Zgodovina je v svojem bistvu zaporedje vojaških in ekonomskih vojn v neprestanem boju za prevlado. Uspešnost strategije prevlade pa je ob vojaški moči pogosto odvisna od pogajalskih spretnosti in marketinga.

Poglejmo si tri poučne zgodovinske primere. Prvi primer se nanaša na gospodarski vzpon Anglije. Po zaslugi odkritja pomorske poti do Amerike in Azije sta v 16. in 17. stoletju Španija in Portugalska bogateli z ropanjem zlata v svojih kolonijah. Anglija je bila takrat preveč zaposlena z nenehnimi vojnami s Francijo, da bi se lahko šla kolonizacijo. Toda kljub temu ji je uspelo profitirati od nje. Po zatonu Španije konec 17. stoletja je Portugalska iskala pomorsko zaščito in jo našla v Angliji v zameno za trgovinski sporazum (leta 1703).

Sporazum je bil navidezno bolj ugoden za Portugalsko, ki je dosegla za tretjino nižje carine za izvoz svojega vina glede na Francijo, medtem ko se je sama zavezala, da za uvoz tekstila iz Anglije ne bo uporabljala višjih carin kot za uvoz iz drugih držav. Toda realno je bil to pogajalski dosežek za Anglijo, saj Portugalska z vinom niti približno ni mogla pokriti uvoza tekstila iz Anglije. Rezultat je bil trajni trgovinski deficit Portugalske, ki ga je plačevala v zlatu, zato je bil sporazum zelo eleganten način, da je Anglija leto za letom črpala portugalske zaloge zlata.

Na podlagi tega sporazuma je David Ricardo dobro stoletje kasneje razvil koncept primerjalnih prednosti. Ta pravi, da se prosta trgovina splača obema državama, saj se vsaka specializira tam, kjer je bolj konkurenčna in lahko ugodneje pride do proizvodov, kjer je manj konkurenčna, kot če bi jih sama proizvajala. Velja v teoriji, v resnici pa gre za dober propagandni mehanizem za uveljavljanje prevlade močnejšega. Anglija je ta marketinški trik uspešno uveljavljala v 19. stoletju in na njem izgradila svojo gospodarsko premoč.

Zgodovina danes večinoma molči, da je omenjen trgovinski sporazum zaradi specializacije v proizvodnji vina Portugalski preprečil zgodnjo industrializacijo, Angliji pa dal razvojni pospešek. Zgodovina prav tako molči, da zaradi proste trgovine s premočno Anglijo ostale danes razvite države niso mogle razviti svoje industrije in da so lahko šle na pot industrializacije šele, ko so po letu 1870 uvedle oster trgovinski protekcionizem proti Angliji.

Drug primer se nanaša na zaton Japonske. Ta je bila po drugi svetovni vojni najhitreje rastoča država skozi štiri desetletja. Bila je industrijsko najbolj konkurenčna država. Japonska podjetja so serijsko izvajale prevzeme – od železarn do holivudskih studijev. Leta 1989 se je 32 japonskih podjetij uvrstilo na seznam 50 največjih podjetij na svetu po tržni kapitalizaciji. Do danes je med prvih 50 ostala le Toyota.

Ker so japonski izvozniki postali premočni, predvsem na področju avtomobilske industrije, so ZDA Japonsko prisilile v aranžma “prostovoljnih izvoznih omejitev“, s katerimi je Japonska s kvotami omejila svoj izvoz avtomobilov v ZDA. Japonska podjetja pa so nato to omejitev preskakovala tako, da so začela odpirati podružnice v ZDA in tam proizvajati za ameriški trg.

Toda ker je bila japonska industrijska dominacija v začetku 1980-ih let za ZDA še vedno preveč nevarna, so slednje zagnale kampanjo glede poštene konkurence. Japonska naj bi igrala nepošteno, ker naj bi manipulirala svojo valuto in s tem umetno spodbujala konkurenčnost izvoza. ZDA so Japonsko, Nemčijo, Francijo in V. Britanijo leta 1985 prepričale v podpis t.i. Plaza accord, ki je slednje zavezal, da bodo njihove valute aprecirale napram dolarju.

Toda zaradi posledične zmanjšane izvozne konkurenčnosti je Japonska že leto kasneje zapadla v “apreciacijsko recesijo“, ko je rast BDP strmoglavila na vsega 1.9%. Posledično so japonske oblasti uvedle ekspanzivne ekonomske politike: centralna banka je znižala obrestno mero iz 4 na 2.5%, vlada pa je povečala javne izdatke, da bi spodbudila rast. Zaradi poceni denarja in povečanega povpraševanja so se v naslednjih štirih letih napihnili finančni in nepremičninski baloni, dokler niso leta 1991 počili in povzročili popolno opustošenje.

Japonske oblasti so nato naredile serijo napak (od prepozne sanacije bank do izostalih ali nekoordniranih makroekonomskih in strukturnih politik), kar je Japonsko prizemljilo v tridesetletno sekularno stagnacijo. ZDA so se tako znebile nevarnega tekmeca.

Tretji primer se nanaša na ošibitev večnega tekmeca Rusije. Koncept, kako izpostaviti Rusijo in jo nato ošibiti, so razvili v vojaško-strateškem think-tanku RAND, ki je leta 2019 pripravil dokument “Overextending and Unbalancing Russia”. Dokument ugotavlja, da bi bilo Rusijo treba »izpostaviti« na način, da bi lahko nato proti njej uvedli politične in gospodarske sankcije. Optimalen način je s “kombinacijo povečanja proizvodnje energije v ZDA in sankcijami, ki pa morajo biti multilateralne“. Dokument je ekspliciten v tem, ko pravi, da so glede sankcij proti Rusij ključne predvsem evropske države, ki bi zmanjšale uvoz energentov iz Rusije in s tem slednji povzročile največjo škodo.

Gre za idealno skripto, kjer je bilo potrebno le dovolj izzvati Rusijo in nato prepričati države EU, da so iz “moralnih razlogov” pripravljene prevzeti nase vse negativne posledice gospodarskih sankcij do Rusije. V dokumentu RAND je to optimalna varianta, ki povzroči največ škode za Rusijo, najmanj škode za ZDA in ki slednji prinese največ političnih in gospodarskih koristi zaradi povečanega izvoza ameriških energentov. Seveda pa zraven spravi v gospodarsko krizo in deindustrializacijo še močno Nemčijo in ostale EU države.

Ne vemo še, kakšen bo končni izzid, toda iz marketinškega vidika je Rusija ta spopad z ZDA »moralno« izgubila že prvi dan agresije. Ekonomsko pa bo ta spopad izgubila v nekaj letih, ko bo postala odvisna od vloge v kitajskem strateškem modelu.

ZDA so se tako znebile večnega tekmeca, zraven pa še Evrope. Zato se ZDA zdaj lahko fokusirajo na svojega glavnega strateškega nasprotnika – Kitajsko.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku