Policy Tensor je eden najboljših geopolitičnih analitikov dogajanja na Bližnjem vzhodu (in precej bolj precizen od denimo “profesorja” Roberta Papea, ki se je zataknil v neskončni eskalacijski pasti). V zadnjem komentarju analizira dejavnike iranskega vojaškega vzpona in njegove dolgoročne implikacije za regijo in svet.

Začne z zgodovinskim pogledom na nastanek današnje geopolitične ureditve Zahodne Azije. Po razpadu Osmanskega cesarstva po prvi svetovni vojni sta si njegove nekdanje arabske province razdelili Velika Britanija in Francija. Ključni preobrat pa se je zgodil v 1930-ih, ko so Američani odkrili ogromna nahajališča nafte na Arabskem polotoku. ZDA so hitro prevzele vlogo glavnega zaščitnika “vodnikov kamel”, najprej Savdske Arabije in kasneje tudi drugih zalivskih naftnih monarhij, medtem ko se je po britanskem umiku »vzhodno od Sueza« leta 1968 ameriški varnostni dežnik razširil na celoten Perzijski zaliv. V zameno za vojaško zaščito so zalivske države petrodolarje sistematično vračale v ameriški finančni sistem in ameriško orožarsko industrijo, kar je ustvarilo trajen politični in gospodarski simbiotični odnos, ki traja še danes.

Tensor izhaja iz ugotovitve, da se skupaj s prehodom iz enopolnega v multipolarni svet spreminja tudi geopolitični pogled na regijo, ki jo danes vse pogosteje imenujemo Zahodna Azija. Nekdanji »Bližnji vzhod«, poimenovan skozi prizmo ameriške globalne hegemonije, postaja eno ključnih vozlišč novega svetovnega ravnotežja moči. V tem prostoru pa je po avtorjevem mnenju daleč najpomembnejši dejavnik vzpona Irana njegova tehnološka in kadrovska baza.

Policy Tensor najprej pokaže, da tradicionalni ekonomski kazalniki zelo slabo pojasnjujejo dejansko razmerje moči. Zalivske monarhije (GCC) so desetletja gradile svojo varnost na ameriški zaščiti, petrodolarjih in nakupu najnaprednejšega zahodnega orožja. Od leta 2012 predstavljajo države GCC več kot polovico vse ameriške izvozne prodaje orožja, njihovi finančni presežki pa so bili sistematično usmerjeni v ameriške finančne trge in obrambno industrijo.

Po vseh klasičnih kazalnikih bi moral biti Iran vojaško precej šibkejši. Savdska Arabija ima približno 3,5-krat večji BDP, za vojsko pa porabi približno desetkrat več sredstev kot Iran. Kljub temu pa se, ugotavlja Tensor, ravno zalivske monarhije obnašajo izrazito previdno do Irana. To pomeni, da med gospodarsko močjo in dejansko sposobnostjo odvračanja obstaja velik razkorak.

Ključna razlaga ni v številu prebivalcev ali vojaško sposobnih moških. Tako Iran kot države GCC skupaj imajo približno 27 milijonov moških vojaške starosti (16–54 let). Odločilna razlika je v kakovosti človeškega kapitala oziroma v razpoložljivem znanstveno-tehnološkem kadru. Prav tu Iran po Tensorjevih podatkih ustvari skoraj neulovljivo prednost. Letno diplomira približno 363.000 diplomantov STEM področij, medtem ko jih vse države GCC skupaj ustvarijo približno 121.000. Iran torej proizvede trikrat več strokovnjakov s področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike kot vse zalivske monarhije skupaj.

Še izrazitejša je razlika pri inženirjih. Iran jih letno izobrazi približno 256.000, države GCC pa zgolj 50.000. To pomeni več kot petkratno iransko premoč na področju inženirskega kadra. Ker gre prav za profil strokovnjakov, ki razvijajo raketne sisteme, elektroniko, materiale, programsko opremo in industrijske tehnologije, ta razlika neposredno vpliva na vojaške zmogljivosti države.

Na najvišji ravni izobraževanja postane razkorak še večji. Iran letno proizvede okoli 141.000 doktorjev znanosti, kar je približno desetkrat več kot vse države GCC skupaj. Policy Tensor zato sklepa, da se prava regionalna moč ne skriva v petrodolarjih, ampak v sistematični proizvodnji vrhunskega znanja.

Po njegovem mnenju je Teheran to kadrovsko prednost izkoristil izjemno racionalno. Namesto posnemanja celotnega ameriškega vojaškega modela se je odločil za popolno specializacijo na področju raketnega orožja. Dolgoročne investicije v eno samo tehnološko področje so Iranu omogočile, da je ustvaril zmogljivosti, ki bistveno presegajo pričakovanja glede na velikost njegovega gospodarstva.

Tensor opozarja, da je Iran med nedavno štiridesetdnevno vojno izstrelil približno 2.200 balističnih raket, kar ustreza celotnemu kitajskemu arzenalu kratko- in srednjedosežnih balističnih raket po ameriških ocenah iz preteklega leta. Če drži ocena, da je Iran pri tem porabil le okoli 30 % svojega arzenala, potem naj bi imel skupaj približno 3,3-krat več raket tega razreda kot Kitajska (slednje je seveda nonsens in zgolj posledica izjemno slabih analitičnih ocen zahodnih držav ali namernega javnega podcenjevanja Kitajske).

Še pomembnejša od količine pa je kakovost. Tensor poudarja, da sodobne iranske rakete nimajo nič skupnega z netočnimi Scudi iz časa Sadama Huseina. Raketa Khorramshahr z dosegom okoli 3.000 km, bojno glavo težko 1.500 kg in verjetnim krožnim odstopanjem (CEP) okoli 30 metrov predstavlja po njegovem mnenju eno najnevarnejših orožij v regiji.

Še bolj zanimiva je raketa Kheibar Shekan, ki uporablja manevrirni povratni modul (MaRV), sposoben hitrih cikcak manevrov med spuščanjem proti cilju. Policy Tensor ocenjuje, da njena dejanska natančnost znaša približno 15 metrov CEP (interval ocen približno 13–17 metrov), kar pomeni izjemno stopnjo preciznosti. Po njegovih besedah ZDA trenutno nimajo primerljive operativne rakete z manevriranjem v zaključni fazi leta.

Po avtorjevem mnenju pa najnaprednejši iranski sistem sploh ni Kheibar Shekan, temveč Qassem Basir. Njegova največja inovacija ni doseg ali hitrost, ampak sistem vodenja. Raketa združuje inercialno navigacijo z elektro-optičnim infrardečim iskalnikom ciljev, kar pomeni, da za natančno zadetje ni več odvisna od satelitskih navigacijskih signalov (GPS ali Beidou), ki jih je mogoče motiti z elektronskim bojevanjem.

Prav na tem mestu Tensor vidi eno največjih tehnoloških prednosti Irana pred ZDA. Optično vodenje po njegovem pomeni kvalitativni preskok v sodobnem preciznem orožju, saj elektronsko motenje praktično izgubi učinkovitost. Tensor ugotavlja, da ZDA trenutno nimajo primerljive operativne tehnologije na področju terminalno manevrirajočih srednjedosežnih balističnih raket z optičnim vodenjem ter ocenjuje, da bodo potrebovala še več let, preden bodo razvila primerljiv sistem. Čeprav gre za oceno avtorja in ne za uradno ameriško presojo, jo uporablja kot osrednji dokaz, da lahko tehnološka specializacija v posameznih nišah prehiti tudi bistveno bogatejše države.

Iz tega Tensor izpelje širšo geopolitično tezo. Po njegovem živimo v obdobju »zrelega režima preciznih udarov«, kjer velike raketne sile bistveno omejujejo sposobnost ZDA za projekcijo vojaške moči daleč od lastnega ozemlja. Nastajajo območja, kjer ameriška vojska sicer še lahko posreduje, vendar le ob vse višjih stroških in tveganjih. Svet tako postaja vojaško vse bolj multipolaren.

Iranski vzpon je zato treba gledati kot del širšega procesa. Odločilni vir moči niso več velikost gospodarstva, višina vojaškega proračuna ali globalna mreža zavezništev. Vse bolj odločata obseg vrhunskega tehničnega kadra ter sposobnost države, da to znanje dolgoročno pretvori v tehnološke in industrijske zmogljivosti. Če se bo ta trend nadaljeval, bodo ZDA vse težje ohranjale nekdanjo vojaško premoč, medtem ko bodo regionalne tehnološke sile – Iran, Kitajska in postopoma tudi druge države – postopno širile svoj strateški vpliv.