Na vprašanje, kako huda bo recesija, vam nihče ne more odgovoriti s stopnjo verjetnosti, ki bi presegala oktobrsko jutranjo temperaturo. V resnici na ljubo naš UMAR po letošnji 5-odstotni rasti za naslednje leto napoveduje – pozitivno – rast BDP v višini 1.4%. UMAR seveda dodaja, da so tveganja v mednarodnem okolju ogroma in močno odvisna od poteka vojne v Ukrajini, razmer na energetskih trgih, zaostrovanja monetarnih politik zaradi inflacijskih pritiskov, ohlajanja gospodarske rasti na Kitajskem itd. V primeru realizacije teh negativnih tveganj bi lahko bila rast BDP v naslednjem letu nižja za 1.5 do 2 odstotni točki od osnovnega scenarija. Torej recesija je možna, lahko pa je tudi ne bo.

Podobno hladno – tople so ocene Evropske komisije in ECB. V osnovi ne predvidevajo recesije naslednje leto, lahko pa ta nastopi zaradi realizacije tveganj, povezanih s pomanjkanjem plina, cenami energentov in dezinflacijsko politiko.

Negotovost je dejansko ogromna. Zaustavitev dobav ruskega plina lahko močno prizadene predvsem srednjeevropske države, katerih industrija je najbolj odvisna od njega. Po ocenah IMF bi v primeru hladne zime in redukcij plina BDP v Madžarski, Češki in Slovaški upadel za 3 do 6% glede na osnovni scenarij. V Nemčiji in Sloveniji pa za 2 do 3%. V osnovi en mesec zaprtja polovice industrije zaradi pomanjkanja plina ali njegovih visokih cen odnese za okrog 1% BDP. K temu pa je potrebno prišteti še posredne učinke zaradi trgovinske povezanosti med državami, predvsem na Nemčijo. Če bodo nemška industrijska podjetja morala zapreti vrata, bo to zmanjšalo povpraševanje po komponentah pri partnericah.

Do sedaj so negativni učinek na ohlajanje gospodarstev odigrale predvsem visoke cene energentov. V Nemčiji so denimo podjetja z zmanjšanjem proizvodnje zmanjšala porabo plina za šestino, pri nas je Talum zmanjšal proizvodnjo primarnega aluminija za skoraj 90%, železarne pa proizvodnjo jekla za okrog 30%.

Pozitivno je, da se donedavno rekordne cene energentov hitro zmanjšujejo. Razloga sta manjše povpraševanje industrije zaradi prostovoljnega zmanjšanja proizvodnje vsled visokih cene energije ter zaradi drsenja v recesijo. Hkrati so evropske države že napolnile skladišča plina med 90 in 95%, kar zmanjšuje povpraševanje po plinu in zaradi česar se pred španskimi terminali za utekočinjen zemeljski plin (UZP) že delajo čakalne vrste tankerjev s plinom. Cene plina in nafte utegnejo v naslednjih dveh mesecih zaradi presežne ponudbe celo upasti na tako nizke ravni kot v času Covida. Seveda pa se je treba zavedati, da je ta pozitiven učinek posledica stagnacije ali celo (prostovoljne) recesije.

Pomemben negativni učinek na gospodarsko aktivnost pa vnašajo centralne banke, ki želijo z zviševanjem obrestne mere ohladiti gospodarstvo. Centralne banke izrazito ponudbenega šoka na cene, ki izhaja iz zamaškov v ponudbenih verigah, pomanjkanja nekaterih surovin in komponent ter visokih energentov, seveda ne morejo razrešiti s pritiskom na povpraševanje, brez da bi ob tem povsem ohladile gospodarstvo. Nadaljevanje sedanje agresivne politike zviševanja obrestne mere s strani ECB pač pelje evrsko gospodarstvo v recesijo.

Menim, da bi bila, tako kot ob začetku Covida, marca 2020, potrebna usklajena akcija Evropske komisije in ECB. Prva bi morala začasno zaustaviti dvigovanje obrestne mere in uvesti nov paket odkupovanja obveznic, s čimer bi vladam pomagala premostiti letošnjo energetsko krizo (ker se bodo vlade morale močno zadolžiti, da bodo lahko omilile energetski šok za gospodinjstva in gospodarstvo) ter držala zahtevane donose na nizki ravni. Evropska komisija pa bi morala z dodatnimi sredstvi okrepiti energetsko komponento Načrta za okrevanje in odpornost, s katerim bi države spodbudila in jim olajšala investicije v nove vire energije in hrambe energije (vodik, skladišča) in novo energetsko infrastrukturo (plinovodi, UZP terminali, nadgradnja prenosnega in distribucijskega omrežja).

Glede domačih ekonomskih politik je pomembno, da je država za zaščito gospodinjstev omejila cene energentov ter uvedla subvencije za najbolj ranljive skupine.

Se je pa treba zavedati trojega. Prvič, zamrznitev cen ne spodbuja k varčevanju z energijo, zato je smiseln predloga Aleksandra Mervarja iz ELES, da bi omejena cena veljala le za denimo 85% porabe električne energije.

Drugič, zaradi zamrznjenih maloprodajnih cen energentov bo morala država kompenzirati izgube ponudnikov, ki energente nabavljajo po višjih cenah od prodajnih. Tukaj bi bilo smiselno, da bi država limitirala zgornjo nabavno ceno energentov ter pokrila le izgubljen prihodek ponudnikov glede na to ceno.

In tretjič, zgornja ukrepa lahko pomenita dodatne proračunske izdatke v višini 2% BDP ali več, zato bi morala vlada omejiti druge izdatke proračuna (razen investicij). Povišanje plač v javnem sektorju, podpis ločenega sporazuma z zdravniki ter napoved izločitve tudi drugih dejavnosti iz enotnega plačnega sistema v tej situaciji niso korak v pravo smer. To utegne za seboj potegniti visoko rast mase plač v javnem sektorju in dodatno luknjo tako v proračunu kot v blagajni ZSSS. Kakršnakoli povišanja plač, če so že tako politično nujna, je treba izvesti postopno v nekaj letih in jih vezati na rast produktivnosti. Denimo, da rast plač zaostaja za odstotno točko ali dve za rastjo produktivnosti.

Zdaj je čas za vzdržnost in za spodbujanje pametnih javnih in zasebnih investicij v energetsko samooskrbo, ne pa za politično oportuno razmetavanje javnega denarja.

_________

* Izvorno objavljeno v Večeru