Evropska komisija je po enem letu konzultacij z različnimi deležniki pred kratkim objavila konture novega fiskalnega okvirja za države članice. Velika sprememba navzven je, da ni več govora o tako osovraženem strukturnem primanjkljaju, pač pa naj bi nov okvir združeval fiskalne, reformne in investicijske dimenzije s ciljem vzdržne rasti in vzdržnega dolga. Pa bo res?

Pri Evropski komisiji smo navajeni pompoznih javnih najav velikih reform, ki so vse klavrno končale. Spomnite se proslule Lizbonske agende iz leta 2000, ki je najavljala, da bo z njo EU postala: »najbolj konkurenčno in dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, sposobno trajnostne gospodarske rasti z več in boljšimi delovnimi mesti ter večjo socialno kohezijo«. Ta Lizbonska agenda je bila popoln fiasko, sledila je njena revizija v letu 2005, ki je bila podoben fiasko. Leta 2010 jo je nadomestila strategija EU 2020 s cilji, da: »EU postane pametno, trajnostno in vključujoče gospodarstvo« in s podstrategijo »pametne specializacije«. Se danes kdo še spomni česarkoli od tega?

Te zadeve sem na fakulteti predaval pri posebnem predmetu, namenjenem preučevanju mednarodne konkurenčnosti, zato sem lahko sproti spremljal vzorec teh strategij – od pompozne politične najave, hektike in nekajletnih težav pri implementiranju, do zatona strategije in lansiranja nove.

Podobno priložnost imam že skoraj desetletje in pol pri spremljanju reform glede okvirja fiskalnih politik pri predmetu Evropski monetarni sistem. V torek sem imel predavanje na temo Pakta o stabilnosti in rasti (Pakt). Ta je šel od leta 1999 do danes skozi štiri inkarnacije. Kot najbrž veste, je svet finančnih ministrov ECOFIN prvo inkarnacijo Pakta novembra 2003 (nelegalno) suspendiral, ker sta cilj manj kot 3% deficita dve leti zapored kršili Nemčija in Francija.

No, predzadnjo inkarnacijo Pakta iz marca 2012, sredi najhujše evrske krize, je spremljala podobno pompozna najava Evropskega sveta, citiram: »Danes smo sprejeli obsežen sveženj ukrepov, ki naj bi nam omogočili, da preobrnemo trend finančne krize in nadaljujemo našo pot k trajnostni rasti.« Pa je ta Fiskalni pakt res preobrnil razvoj dogodkov in EU spravil na pot rasti?

Figo, finančni investitorji temu niso verjeli in so nadaljevali svoje špekulacije proti obveznicam šibkih evrskih držav. Dokler ni Mario Draghi, predsednik ECB, julija 2012 na finančni konferenci v Londonu izrekel znamenitih besed, da bo ECB naredila »whatever it takes«, da reši evro in dokler ni ECB septembra 2012 najvila ukrepa odkupovanja obveznic šibkih držav. Vendar je to zgolj umirilo špekulacije na finančnih trgih, ni pa preobrnilo trenda rasti. Ta se je obrnil šele leta 2015, ko je ECB začela odkupovati obveznice evrskih držav in na ta način prek pritiska na zniževanje cene zadolževanja šibkim državam omogočila več fiskalnega prostora za spodbujanje rasti.

Fiskalni pakt iz 2012 ni bil samo neučinkovit, pač pa je bil dizaster. Spomnite se italijanskega in francoskega ter nato tudi Mramorjevega boja proti netransparentnim in neživljenjskim pravilom Pakta ter zgrešene ustavne presoje proračunskih dokumentov Šarčeve vlade.

Na podlagi teh izkušenj ne kažem kakšnega apriornega navdušenja nad novo inkarnacijo Pakta. Seveda pa mu moramo dati priložnost. V novem Paktu je pozitivno, da se je odmaknil od cilja glede strukturnega deficita, ki temelji na povsem nezanesljivi metodologiji ocene proizvodne vrzeli ter netransparentnosti okvirja, ki je razen Mramorja najbrž ni razumel noben finančni minister v EU. Pozitivno je, da nov Pakt želi zagotoviti enostavnejši, preglednejši in učinkovitejši okvir z večjo nacionalno odgovornostjo in da naj bi omogočil reforme in razvojne investicije v zeleno, digitalno in prožno gospodarstvo prihodnosti. Pri čemer pa naj bi javne finance ostale vzdržne, visok javni dolg pa naj bi se znižal.

Hudič je vedno v detajlih. Glede tokratnega fiskalnega okvirja podrobnosti še niso znane. Znano je le, kako naj bi načeloma deloval. Deloval naj bi tako, da bi Komisija za vsako državo, na podlagi svoje metodologije analize vzdržnosti dolga, predstavila referenčno pot fiskalnega prilagajanja, ki bi zajemala obdobje štirih let. Cilj je znižanje dolga držav članic in primanjkljaj nižji od 3 % BDP.

Države članice naj bi nato predložile svoje načrte, v katerih bi določile svojo srednjeročno fiskalno pot ter prednostne zaveze glede reform in javnih naložb. Države bi lahko predlagale daljše prilagoditveno obdobje, s podaljšanjem poti fiskalnega prilagajanja za do tri leta, če bi te načrte kredibilno podprle z nizom reformnih in naložbenih zavez, ki podpirajo vzdržnost dolga in ustrezajo skupnim prednostnim nalogam in ciljem EU.

Komisija bi nato ocenila načrte in dala pozitivno oceno, če bi se dolg zmanjševal ali ostal na plavzibilni ravni in bi proračunski primanjkljaj ostal pod 3 % BDP. Države članice bi predložile letna poročila o napredku pri izvajanju in komisija bi spremljala izvajanje načrtov.

Kaj bi lahko šlo tukaj narobe? Težave, ki bodo tukaj nastale so predvsem naslednje. Prvič, ni jasno, kakšna bo referenčna meja vzdržnega dolga – 60, 90% BDP ali neka individualno določena meja za vsako državo? Drugič, Komisija bo izhajala iz lastnih projekcij rasti potencialnega BDP (ki temelji na sporni metodologiji) in na lastnih projekcijah demografskih gibanj, ki so ključne za oceno bodočih javnih izdatkov in vzdržnosti dolga. Te projekcije so za Slovenijo drastično napačne. In tretjič, problem bo, ali bodo uradniki na Komisiji države ocenjevali šablonsko ali pa upoštevali njihove specifike.

Hudič bo, kot vedno, v detajlih.

_________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku