Nova številka Foreign Affairs, najbolj elitne ameriške zunanjepolične publikacije, prinaša povečan fokus na “neuvrščene” države – štiri petine držav sveta (s 70% svetovnega prebivalstva), ki niso želele obsoditi ruskega napada na Ukrajino, ki se niso odločile slediti ZDA glede uvedbe sankcij in ki se tudi v s strani ZDA sproženem umetnem konfliktu s Kitajsko ne želijo postaviti na nobeno stran.

Zakaj? Prvič, ker vidijo hipokrizijo zahodnih držav, ki so konstantno producirale agresije, podobne sedanji ruski in še bistveno hujše, vendar so jih “prodajale” pod blagovno znamko “demokratizacije” in “zaščite človekovih pravic”. In drugič, ker so z vzponom Kitajske lahko postale pragmatične in zasledujejo svoje nacionalne interese. Tem državam ni v interesu nova hladna vojna, v kateri samo izgubljajo, pač pa mir in tuje investicije, povečanje industrijskega sektorja in trgovine. Želijo si trgovati tako z ZDA kot s Kitajsko. Ne kupijo ameriške narative in klasifikacije na “demokratične” in “avtokratične” države. Sploh pa ne zaradi ameriške hipokrizije – od 50 držav, ki jih Freedom House uvršča med diktatorske, jih je 35 deležnih ameriške finančne pomoči. Problem je, ker te hipokrizije ameriška politična elita ne vidi in zato seveda ne razume, zakaj se je zgodil ta globalni upor proti vedno bolj osamljenim ZDA.

Neuvrščeni kot pragmatična filozofija, ki preferira lastne, nacionalne interese pred ameriškimi, so dobili novo podobo. Škoda, da nimamo svojega Tita, ki bi tako kot on takrat razumel trenutek časa in nacionalne interese, pač pa nas vodijo politični nedorasleži, katerih domet je ponižno iskanje odobravanja ob konformističnem sledenju za en rang višje postavljenih političnih nedorasležev v Bruslju in okolici.

Spodaj je dober povzetek Roberta Wrighta.

Nadaljujte z branjem→

Evropska komisija, zeleni aktivisti in politiki ter razna svetovalna podjetja nam slikajo rožnato sliko, da je prihodnost energetike v sončni in vetrni energiji, da je proizvodnja v obeh virih postala tako zelo poceni, da bo izrinila ostale vire (fosilne in jedrsko) in da je treba čimprej narediti “zeleni prehod” v smer solarnih panelov in vetrnic. Denimo svetovalna družba Lazard, ki je razvila metriko izravnanih stroškov proizvodnje električne energije (EE) skozi življenjsko dobo posameznega vira (LCOE) v zadnjem poročilu iz aprila letos podaja spodnjo navdihujočo sliko padanja (nesubvencioniranih) cen elektrike iz sonca in vetra:

Vir: Lazard, april 2023

Nadaljujte z branjem→

While peace in Ukraine is good from a humanitarian perspective, here’s a Machiavellian analysis on why peace is NOT good for China, Russia or the USA!

News: “Chinese diplomat will be visiting Ukraine, Poland, France, Germany and Russia from Monday to discuss a solution to the Ukraine crisis.”

Here are the flip sides: Maybe China wants the war to go on for few more years! The more the U.S./EU are distracted with the Ukrainian war, the less likely there will be a war in Taiwan Strait. Also, the war will drain US ammunitions. And the American public will become more anti-war if the Ukraine war lasts for few more years.

Russia doesn’t want an immediate peace because a half-wounded Ukraine will rise again. Ideally, Russia wants to capture more regions, all the way up to Odessa. The goal is to permanently neutralize the Nazis.

The US doesn’t want an immediate peace because it wants to weaken Europe more. A deindustrialized EU will strengthen the US dollar, result in more German hi-tech companies moving to the USA etc. Also, the US doesn’t want quick rapprochement between Europe and Russia. The original goal was to disrupt Eurasia and do a regime change in Russia. No point in ending the war now. This is the “peace dilemma.”

Vir: Twitter

Predstavljam si, da so v nedemokratičnih državah, vključno z Rusijo in Kitajsko, ravnanja s političnimi zaporniki izjemno nehumana, toda to, kar se je dogajalo in se še dogaja v “najbolj demokratični državi na svetu” s političnimi zaporniki, je res nepojmljiva grozovitost onstran vseh demokratičnih in nedemokratičnih standardov. Pričevanje ameriškega političnega zapornika  z najdaljšim stažem Abuja Zubaydaha (21 let, brez obtožbe) je grozovit primer tega.

Nadaljujte z branjem→

Nadaljujte z branjem→

Odličen intervju Uroša Lipuščka z ikono in enim največjih še živečih intelektualcev, z jezikoslovcem Noamom Chomskim (MIT). Očitno so danes samo intelektualci sposobni videti trende in tektonske implikacije sedanjih dogajanj.

V takšno norost nas pelje tudi novi NEPN pod okriljem te vlade

Alfred McCoy, napoved iz leta 2017 (ob izdaji knjige “In the Shadows of the American Century: The Rise and Decline of U.S. Global Power”) dogajanja v ZDA v 2020-ih:

“For the majority of Americans, the 2020s will likely be remembered as a demoralizing decade of rising prices, stagnant wages, and fading international competitiveness. After years of swelling deficits fed by incessant warfare and distant lands, in 2030, the U.S. dollar eventually loses its special status as the world’s dominant reserve currency. Suddenly, there are punitive price increases for American imports, ranging from clothing to computers, and the costs for all overseas activity surges as well, making travel for both tourists and troops prohibitive. Unable to pay for swelling deficits by selling now devalued treasury notes abroad, Washington is finally forced to slash its bloated military budget. Under pressure at home and abroad, its forces begin to pull back from hundreds of overseas bases to a continental perimeter.” 

“Such a desperate move, however, comes too late. Faced with a fading superpower incapable of paying its bills, China, India, Iran, Russia, and other powers provocatively challenge U.S. dominion over the oceans, space, and cyberspace.

Nadaljujte z branjem→

Alfred McCoy je dodal še en aspekt glede Kitajske in potencialnega mirovnega sporazuma med Ukrajino in Rusijo, o katerem do sedaj nihče ni razmišljal. Tudi on ne. Ker se situacija tako hitro, vendar neopazno spreminja. Kitajska ima največji interes za mir, ker si pač želi gospodarske ekspanzije in zanjo ob miru in prosti trgovini potrebuje tudi energente in hrano. Kitajska je tudi največ investirala v dobre odnose, z Ukrajino in z Rusijo. In Kitajska je edina, ki lahko Putina spravi za pogajalsko mizo in edina, ki ga lahko prisili, da se mirovnega sporazuma drži. Zakaj? Ker je s to vojno v Ukrajini iz Rusije naredila svojo ekonomsko kolonijo. Kljub temu, da sankcij proti Rusiji ne podpira 4 petine držav, pa je Rusija lahko neprizadeta zaradi zahodnih sankcij praktično samo zato, ker jih ne spoštuje Kitajska. Ker Kitajska kupuje ruske energente, ruska žita in ruske surovine. Če Kitajska s tem preneha, bodo sankcije začele boleti.

Seveda pa ni kitajski način, da bi grozila Putinu ali Zelenskemu, da morata za pogajalsko mizo, pač pa ju bo Xi Jinping pridobil na svojo stran s strateško pomembnimi ponudbami. Denimo z dogovori o gradnji energetske infrastrukture, dolgoročnih nabavah energentov in vojaške opreme na eni ter dogovori o dolgoročnih nakupih žit ter investicijah v povojno obnovo in v infrastrukturo in industrijo.

Zelo zanimivo na drugi strani pa bo, kaj to pomeni za ZDA. Washington izhaja iz stališča, da Ukrajina ne sme izgubiti, da mora pregnati ruske sile iz Donbasa in Krima in da bodo ZDA lahko tam postavile svoje vojaške baze. Zato morajo Ukrajini dobavljati orožje in biti v nedogled proti mirovnim rešitvam, ne glede na to, kaj se bo z Ukrajino zgodilo. Ne glede na človeško in gospodarsko ceno, ki jo bo Ukrajina plačala. Toda ali lahko kdorkoli pri zdravi pameti verjame, da se bo Rusija umaknila s Krima ali zapustila pretežno rusko govoroči Donbas? Da bo to naredila brez predhodnega poraza v jedrskem spopadu? No, tako negotova usoda in tako visoka cena ne more biti sprejemljiva za ukrajinsko vodstvo. Ker takšna situacija enostavno dolgoročno ni vzdržna. Zato bo Kijev slejkoprej pripravljen na mirovne pogovore z Moskvo. In to v Pekingu.

Zdaj si pa predstavljajte washingtonsko politično elito z vso to silno, tehnološko dovršeno vojaško armado, s katero je do sedaj dominirala ves svet, ko bo tako odrinjena na stranski tir morala opazovati pogajanja med varovanko Ukrajino z večno sovražnico Rusijo pod okriljem novega svetovnega hegemona Kitajske v Pekingu. Kaj to pomeni za prestiž in ponos dosedanjega globalnega hegemona? Kaj to pomeni za obstoj njegove hegemonije? Kdo sploh še potrebuje ZDA v takšni konstelaciji sil? Ali to geopolitično za ZDA pomeni enak zdrs kot je druga svetovna vojna pomenila za hegemonijo britanskega imperija?

Prihajamo v zares zanimivo novo situacijo.

Nadaljujte z branjem→