Jesús Fernández-Villaverde, profesor na univerzi v Pennsilvaniji, je postavil zelo provokativno hipotezo, da problema financiranja pokojnin starajočega se prebivalstva ni mogoče rešiti z višjo gospodarsko rastjo, ker gre v bistvu za prerazdelitev med aktivno in neaktivno (upokojeno) populacijo. Glavni izziv starajoče se družbe zato naj ne bi bila predvsem počasnejša gospodarska rast, temveč vse težje politično in družbeno vzdržno prerazporejanje dohodka od vse manjšega števila zaposlenih k vse večjemu številu upokojencev. Ne glede na to, ali se pokojnine financirajo prek davkov ali donosov na kapital, mora aktivna generacija nositi breme preživljanja starejših, kar neizogibno krepi medgeneracijske napetosti, politične konflikte in pritiske na pokojninske sisteme. Zato tehnološki napredek, vključno z umetno inteligenco, sam po sebi ne more rešiti problema staranja, saj njegovo bistvo ni v produktivnosti, ampak v politični ekonomiji porazdelitve ustvarjenega dohodka med generacijami.

Moje mnenje je, da je problem financiranja vse večje pokojninske blagajne vseeno bistveno bolj vzdržen ob višji gospodarski rasti, ki generira višje davčne prilive in višje kapitalske donose, kot pa v stagnantnem gospodarstvu, kjer je pokojninsko blagajno bistveno težje zapreti ob stagnantnih davčnih prihodkih in je posledično potrebno zviševati davčni primež.

Many economists forget that the first-order problem of an aging society, one with high life expectancy and low fertility, is how to redistribute income from workers to retirees. How fast output grows is, surprisingly enough, the lesser question.

If you have roughly as many retirees as workers, what each worker produces must be split in two, one part for the worker, one part for the retiree. At a basic level, it does not matter whether we do it through taxes, as in a pay-as-you-go social security system, or through capital income, as in a fully funded one. Workers will not be happy to see half of their income taken away, whatever the absolute level of that income.

This redistribution will poison the political system and lead, with high probability, to dysfunctional policies. We are already seeing it across Europe in the fights over retirement benefits. And much of the American unhappiness about the profits of large corporations, largely owned by the old, is the same conflict, only in the fetishized form of equity ownership.

Claims of the form “technological progress (e.g., advances in AI) will fix the problems brought by aging” miss the political economy of the situation. Aging is about politics, not TFP.

Te medgeneracijske napetosti se seveda kažejo v vladnih prioritetah: izdatki za pokojnine in zdravstvo bodo vedno imeli politično prednost pred izdatki za javne investicije. Investicije bodo vedno rezidual v starajoči družbi. Kar posledično seveda vodi v gospodarsko stagnacijo in še večje medgeneracijske napetosti, še več prerazdeljevanja, še bolj dolgotrajno stragnacijo…