Bine Kordež

Nedavno sem poslušal predstavitev knjige “Tu se ne bo nikoli več šivalo” avtorice dr. Nine Vodopivec, v kateri se ukvarja predvsem z antropološkimi vidiki dogajanj v Muri in celotnem Pomurju. Glavni poudarek njenega raziskovanja je bilo zato v spremljanju zaznavanja ljudi, delavk, ko se jim je pred očmi “sesuvalo” njihovo podjetje. Kljub težkemu delu, je bilo to pomemben del njihovega življenja in stečaj firme ter izgube delovnih mest so razumljivo povzročile ogromne travme med ljudmi.

Med poudarki knjige pa smo lahko prebrali tudi ocene (predvsem domačinov), da je bilo zaprtje tovarne Mura leta 2009 bolj kot ne politična odločitev in da bi firma lahko nadaljevala s poslovanjem. In to kljub temu, da je bilo na drugi strani delo v tovarni vse težje, pritiski na zaposlene so bili v letih pred zaprtjem vse večji, delo pa vse manj spoštovano. V knjigi je vzporedno izpostavljen tudi upad industrializacije tako v Prekmurju kot v celotni državi.

Čeprav je z leti tovarna Mura postala že del zgodovine, ni odveč pogledati, do kakšnih sprememb je na gospodarskem področju od takrat prišlo v Pomurju. Seveda je to tematika za več knjig, a verjetno je zanimivih tudi samo nekaj ključnih poudarkov in ekonomskih kazalcev (sicer na poenostavljen način) kot dopolnilo antropološkemu pogledu avtorice knjige.

Ker sem po rodu iz Krope, starega industrijskega kraja, sem bo poslušanju predstavitve knjige najprej pomislil na tamkajšnje razmere konec 19. stoletja, ko je v deželo vstopala industrializacija. Do takrat so v Kropi na roko kovali žeblje in s takšnim načinom so bili vse težje konkurenčni strojni proizvodnji. Proti koncu stoletja je zato prišlo do izjemne revščine v kraju, saj si ljudje s svojim delom niso zaslužili dobesedno niti za kruh. Ročno kovanje se je zato počasi opustilo in k sreči je nekaj bolj prodornih domačinov ustanovilo zadrugo, kupili stroje in del ljudi je našel delo v novi tovarni, veliko pa se jih je izselilo.

Seveda je bila začetna strojna oprema neprimerljiva z današnjo in delo je bilo še vedno težko. Sam se še spominjam pogojev, v katerih je delala moja mati, ves “šiht” je v mrazu, v strojnem olju vlagala vijake v stroj, brez rokavic ali kake zaščitne opreme, v pogojih, v katerih danes seveda ne bi nihče delal, niti smel. V šestdesetih in sedemdesetih letih je nova tehnologija odpravila tudi takšno težko delo, zaposleni so bili vse bolj samo še posluževalci strojev in danes lahko v primernem delovnem okolju en zaposlen proizvede tudi 100-krat več vijakov ali podobnih izdelkov kot pred 50 ali 100 leti.

V oblačilni dejavnosti so proizvodne značilnosti drugačne, tam razumemo, da je še vedno potrebno precej ročnega dela, da izdelava oblačil ni možna s stroji. Načeloma  je delo in znanje nekdanjih šivilj (občutek za blago, kroj, kot piše avtorica) še vedno aktualno in tudi konkurenčno. A v takšnih dejavnostih pa smo se srečali z drugim problemom, ki ga je prinesla globalizacija – da te  izdelke lahko izdeluje tudi nekdo na Kitajskem ali v Bangladešu, kjer je to pripravljen delati za bistveno manjše plačilo in v bistveno težjih pogojih dela, kot je življenjski standard (pričakovanja ljudi) danes ali tudi pred leti v Sloveniji. Kot lahko beremo, so tam pogosto pogoji dela lahko tudi še takšni, kot sem jih opisal na koncu 19. stoletja v Kropi.

Rezultat takšnih razmer je v tem, da smo pred 25 leti morali za nakup ene moške obleke nameniti plačo na osnovi dela osmih dni, danes pa si to obleko lahko kupimo z denarjem, ki ga povprečni slovenski delavec zasluži že v 2,5 dnevih dela. Obleke seveda šivilja danes ne more narediti 3-krat hitreje in te spremembe (in s tem izboljšanja življenjskega standarda pri nas – preostal denar lahko namenjamo za nakupe drugih dobrin) so v oblačilni industriji rezultat prenosa proizvodnje v druge, manj razvite države. Države, kjer ljudje še vedno živijo bistveno bolj skromno in tudi težje.

Lahko imamo sicer zadržke do njihovega težkega dela in zaradi tega je tudi vse bolj prisoten pritisk, da se morajo tudi te proizvodnje izvajati v človeku primerih okoljih in pogojih. A drži tudi, da je proizvodnja in prodaja takšnih izdelkov v manj razvitih državah, le-tem prinesla razvoj. Zaradi tega ti ljudje danes sicer še vedno živijo skromno in delajo v težkih pogojih za naše dojemanje, a na drugi strani vseeno bistveno bolje kot pred desetletji. V tem smislu je globalizacija svetu kot celoti vseeno prinesla prednosti – čeprav se lahko sprašujemo, koliko je pravična, ko eno uro delavca v proizvodnji BMW zamenjamo za 10 ur dela delavca v proizvodnji oblačil v Vietnamu. To se seveda odraža tudi v relativno visokem življenjskem standardu ljudi razvitega sveta, a k sreči tudi bistveno višjem standardu ljudi v revnejših državah.

Tehnološki razvoj je nedvomno prinesel višji življenjski standard večini ljudi (kljub dilemam glede ustreznosti delitve ustvarjene vrednosti in družbenega bogastva), vzporedno pa odmiranje ali pospešitev posameznih gospodarskih dejavnosti v posameznih regijah in državah. Pri tem v Sloveniji še vedno ohranjamo visok delež industrije, ki je skoraj največji med državami EU. Prispevek industrije znaša v skupni dodani vrednosti vseh dejavnosti znaša 26 % in se v zadnjih 25 letih niti ni veliko znižal, razen zaradi splošnega povečevanja deleža storitvenih dejavnosti. Pri tem pa je značilno, da v industriji beležimo najhitrejšo rast produktivnosti, zaradi česar je tudi dodana vrednost na zaposlenega v tej dejavnosti krepko presegla povprečni podatek. Na osnovi teh podatkov bi težko govorili, da se Slovenija deindustrializira, čeprav je ob tem pravzaprav odprto vprašanje, če je to dobro. Najrazvitejše (najbogatejše) države dosegajo večjo dodano vrednost s specializiranimi storitvenimi dejavnostmi, a seveda tudi z industrijami, ki nosijo večjo dodano vrednost.

Vsekakor v proizvodnji oblačil v današnjih razmerah ne moremo dosegati visoke dodane vrednosti in s tem plačila zaposlenim preko masovne proizvodnje, ker so v tem delu tuji, cenejši proizvajalci konkurenčnejši. Zato tudi Mura kot takšna, s preko 4 tisoč zaposlenini, ni mogla preživeti. Že njena zadnja leta so bila poslovno vse slabša, kljub povečanim pritiskom na zaposlene. Ta dejavnosti bi lahko preživela samo na način, kot so ga uspeli realizirati nekateri tuji koncerni, ko so zadržali strokovni kader, proizvodnjo pa prenesli v omenjene države s cenejšo delovno silo. Tudi uniforme ki jih sedaj kupujemo v tujini, tudi v Nemčiji, so tam samo organizirane, proizvodnja pa poteka na Daljnem Vzhodu (omenjam kot primer, ki se navaja). Druga pot v tej industrijski veji pa bi bila specializirana, nišna proizvodnja manjših serij z dobrim oblikovanjem, trženjem in blagovno znamko.

Seveda drži, da tovrstnega prestrukturiranja vodstvo družb in lastniki niso uspeli realizirati, a v nobenem primeru ne bi mogli nadaljevati proizvodnje s tisoči šivilj za šivalnimi stroji. Zato ne bi mogli reči, da je prenehanje proizvodnje politična odločitev v smislu, da zavestno nekdo ni želel nadaljevati te dejavnosti, temveč je šlo za čisto ekonomsko ugotovitev, da s to dejavnostjo in takšnimi delovnimi mesti ne moremo več konkurirati. Da se je pač neko obdobje končalo in da je potrebno usmeriti aktivnosti v iskanje dejavnosti, kjer smo lahko konkurenčni in v katerih lahko ustvarjamo dodano vrednost, ki omogoča sprejemljivo plačevanje zaposlenih.

Do teh sprememb je v Pomurju pravzaprav tudi prišlo. Seveda je dodana vrednost na zaposlenega (in s tem plače) v tej regiji nižja, a odstopanja niso tako velika, od propada Mure so se relativna razmerja dejansko izboljšala. Tudi delež zaposlenih od celotnega prebivalstva se je v Pomurju po krizi leta 2008 vrnil na nekdanje ravni, podobno kot so bili trendi v vsej državi, čeprav pa je seveda ta delež v Pomurju vseeno precej nižji. Vseh razlik med regijami nam ne uspe odpraviti, najbrž to niti ni možno. Pri tem Pomurje po statističnih kazalcih niti ni najmanj razvita regija (najmanjši BDP na prebivalca ima pravzaprav Zasavska regija).

Pri zaposlitvah in podjetjih pa lahko ugotovimo, da se je struktura zaposlenih v Pomurju po propadu Mure spremenila in danes je pač več zaposlenih v manjših podjetjih ter v dejavnostih, kjer se lahko dosega pomembno višja dodana vrednost in  s tem tudi plače. V proizvodnji oblačil so pred propadom Mure dosegali pol manj dodane vrednosti na zaposlenega kot v povprečju podjetij s sedežem v Pomurski regiji in zato so bile tudi plače 30 % pod povprečjem. In v tej dejavnosti je bilo zaposlenih skoraj četrtina vseh v Pomurju. Danes je v tej dejavnosti le še 3 % vseh zaposlenih, ostale dejavnosti pa dosegajo več kot dvakrat višjo dodano vrednost na zaposlenega in tudi plače so ustrezno  višje. Povprečni prejemek zaposlenega leta 2007 v industriji oblačil je bil denimo 918 eur mesečno, danes pa je povprečni prejemek na zaposlenega (vsi stroški dela) v Pomurju 2.340 eur ali 150 % več.

Seveda ni nobenega dvoma, da je bilo zapiranje tovarne Mura travmatično za zaposlene, ki so kljub sicer težkemu delu, pogosto dale vse življenje tej tovarni in z njo živele. A gospodarski napredek ni omogočal, da bi s takšno dejavnostjo nadaljevali, vsekakor ne na ta način in še manj v takšnem obsegu. Nedvomno so obstajale možnosti, da bi kak del tudi ohranili z drugačnim pristopom, a tega znanja objektivno ni bilo. Vseeno pa je prenehanje poslovanja te tovarne odprlo možnosti za druge, dohodkovne bolj zanimive dejavnosti in danes je delež zaposlenih v Pomurju podoben kot nekdaj, le da v dejavnostih, ki omogočajo pomembno višja plačila zaposlenih. Seveda na bolj usklajenem regionalnem razvoju še nismo naredili vsega, a odstopanja niso tako drastična, prav tako pa vseh razlik ni možno odpraviti.

Vsekakor je pozitivno, da se predstavlja in raziskuje takratne razmere, a pri tem je vseeno potrebno pogledati spremembe tudi v luči ekonomskega razvoja in odločitev o zaprtju takšne oblike tovarne je bila neizbežna, mogoče celo prepozna. Ali je bilo narejeno zadosti za premostitev posledic, ki jih je prinesla takšna odločitve, pa bo odgovor verjetno vedno negativen. Kar pa se tiče industrijske usmerjenosti Slovenije, pa je ta še vedno močna, mogoče celo preveč, predvsem pa še premalo v dohodkovno bolj donosne panoge. A to so pač procesi, ki zahtevajo čas (in tudi denar).