Izvrstna debata med Robertom Wrightom in švedskim ekonomistom Andersom Aslundom glede vojne v Ukrajini, ki se je začela na osnovi Wrightove kolumne v Washington Postu. Priporočam.

0:51 What Anders didn’t like about Bob’s Washington Post op-ed on Russia-Ukraine
11:19 Was Putin always bent on invading Russia’s neighbors?
19:13 Bob and Anders debate NATO expansion
29:37 Should the West encourage regime change in Russia?
36:55 Are the US and NATO “fighting Russia to the last Ukrainian”?
46:09 The causes and consequences of Ukraine’s 2014 revolution
56:04 Is Putin committing genocide?
1:01:21 Possible endgames of the Ukraine war – and of Putin’s Russia
1:12:21 Could better US policy have averted the Ukraine war?

Robert Wright, ki je moj najljubši non-fiction pisec (je pisec treh brilijantnih knjig The Moral Animal, Nonzero, The Evolution of God, urednik številnih uglednih revij, avtor Nonzero Newsletter), je s svojo kolumno v Washington Postu izpred dveh tednov sprožil precejšen vihar v intelektualnih krogih, ko je na podlagi analize treh možnih scenarijev nadaljevanja sedanje vojne v Ukrajini napisal, da bi ameriški predsednik Joseph Biden naredil največjo uslugo Ukrajini, če bi njenega predsednika Zelenskega spodbudil k mirovnim pogajanjem.

Opcije glede nadaljevanja vojne v Ukrajini so namreč tri. Prvič, pat pozicija, v kateri vsaka izmed obeh strani sicer malce napreduje na eni in izgubi na drugi strani, vendar v osnovi ostanejo pozicije podobne sedanjim. Rusija se je namreč umaknila iz Hersona, ki bi ga težko branila, na drugo stran Dnjepra ter sile preusmerila v Donbas, kjer bo stopnjevala napade, da v celoti zasede ozemlja s prorusko večino. Drugič, rusko napredovanje, kjer Rusija zasede celoten Donbas. In tretjič, ukrajinsko napredovanje, kjer ukrajinske sile morda povrnejo nazaj stanje izpred 24. februarja letos, ali celo izpred leta 2014.

Nadaljujte z branjem→

Za vse, ki želite razumeti, kje smo (kje so ZDA) na področju inflacije in ali lahko upamo na skorajšnji zaton zadnjega inflacijskega šoka, je Paul Krugman naredil izvrstno poljudno razlago. Zelo dobro je razložil 6 različnih mer temeljne inflacije in kaj te pomenijo glede dinamike tega inflacijskega šoka. Boljše poljudne razlage ne boste našli nikjer.

Nadaljujte z branjem→

Ana Stanič

A worst-case scenario of the implications of the proposed legislation could be tensions that test the bloc’s very unity

One of the more frustrating aspects of the current EU plan to put a cap on the continent’s gas price is that, while working to accelerated timescales, its politicians and policy wonks have had months to come up with a workable solution. That they have come up with such a flawed scheme cannot be blamed solely on lack of time.

Capping the price of gas was first discussed at European Council level as long ago as May this year. Then, in early September, Ursula von der Leyen, president of the European Commission, floated the idea of capping the price of Russian gas.

Key reasons

Her proposal was quickly abandoned for two key reasons: firstly, amounting to a sanction, its adoption required unanimity that was not achievable given the objection of Hungary; secondly, because it was clear Russia’s Gazprom would refuse to sell gas at capped prices. Since EU gas buyers have take-or-pay contracts with Gazprom, their refusal to pay for gas at prices above the cap would expose them to damages claims for undelivered contracted volumes. And, left without gas to sell on to their customers, they would in turn be exposed to further damages claims.

Nadaljujte z branjem→

Ameriška inflacija se hitro ohlaja. Splošna inflacija se je od junija, ko je dosegla vrh, do decembra zmanjšala za 2 odstotni točki. Pozitivno je, da že dva meseca upada tudi temeljna inflacija (očiščena volatilnih cen energentov in hrane).

Vir: Finance

Nadaljujte z branjem→

Holger Zschaepitz (po slovensko: Čepič), ki spada med tipične nemške inflacijske jastrebe, nas je danes zjutraj spet razveselil s svojim tipičnim jastrebskim tvitom, v katerem svari, da bi morala kratkoročna obrestna mera za Nemčijo danes znašati 8.85% in torej biti za 6.85 odst. točk višja od sedanje. Za evrsko področje pa bi morala biti obrestna mera za 7.2 odst. točk višja. Torej ima po tej logiki ECB še zelo dolgo pot pri zviševanju obrestne mere.

Kako Zschaepitz to ve? 

Kako Zschaepitz lahko ve, katera bi bila prava vrednost obrestne mere? Sklicuje se na oceno s pomočjo Taylorjevega pravila. Taylorjevo pravilo je mehansko pravilo za dizajniranje monetarne politike. Pravilo je leta 1992 predlagal ameriški ekonomist John B. Taylor, da bi ga centralne banke uporabljale za stabilizacijo gospodarske dejavnosti z ustreznim določanjem kratkoročnih obrestnih mer.

Kako dobro je uporabljati takšna mehanska monetarna pravila? Ni dobro. Ker so ta mehanska pravila, kot je Taylorjevo, zelo odvisna od kvalitete ocen ključnih parametrov – predvsem od kvalitete ocen proizvodne vrzeli, od različnih ocen realne obrestne mere (različnih mer “naravne obrestne mere”), od predpostavk glede parametrov (uteži), ki je v Taylorjevem pravilu dana inflacijski vrzeli in proizvodni vrzeli.

(Medklic: tudi fiskalno pravilo, ki ga je določila Evropska komisija (še bolj pa slovensko fiskalno pravilo) sta temeljila na sporni metodologiji ocene proizvodne vrzeli. EK je v novem “fiskalnem okvirju”, kot sem pisal pred dnevi, odstopila od cilja glede strukturnega deficita, ki temelji na tej isti povsem nezanesljivi metodologiji ocene proizvodne vrzeli, ter predlagala enostavnejši in bolj transparenten fiskalni okvir.)

Nadaljujte z branjem→

Hrvaška bo s 1. januarjem prevzela evro. Spodaj so moji pogledi na to, kakšne koristi lahko Hrvaška pričakuje od evra oziroma kakšne potencialne nevarnosti sledijo zaradi tega. Gre za odgovore na vprašanja iz Večernjeg lista, zato naj vas ne moti, da je tekst v hrvaščini.

Ususret uvođenju eura u Hrvatskoj, u javnosti postoji bojazan da će doći do povećanja cijena. Slovenija je euro uvela prije 15 godina – kakva su vaša iskustva? Što je poskupjelo, a što pojeftinilo zbog uvođenja eura?

Utjecaj uvođenja eura na rast cijena najmanji je problem koji donosi euro. U većini zemalja koje su uvele euro učinak eura na povećanje inflacije bio je između 0,1 i 0,6 postotnih bodova. U Sloveniji je, prema analizi UMAR-a, uvođenje eura inflaciji pridonijelo 0,23 postotna boda. Utjecaj na cijene najviše je bio u uslužnim djelatnostima zbog učinka zaokruživanja cijena naviše. Glavni učinak zabilježen je u ugostiteljstvu, gdje su cijene u prosincu prije uvođenja eura inflaciji pridonijele 0,1 postotnih bodova, a u siječnju nakon uvođenja 0,05 postotnih bodova (ukupno 1,5 postotnih bodova). Blagi rast cijena zabilježen je i kod usluga osobne njege (frizerske usluge) i zdravstvenih usluga, gdje je ukupni učinak iznosio 0,04 postotna boda.

Slovenija je bila među najuspješnijim zemljama u EU u smanjenju utjecaja eura na inflaciju, ponajviše zahvaljujući dobroj suradnji vlade i Banke Slovenije. Glavne mjere koje su utjecale na tako mali učinak uvođenja eura na inflaciju bile su prije svega dvostruko označavanje cijena koje je uvedeno devet mjeseci prije uvođenja eura te informativna kampanja usmjerena na informiranje javnosti o mogućim rizicima u procesu mijenjanja valuta.

Zbog eura nije došlo do pojeftinjenja, jer se glavni učinak na cijene dogodio ulaskom u EU 2004. godine, odnosno potpunom liberalizacijom trgovine sa zemljama EU i posljedičnim jačanjem konkurencije na domaćem tržištu.

Nadaljujte z branjem→

Ko se je začela vojna v Ukrajini in posledično velik migracijski val iz Ukrajine, so naše najbolj desne stranke zavzele do vprašanja ukrajinskih migrantov bistevno blažje stališče kot leta 2015, ko so čez Evropo potovale kolone beguncev iz Sirije in Afganistana. Popularna razlaga tega fenomena spremembe odnosa do migrantov je bila, da imajo tradicionalno bolj katoliške (desne) stranke danes manj težav z begunci, ker so beli in kristjani. Motili naj bi jih le ne-beli in nekrščanski begunci.

No, v resnici na ljubo pa neke razlike ni, če imajo naši desničarji negativno ali pozitivno mnenje glede beguncev. Naj so ne-beli ali beli, nekrščanski ali krščanski, v nobenem primeru jih ne sprejemamo in ne ostajajo pri nas. Kot kaže spodnja grafika (na podlagi podatkov UNHCR in Eurostata), je Slovenija povsem na repu evropskih držav glede sprejema ukrajinskih beguncev na prebivalca. Za nami je samo še Srbija.

Vir: Financial Times

Nadaljujte z branjem→