je Hinton danes za 180 stopinj zamenjal svoja stališča in javno spregovoril o nevarnosti aplikacij UI? Tukaj pride v igro moj najljubši non-fiction pisatelj Robert Wright (avtor “The Moral Animal“, “Nonzero: The Logic of Human Destiny“, “The Evolution of God” itd.), ki je pred štirimi desetletji intervjujal “takrat obskurnega” Hintona za svoj članek o umetni inteligenci za nek “obskurni” znanstveni časopis. Wright je šel prebrat svoj tedanji članek in nenadoma se mu je posvetilo, kar je pred štirimi desetletji pisal in mislil, da razume. V osnovi gre preprosto za to, ali algoritmi UI, naučeni na veliki količini tekstov, na osnovi zaporedja besed zgolj samodejno dopolnjujejo tekst, ko jim daste nekaj besed ali pa razumejo smisel stavka. Drugače rečeno, gre za razliko med “besedo” (kot kodo sestavljeno iz znakov) in “konceptom” (razumevanjem tega, kaj besede pomenijo). Se pravi, ali lahko algoritmi UI, ki temeljijo na nevronskih mrežah in interakcijah med različnimi informacijami, “razumejo” tudi nianse v besedah in s tem “razumejo” čustva.

In tukaj pride twist: programerji, ki so sprogramirali aplikacije UI, vanje niso mogli vprogramirati razumevanja besed in čustev, lahko so zgolj sprogramirali, da se na podlagi številnih paralelnih procesov “razmišljanja” (prek signalov v nevronskih mrežah, enako kot v človeških možganih)  algoritmi UI učijo. In če se ti algoritmi AI učijo kot človeški možgani, potem – hipotetično – zaradi velike količine informacij, ki jih imajo na voljo in ki jih lahko ekspresno obdelajo, lahko postanejo tudi bolj “pametni” od ljudi. Wright:

Nadaljujte z branjem→

Wolfgang Munchau je postavil edino logično vprašanje v zadevi Huawei. Problem najbrž ni v tehnološki dovršenosti Huaweia ali v tem, da bi kitajska komunistična partija prisluškovala italijanski mafiji ali Janezu iz Šentflorjana, pač pa v tem, da če gredo podatki prek 5G mreže na Kitajsko, do njih ne morejo Američani. Ameriške obveščevalne agencije pa seveda želijo obdržati monopol nad spremljanjem vseh elektronskih komunikacij.

Italian, German and Belgian police scored a huge success two days ago in their fight against the ’Ndrangheta, the Calabrian mafia organisation, which operates like a European corporation. We are not interested in police stories, but a snippet peaked our interest that has some relevance to a debate much more central to our reservation. It is about data security.

The German police said they had trouble locating the most senior members of the crime ring in the past because they could not locate them. The ’Ndrangheta used to be old-school. They did not use mobile phones, and preferred to drive hundreds of kilometres in their cars to meet up. The German end of the raid succeeded this time because police were able to locate the mobile phone of one of the main suspects. The interesting question for us is how did they do this?

Nadaljujte z branjem→

Wolfgang Munchau v Eurointelligence piše o tem, da je namera držav Evropske unije, da bi začasno zamrznjena sredstva Rusije trajno zaplenili in jih uporabili za povojno obnovo Ukrajine, pravno sporna in predstavlja nevaren precedens. Je v nasprotju z načeli pravne države, za katere se zavzema Evropska unija. Ko interesi geopolitike izrinejo pravo, smo na nevarnem teritoriju erozije zaupanja v pravno državo in mednarodne sporazume.

Moje mnenje je, da Rusija seveda mora plačati za vojno škodo, ki jo je, ki jo in ki jo še bo povzročila v Ukrajini. Vendar je najbolj smiselno, da – po doseženem mirovnem sporazumu – to vojno škodo plača na enak način kot Nemčija po drugi  svetovni vojni. Po prvi svetovni vojni so v Versailskem sporazumu Nemčiji naložili nevzdržno visoke reparacije, kar je – kot je takrat v posebni knjigi (The Economic Consequences of the Peace, 1919) ocenil najbolj lucidni ekonomist 20. stioletja John Maynard Keynes, ki je bil del britanske pogajalske skupine in iz nje protestno izstopil – kot nevzdržno katastrofo za Nemčijo. Zaradi teh reparacij je Nemčija kmalu zapadla v gospodarsko depresijo in hiperinflacijo, kar je v posledici omogočilo vzpon Hitlerja. Izučeni s to napako, so zavezniki po drugi svetovni vojni Nemčiji odpisali del vojne škode iz prve svetovne vojne, plačilo preostale škode in vojne škode, povzročene v drugi svetovni vojni, pa instrumentalizirali v obliki deleža prihodkov od nemškega izvoza. Drugače rečeno, del svojih letnih izvoznih prihodkov je Nemčija nato desetletja namenjala prizadetim državam kot poplačilo povzročene vojne škode. S tem so Nemčiji omogočili gospodarsko rast in jo motivirali k čim večji izvozni aktivnosti.

Smiselna rešitev bi na tej osnovi bila, da Rusija za poplačilo vojne škode, ki jo je povzročila v Ukrajini, nameni del svojih prihodkov od izvoza nafte in plina. Treba je oceniti škodo (lani do junija je bila s strani Svetovne banke in Evropske komisije ocenjena na 350 do 500 milijard dolarjev), določiti letno dinamiko poplačevanja te škode ter določiti znesek (denimo X dolarjev/sodček oziroma Y dolarjev / m3 plina) na izvožene količine energentov v zahodne države.

Nadaljujte z branjem→

Malce je sicer propagande v spodnjem tvitu, ampak tako približno izgleda sedanja situacija državam v razvoju: Kitajska je za mir, ZDA pa netijo vojne. Kajti mir za države v razvoju pomeni možnost trgovine, rasti in razvoja. Sodelovanje v ameriško-induciranih vojnah pomeni nazadovanje in mizerijo. Katero stran bodo izbrale, očitno ni več dilema.

China wants peace and the US wants wars — this is the situation now due to structural characteristics of the two economic systems. China wants peace because its economy is based on production, infrastructure and trade. Peace means Chinese trains and ships can move around freely importing and exporting goods. Peace means Chinese engineers can build bridges and dams. Peace means Alibaba can get customers from Syria and Iraq.

On the other hand, the US engine is running on dollar vaporware, which can be sustained only by a Ponzi scheme, which needs a continuous supply of buyers.

Peaceful and prosperous countries are not going to buy US debt. They are going to trade in local currencies. They are going to create trade blocs like BRICS. A peaceful and prosperous Middle East will start selling oil for Yuan. Saudis will use oil profits to build futuristic cities (Neom) rather than buy US weapons. Peaceful and prosperous countries will invest in colleges, R&D, manufacturing and technology. Soon they will be competing with US companies. Look at China over the last 40 years. What happens next in the world will depend on the intelligence of human beings.

Unfortunately, maintaining peace is 100x more difficult than starting wars.

Vir: Twitter