Svet ECB je danes sledil jastrebom v svojih vrstah in dvignil obrestno mero za 0.75% (največ v zgodovini). Pri tem se ni oziral na to, da je inflacija v evro območju pretežno (med dvetretjinsko in tričetrtinsko) ponudbene narave (glejte sliko spodaj) in da tovrstne inflacije centralna banka ne more znižati z ukrepi, ki vplivajo na povpraševanje. Natančneje, ne more je znižati, brez da bi z visokim dvigom obrestnih mer ter daljšim vztrajanjem pri visokih obrestnih merah, dokler se ponudbeni šoki sami ne odpravijo, gospodarstvo poslala v globoko in trajno recesijo (s tem centralna banka dejansko ustvari stagflacijo). Centralne banke namreč za razliko od povpraševalne narave inflacije (pregrevanje gospodarstva zaradi visokega povpraševanja) pri ponudbeni inflaciji ne morejo odpraviti vzrokov zanjo – ne morejo povečati ponudbe nafte in plina, ne morejo ustvariti dodatne ponudbe surovin in inputov in ne morejo znižati njihovih cen.

Danes mnogi očitajo centralnim bankam razvitih držav, da so lani po začetku rasti cen, ki je sledila post-kovidnemu odpiranju gospodarstev (april 2021), zamudile. Da so živele v napačnem prepričanju, da je inflacija zgolj prehodne narave in da se bo umirila po začetnem šoku. S tem naj bi omogočile, da se je inflacija razrastla in se vgradila v stroške. Vendar ti kritiki, kot kaže analiza The Economista, nimajo prav. Države, ki so začele takoj in preventivno z drastičnim dvigovanjem obrestnih mer, danes glede stopnje inflacije niso nič na boljšem, kot države, ki so s tem počakale.

Nadaljujte z branjem→

Če se je kdo začudil nad tišino iz Nemčije, ko so ji razstrelili plinovoda Severni tok 1 in 2, za to ni potrebe. Prvič, bilo je jasno, kdo je v ozadju. In drugič, Nemčija si ne more privoščiti, da bi protestirala pri diverzantu. Ker jo slednji lahko preprosto ugasne, če bi Nemčija kakorkoli protestirala.

Meni najboljši del iz filma Snowden se začne pri minuti 55:55, ki govori o tem, kako so ZDA – po tem, ko so njihove varnostne službe dobile popolni vpogled v vso elektronsko komunikacijo ljudi v zahodnih in zavezniških državah, tako navadnih ljudi kot vseh ključnih politikov, gospodarstvenikov in drugih javnosti osebnosti – prevzele nadzor tudi nad vso kritično infrastrukturo v nekaterih državah. Tako da so denimo v operacijske sisteme njihovih elektroenergetskih sistemov, vodooskrbnih sistemov, bolnišnic itd. namestile “implatante”, virusne “črve”, ki jih lahko sprožijo na daljavo. In v trenutku ugasnejo luči, zaustavijo promet, oskrbo z vodo, bolnišnice, če država ne bi bila več kooperativna z ZDA.

Delček Snowdnovega monologa:

»…and we didn’t stop there. Once we owned their communication system we started going after their physical infrastructure. We’d slip these little sleeper programs into power grids, dams, hospitals and the idea was if the day came when Japan was no longer an ally it’d be the lights out. And it wasn’t just the Japanese we were planning malware. Mexico, Brazil, Germany, Austria. I mean, China I can understand, or Russia or Iran, Venezuela, okay, but Austria?

…

The truth sinks in that, no matter what justification you’re selling yourself, this is not about terrorism. Terrorism is the excuse. This is about economic and social control. And the only thing you’re really protecting is the supremacy of your government.«

Nadaljujte z branjem→

Na vprašanje, kako huda bo recesija, vam nihče ne more odgovoriti s stopnjo verjetnosti, ki bi presegala oktobrsko jutranjo temperaturo. V resnici na ljubo naš UMAR po letošnji 5-odstotni rasti za naslednje leto napoveduje – pozitivno – rast BDP v višini 1.4%. UMAR seveda dodaja, da so tveganja v mednarodnem okolju ogroma in močno odvisna od poteka vojne v Ukrajini, razmer na energetskih trgih, zaostrovanja monetarnih politik zaradi inflacijskih pritiskov, ohlajanja gospodarske rasti na Kitajskem itd. V primeru realizacije teh negativnih tveganj bi lahko bila rast BDP v naslednjem letu nižja za 1.5 do 2 odstotni točki od osnovnega scenarija. Torej recesija je možna, lahko pa je tudi ne bo.

Podobno hladno – tople so ocene Evropske komisije in ECB. V osnovi ne predvidevajo recesije naslednje leto, lahko pa ta nastopi zaradi realizacije tveganj, povezanih s pomanjkanjem plina, cenami energentov in dezinflacijsko politiko.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Nedavno sem poslušal predstavitev knjige “Tu se ne bo nikoli več šivalo” avtorice dr. Nine Vodopivec, v kateri se ukvarja predvsem z antropološkimi vidiki dogajanj v Muri in celotnem Pomurju. Glavni poudarek njenega raziskovanja je bilo zato v spremljanju zaznavanja ljudi, delavk, ko se jim je pred očmi “sesuvalo” njihovo podjetje. Kljub težkemu delu, je bilo to pomemben del njihovega življenja in stečaj firme ter izgube delovnih mest so razumljivo povzročile ogromne travme med ljudmi.

Med poudarki knjige pa smo lahko prebrali tudi ocene (predvsem domačinov), da je bilo zaprtje tovarne Mura leta 2009 bolj kot ne politična odločitev in da bi firma lahko nadaljevala s poslovanjem. In to kljub temu, da je bilo na drugi strani delo v tovarni vse težje, pritiski na zaposlene so bili v letih pred zaprtjem vse večji, delo pa vse manj spoštovano. V knjigi je vzporedno izpostavljen tudi upad industrializacije tako v Prekmurju kot v celotni državi.

Čeprav je z leti tovarna Mura postala že del zgodovine, ni odveč pogledati, do kakšnih sprememb je na gospodarskem področju od takrat prišlo v Pomurju. Seveda je to tematika za več knjig, a verjetno je zanimivih tudi samo nekaj ključnih poudarkov in ekonomskih kazalcev (sicer na poenostavljen način) kot dopolnilo antropološkemu pogledu avtorice knjige.

Nadaljujte z branjem→

Večini ljudi, ki je pogledala javne finance Ukrajine, je kristalno jasno, da slednja ne more več prav dolgo pokrivati stroškov vojne. Prav tako je jasno, da teh stroškov vojne ne more pokriti iz sredstev tuje pomoči. Do sedaj je Ukrajina mesečno dobivala med 2.5 in 3 milijarde dolarjev tuje pomoči, ZDA in EU sta obljubile, da bosta mesečno prispevala vsaka po 1.5 milijarde (dolarjev oziroma evrov). Vendar to ne zadostuje za pokrivanje povečanih javnih izdatkov. Ob dodatnih stroških vojne ukrajinska vlada pokriva še temeljni dohodek za prebivalstvo ter subvencije podjetjem. Treba je vedeti, da je ukrajinski BDP letos upadel okrog 35%, da je en milijon ljudi ostal brez službe ali dela skrajšan delovnik in da je 10 milijonov ljudi razseljenih. Doslej je bila največji financer proračuna Ukrajine njena centralna banka, kar je postalo iz vidika inflacije nevzdržno in ki je zahtevala, da večje breme financiranja proračuna prevzame ministrstvo za finance prek izdaje obveznic po višji obrestni meri. Končalo se je z odstopom guvernerja centralne banke v skrivnostnih okoliščinah in begom v tujino. Proti njemu je bila uvedena preiskava zaradi korupcije. Kar se zgodi vsem, še noben od zadnjih treh guvernerjev ni zdržal na funkciji več kot tri leta.

Jasno je, da bo tudi volja tujih vlad glede finančne pomoči kmalu uplahnila (od denimo obljubljenih 9 milijard evrov pomoči na donatorski konferenci je EU do sedaj mobilizirala le 1 milijardo evrov) in da bo breme tega padlo na ukrajinske subjekte. In v to smer gredo tuji nasveti. Denimo naj Ukrajina uvede progresivno dohodnino (zdaj ima 18% enotno stopnjo), da naj poveča “davek za vojno” (ki zdaj znaša 1.5%) in da naj z njim obremeni tako dohodke od dela kot kapitala kot dobičke podjetij ter poveča davek na luksuz. Nadaljujte z branjem→

Japonska je bila po drugi svetovni vojni najhitreje rastoča država skozi štiri desetletja, nato pa je leta 1991 zapadla v finančno krizo, iz katere se ni več pobrala. Začelo se je z enim izgubljenim desetletjem, zdaj je vstopila že v četrto izgubljeno desetletje. Povprečna gospodarska rast je pod 1%, stopnja inflacije pa med 0 in 0.5% (deflacija). Medtem ko se ekonomisti predvsem ukvarjajo z razlogi, zakaj je japonska sekularna stagnacija tako persistentna (od padajoče produktivnosti, nizke demografije do specifičnih kulturnih vzorcev), pa je manj znan trigger (sprožilec) japonskega strmoglavljenja. Na to me je opozoril študent Žiga Bukovec, ki pri meni dela magistrsko nalogo s področja sekularne stagnacije. Na stvari, ki jih prej nisem povezal. Bodite pozorni.

Res je splošno znano, da se je “japonizacija” Japonske začela z globoko finančno krizo kot posledice poka nepremičninskega in kapitalskega balona, manj znano pa je, kaj je privedlo do obeh balonov. Zgodba gre takole. Prvi del: Japonska je bila v 1970-ih in 1980-ih letih kot demokratična različica sedanje Kitajske – visoko rastoča, s svetovnimi industrijskimi šampioni. Leta 1989 se je 32 japonskih podjetij uvrstilo na seznam 50 največjih podjetij na svetu po tržni kapitalizaciji, do leta 2018 jih je večina izpadla s te liste, med prvih 50 je ostala le Toyota. Japonska podjetja so prevzemala druga podjetja – od železarn do holivudskih studijev. In ker so japonski izvozniki postali premočni, predvsem na področju avtomobilske industrije, so ZDA Japonsko prisilile v (sedaj s strani WTO prepovedan) aranžma “prostovoljnih izvoznih omejitev“, s katerimi je Japonska s kvotami omejila svoj izvoz avtomobilov v ZDA. Japonska podjetja pa so nato to omejitev preskakovala tako, da so začela odpirati podružnice v ZDA in tam proizvajati za ameriški trg.

Nadaljujte z branjem→

Wofgang Munchau piše o ohladitvi nemško – francoskih odnosov. Formalno zaradi soliranja Nemčije pri pivotiranju pisma o nameri o vzpostavitvi skupne evropske zračne obrambe, ki temelji na nakupu izraelskega sistema (tudi Slovenija je ena izmed 14 držav, ki je podpisala to pismo o nameri). Francija se je zavzemala za samostojen sistem, ki bi Evropi zagotavljal tudi večjo avtonomnost in neodvisnost od ZDA (Izrael je pač neformalno ameriška zvezna država, in to ena izmed vodilnih). Državi sta na različnih bregovih tudi glede energetske politike, kar se kaže v divergentnih stališčih glede cenovne kapice za plin. Sicer pa se odnosi med državama ohladili po slovesu Merklove, ki je še znala diplomatsko urediti ključne EU politike s Francijo, preden se je o njih razpravljalo na ravni Sveta EU, medtem ko se Scholz ukvarja večinoma le še s svojo težavno skrajno levo – zelo desno koalicijo in kako obdržati Nemčijo nad vodo.

Nemčija ima trenutno na prvi pogled bistveno večje skrbi, saj je razpadel njen poslovni model, ki je temeljil na poceni ruskem plinu, dostopu do kitajskega trga in obrambni zaščiti s strani ZDA. Nemčija mora zdaj reinventirati svoj poslovni model in se nima časa ukvarjati z EU zadevami. In to načeloma sploh ni slabo. Ko se namreč Nemčija in Francija poenotita, običajno pomeni, da so Nemci k francoski obsesiji s federalizmom dodali nemško računovodsko disciplino. Tako smo dobili skupno valuto evro, pakt o stabilnosti in rasti, fiskalni pakt s fiskalnim pravilom ter politiko varčevanja. Če ohladitev nemško – francoskih odnosov pomeni manj (škodljivih) skupnih evropskih politik in več nacionalne avtonomije, dajmo prižgat še kakšno molitveno svečo.

Nadaljujte z branjem→