Bine Kordež

Usmeritev v trajnost in zeleni prehod je v Evropi kot tudi v Sloveniji zasidrana v oblikovanje strategij razvoja na vseh ravneh ter tudi v razmišljanjih večine ljudi. Vsaka večja vremenska ujma nas samo še utrjuje v nujnost prehoda na obnovljive vire energije in opustitev fosilnih goriv. Čeprav je smer pravilna, pa je na žalost pri sprejemanju tovrstnih politik in strategij vseeno prisotno veliko aktivizma, političnih odločitev in želja brez  realnih možnosti doseganja. Dokumente do leta 2035, do 2050 ali še dlje je pač lažje pisati, kot pa sprejemati konkretne ukrepe na dnevni ravni.

To se na primer lepo kaže tudi v sprejeti Energetski podnebni strategiji EU do leta 2050, po kateri naj bi do takrat skoraj opustili fosilne vire in prešli na obnovljive vire energije, pri čemer energetiki vedo, da pri današnji stopnji znanja takšen prehod preprosto ni izvedljiv. Omenjena strategija zasleduje predvsem podnebne cilje in stavi tudi na pomembno zmanjšanje porabe primarne energije (za tretjino), kar nam v zadnjem času z umiranjem domače industrije (in prenosom onesnaževanja v druge države) celo uspeva. A vemo, da najbrž to ne more in ne sme biti recept za bodočnost Evropske Unije. Pri projekcijah porabe primarne energije tudi ni odveč pogled nas sliko, ki kaže gibanja porabe primarne energije zadnjih 50 let v svetu.

Nadaljujte z branjem→

Primerjave gospodarske razvitosti držav se v javnih razpravah pogosto opirajo na bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca po tekočih menjalnih tečajih. Tak pristop je uporaben za ocenjevanje finančne teže gospodarstev v mednarodnem sistemu, vendar ne omogoča ustrezne presoje materialnega življenjskega standarda prebivalstva. Za mednarodne primerjave blaginje je zato primernejša uporaba BDP na prebivalca po pariteti kupne moči (PPP), ki odpravlja vpliv razlik v cenovnih ravneh med državami (World Bank, 2025).

Kljub temu tudi kazalnik BDP na prebivalca po PPP predstavlja zgolj povprečno vrednost in ne odraža porazdelitve ustvarjenega dohodka med prebivalstvo. V obdobju naraščajoče dohodkovne neenakosti postaja zato vse pomembnejše dopolnjevanje agregatnih kazalnikov z distribucijskimi merili, kot so medianski dohodek, delež dohodka spodnje polovice prebivalstva ali distribucijski nacionalni računi (Piketty et al., 2022). V tem komentarju prikazujem stopnjo gospodarske konvergence med Kitajsko in ZDA ob upoštevanju kupne moči in porazdelitve dohodka.

Nadaljujte z branjem→

Če je glavna metrika BDP per capita, potem so seveda ZDA še vedno visoko pred Kitajsko. Toda namesto tega, kako visok je povprečni BDP per capita, je pomembno dvoje. Prvič, pomembno je, kako je porazdeljen ta BDP. Če zgornjih 5 % prebivalstva “domov odnese” polovico celotnega BDP, je povprečni BDP sicer lahko visok, toda vsaj polovica prebivalstva bo dokaj revna. In drugič, pomembno je, koliko dobrin (blaga, storitev, kvadratnih metrov stanovanj) si lahko prebivalci privoščijo s povprečnim BDP per capita. Torej namesto nominalnega je pomembno gledati BDP po kupni moči (PPP). In po obeh kriterijih se Kitajska hitro približuje ZDA. Pri povprečnem BDP per vapita po PPP je Kitajska danes na ravni približno 35 % ameriške ravni. Ko jo popravimo za porazdelitev BDP, se Kitajska približa 45 do 50 % ameriške ravni. Najbolj razvite kitajske province pa so že na 70 % ameriške ravni (glejte sosednji članek).

Kitajska država pač omogoča, da si lahko večina prebivalstva privošči kvalitetno izobraževanje, ima dostop do kakovostnega zdravstva, ima bistveno manj kriminala in poseduje lastno (sodobno) nepremičnino. Čeprav to ni zajeto v nobeni široko  navajani ekonomski metriki, je pa razvidno denimo v pričakovani življenjski dobi.

Nato pa pridemo do drugih kriterijev, kot je gospodarska moč, tehnološka naprednost, znanstvena odličnost, vojaška moč … in industrijska kapaciteta na kateremkoli področju – tudi vojaškem – kjer Kitajska močno presega ali je sposobna preseči kateregakoli nasprotnika. Le da na vojaškem področju tega še nismo uspeli videti, ker si je ZDA ne upajo izzvati na dvoboj.

The Economist je ideološko trobilo, ki prodaja stare orumenele slike.

Nadaljujte z branjem→

Če se je prva (VELIKA) vesoljska bitka dogajala na državni ravni, na podlagi dveh državnih političnih veleprojektov, med ZDA in nekdanjo Sovjetsko zvezo, se druga vesoljska tekma dogaja na ravni zasebnih podjetij. Zanimiva pa je ironija usoda: tekma se dogaja med podjetjem ameriškega, državno sponzoriranega oligarha Elona Muska in kopico zasebnih kitajskih podjetij, ki tekmujejo v ubijalski darwinistični tekmi med seboj. Slednja je podobna tisti pri solarnih panelih, ali e-avtih, ali — v vseh panogah. Gre za tekmo med državno sponzoriranim monopolistom iz najbolj kapitalistične države na svetu in kopico zasebnih podjetij iz kvazi največje socialistične države, ki tekmujejo med seboj v učbeniški konkurenci. Arnaud Bertrand je spet pripravil odličen komentar na to temo.

Make no mistake: there is a new space race going on, but a very different one in nature from that between the US and the Soviet Union.

This time around it involves, on one side, a colossal state-backed monopoly built on government money, welded to its country’s military-industrial complex and run by a politically connected and highly ideological oligarch.

On the other side: dozens of hungry startups trying to out-innovate each other in a ruthless, Darwinian competition.

The oligarch is Elon Musk. The Darwinian competition is China.

Nadaljujte z branjem→

Chris Hedges intervjuva nemškega novinarja Hüseyina Doğruja, ki sta ga Berlin in Bruselj zaradi poročanja o genocidu v Gazi spremenila v »neosebo« ter ga sankcionirala kot »ruskega agenta«.

Pisali se bodo novi učbeniki mednarodne ekonomije:

I figured this would eventually happen, but not as quickly as it seems to be happening and, for this, Paul Krugman should get credit. For years mainstream economists were unable to understand how trade and globalization work because they were locked into trade models that implicitly assumed that trade was balanced (except, occasionally, over short time periods) and that capital flowed towards its most productive use. That is why their understanding of trade had no relevance to the actual world of trade that emerged in the 1970s and 1980s.

But this couldn’t last. As the problem of unbalanced trade became more obvious , and as policymakers were increasingly forced to ignore the advice of their economists and respond to real problems, mainstream economists would eventually begin to recognize how, in an unevenly globalized world, countries that aggressively intervene in their domestic economies and externalize the costs through trade surpluses are also effectively intervening in the domestic economies of countries that supposedly remain committed to “free trade”.

Most economists still don’t understand trade. But with Krugman now acknowledging that tariffs and other forms of trade intervention can be expansionary under some conditions and contractionary under others (as Ragnar Nurkse explained as long ago as in his 1944 book), I suspect that younger economists will develop a completely different understanding of trade, and one that is perhaps a little more realistic.

Brian McDonald je irski novinar, politični komentator in analitik mednarodnih odnosov, ki že vrsto let spremlja odnose med Rusijo, Evropsko unijo in Zahodom. Njegovi prispevki so izrazito polemični, pogosto kritični do prevladujočih zahodnih zunanjepolitičnih narativov, pri čemer poudarja geopolitični realizem, pomen gospodarskih interesov in nevarnosti ideološkega pristopa k mednarodnim odnosom.

McDonald v članku How Western Europe’s elites lost the plot over Russia trdi, da evropske politične elite izgubljajo stik z osnovnimi lekcijami hladne vojne. Po njegovem mnenju Zahod Sovjetske zveze ni premagal z omejevanjem svobode govora, nadzorom političnega prostora ali discipliniranjem nasprotnikov, temveč zato, ker je ponujal boljšo kakovost življenja, večjo osebno svobodo in privlačnejši družbeni model.

McDonald svojo kritiko usmerja proti delu evropskega liberalnega establišmenta, ki po njegovem zagovarja paradoksalno idejo: demokracijo naj bi bilo mogoče rešiti tako, da postane manj demokratična. Opozarja na vse pogostejše zahteve po regulaciji političnega prostora, omejevanju nezaželenih mnenj in marginalizaciji političnih gibanj, ki odstopajo od uradnega bruseljskega konsenza.

Posebej ostro kritizira prakso, po kateri se evropske populistične stranke in politični nasprotniki pogosto predstavljajo kot podaljšana roka Moskve. Namesto da bi politične elite poskušale razumeti nezadovoljstvo volivcev in nanj odgovoriti z učinkovitejšimi politikami, po njegovem vse pogosteje posegajo po pravnih postopkih, medijskih kampanjah, cenzuri, finančnih pritiskih in diskreditacijah.

Nadaljujte z branjem→

Bettina Arndt je avstralska publicistka, komentatorka in dolgoletna raziskovalka vprašanj spolnih odnosov, družinskega prava, moške diskriminacije ter posledic sodobnih feminističnih politik. V avstralskem javnem prostoru velja za eno najbolj kontroverznih avtoric, saj sistematično izpostavlja teme, ki jih prevladujoči mediji pogosto obravnavajo previdno ali pa se jim zaradi politične občutljivosti izogibajo. Njeno delo zaznamuje izrazito polemičen slog, s katerim odpira razprave o razmerjih med spoloma, migracijah, kazenskem pravu in kulturnih konfliktih.

V članku Clash of Sexual Civilisations Bettina Arndt postavlja provokativno tezo, da se Evropa in širši Zahod ne soočata zgolj s klasičnim »spopadom civilizacij«, temveč s spopadom dveh popolnoma različnih spolnih kultur. Gre za srečanje družb, v katerih prevladuje patriarhalno razumevanje odnosov med spoloma, z zahodnim modelom, ki ga Arndtova razume kot sistem, v katerem so se institucionalna razmerja moči v veliki meri prevesila v korist žensk.

Arndtova vidi osrednji paradoks progresivnega projekta v tem, da iste elite, ki odpirajo meje milijonom priseljencev iz patriarhalnih družb, hkrati gradijo vse bolj zapleten in feminizmu podvržen režim spolnih pravil, kjer lahko že kulturni nesporazum postane kaznivo dejanje.

Članek Arndtove se začne s klasičnim kulturnim stereotipom, ki pa je dokaj realističen:

It’s a pretty sick joke. A young man from Syria or Morocco or Afghanistan risks everything to reach Europe. He survives the crossing, the camps, the bureaucracy. He arrives in a civilisation that surrounds him with female flesh on a scale his culture considers obscene – on billboards, on public transport, in the gym, on his phone. And every centimetre of it is legally mined — one wrong look, one misread signal, one drunken encounter, and he becomes not a man who made a mistake but a criminal.

The man is broke, he is foreign, and to the women surrounding him in their skimpy gym wear, he is either invisible or a threat — rarely anything in between. If, by some miracle, he stumbles into a relationship he may end up in a marriage where his wife holds every legal and cultural card — including the power to withdraw sex, his children, his assets and freedom. He traded a society where men rule to arrive in one where men are at the bottom of one where women rule. A better life? In some ways, perhaps. But when it comes to the thing that matters most to young men, he may have made the worst trade of his life.

Nadaljujte z branjem→