Evropska komisija poskuša izboljšati konkurenčnost evropskih proizvajalcev tako, da nabija carine na nekatere kitajske končne izdelke, kot so denimo e-avti. Že samo to je ppvsem zgrešen koncept, kot sem že večkrat pisal, kajti če baterija predstavlja 30-40 % vrednosti e-avta, dva kitajska proizvajalca (CATL in BYD) pa kontrolirata 70 % globalnega trga z baterijami za e-avte, evropski proizvajalci e-avtov ne morejo nikoli postati konkurenčni kitajskim. Zato pospešeno prenašajo razvoj in proizvodnjo e-avtov v Kitajsko.

Vendar se problem še dodatno zaostri, ko upoštevamo trgovino s komponentami (vmesnimi proizvodi). Kitajska ima pri tem “nuklearno opcijo” v obliki licenciranja oziroma izvoznih prepovedi ključnih komponent oziroma kritičnih materialov  za njihovo proizvodnjo. In ta nuklearna opcija je bistveno hujša od nuklearne opcije, ki jo ima Iran z nadzorom nad Hormuško ožino, kajti tam obstajajo še drugi ponudniki homogenih energentov in različni obvozi. Pri ključnih kompoenentah in kritičnih materialih pa tega ni – ni alternativnih ponudnikov enakovrednih komponent in ni obvozov. Če EU uvede visoke carine na uvoz kitajskih e-avtov, lahko Kitajska prepove (omeji) izvoz avtomobilskih baterij v Evropo. Lahko omeji izvoz ostalih ključnih komponent, ki bazirajo na kritičnih materialih.

Zadnji tak primer iz tega tedna je: ko je Komisija na spisek podjetij, sodelovanje s katerimi je na embargu, uvrstila 14 kitajskih podjetij, se je kitajska vlada nemudoma odzvala z recipročnim ukrepom – z uvrstitvijo 14 evropskih večinoma orožarskih podjetij (med njimi nemški gigant Rheinmetall) na embargo listo. Ta podjetja ne morejo iz Kitajske dobivati kompoenent in materialov, ki se lahko uporabljajo za “dual use” (za civilno in vojaško uporabo).

V glavnem, ker Evropa za Kitajsko zaostaja za 20 do 30 let pri dobavni verigi za ključne komponente za sodobne high-tech industrije in izdelke, si EU ne more privoščiti resnejše trgovinske vojne s Kitajsko. Nasprotno, državam EU se splača tprosto trgovati s Kitajsko in priti do teh ključnih komponent (in po nižjih cenah), vzporedno pa se lotiti resne industrijske politike za izgradnjo dobavnih verig.

Pomen vmesnih proizvodov (komponent) za konkurenčnst in blaginjo je bila tema mojega doktorata, stoletje nazaj. Spodaj je – v odzivu na komentar Policy Tensorja – opisana logika pomena vmesnih proizvodov in proste trgovine z njimi ter opcije, ki so na voljo zahodnim državam.

This—trade in intermediate goods—is a key feature of today’s globalized production system. My PhD, ages ago, was about extending the Krugman model to include intermediate goods as an additional factor of production. In doing so, I was able to show that larger countries are better off because of their larger scale and the resulting economies of scale (more varieties and lower costs). (This idea—the role of country size—later became a centerpiece of the New Economic Geography model developed by Krugman and Venables.)

In this model, countries engaging in free trade benefit through three channels: greater variety and lower prices of final goods, and greater variety of intermediate inputs at lower cost. Once protectionist measures are introduced, larger countries become better off than smaller ones simply because of scale and economies of scale.

Now apply this framework to China and add industrial policy together with deliberate specialization in selected technology-intensive sectors characterized by extensive supply chains, and you obtain today’s situation. Under a protectionist policy regime, there is simply no way for other countries to compete with such a large economy. Other countries maximize their welfare by engaging in free trade with a large country, thereby gaining access to a wide range of intermediate inputs at lower cost.

Of course, other countries can also build similar economies of scale, but only through active industrial policies, deliberate specialization and building of extensive supply chains, and by pooling of resources (e.g. jointly the EU and the U.S.). Unfortunately, I do not see such an approach emerging. Instead, Western countries appear to be trapped in a 19th-century protectionist mindset as their only option.

China would never have become an economic powerhouse by resorting to such an approach.