Mirovna pogajanja kot najboljša opcija za Ukrajino

Robert Wright, ki je moj najljubši non-fiction pisec (je pisec treh brilijantnih knjig The Moral Animal, Nonzero, The Evolution of God, urednik številnih uglednih revij, avtor Nonzero Newsletter), je s svojo kolumno v Washington Postu izpred dveh tednov sprožil precejšen vihar v intelektualnih krogih, ko je na podlagi analize treh možnih scenarijev nadaljevanja sedanje vojne v Ukrajini napisal, da bi ameriški predsednik Joseph Biden naredil največjo uslugo Ukrajini, če bi njenega predsednika Zelenskega spodbudil k mirovnim pogajanjem.

Opcije glede nadaljevanja vojne v Ukrajini so namreč tri. Prvič, pat pozicija, v kateri vsaka izmed obeh strani sicer malce napreduje na eni in izgubi na drugi strani, vendar v osnovi ostanejo pozicije podobne sedanjim. Rusija se je namreč umaknila iz Hersona, ki bi ga težko branila, na drugo stran Dnjepra ter sile preusmerila v Donbas, kjer bo stopnjevala napade, da v celoti zasede ozemlja s prorusko večino. Drugič, rusko napredovanje, kjer Rusija zasede celoten Donbas. In tretjič, ukrajinsko napredovanje, kjer ukrajinske sile morda povrnejo nazaj stanje izpred 24. februarja letos, ali celo izpred leta 2014.

Zdi se, da Zelenski stavi vse karte na to zadnjo opcijo, ki pa je malo verjetna in zelo tvegana. Zelenski predpostavlja, da bi v ta namen dobival neomejene količine najbolj sodobnega orožja od Zahoda, da bi ruske sile lahko pregnal iz zasedenih ozemelj (kar kot nekredibilno opcijo zavrača vrh ameriške vojske). Na drugi strani pa, da bi Rusija dopustila ta scenarij in ne bi uporabila celotnega arzenala orožja (tudi taktičnega jedrskega orožja), ki ga ima na voljo, da zavaruje zasedena ozemlja in predvsem ruski režim (predsednik Putin zaradi lastnega preživetja ne more dopustiti poraza v Ukrajini, no matter what). Ta stava implicitno zahteva neposredno vključitev Nata v vojno, saj ukrajinske sile ne premorejo vojaškega potenciala, da ruske sile iztisnejo z zasedenih ozemelj. Na drugi strani ta stava vodi v jedrsko eskalacijo, bodisi v lokalno na področju Ukrajine (s taktičnim jedrskim orožjem) bodisi nepredvidljivih razsežnosti, če bi prišlo do povračilnih jedrskih napadov s strani ZDA.

Bistvo pa je, da Zelenski stavi na skrajno neverjetno in izjemno nevarno opcijo, ki ni dobra za nikogar – uničila bi Ukrajino, lahko bi vodila v tretjo svetovno vojno, v vsakem primeru pa bi uničevala evropska gospodarstva prek pomanjkanja energentov in visoke inflacije ter posledične recesije (tako zaradi pomanjkanja energentov kot zaradi odziva monetarne politike na visoko inflacijo). Iz tega vidika bi predsednik Biden naredil daleč največ, če bi Zelenskega spodbudil k mirovnim pogajanjem.

Seveda pa sta največji oviri za takšno – mirovno – opcijo dve. Prvič, Bidenov jastrebski odnos do Rusije, ki se kaže v njegovem angažmaju že kot Obaminega podpredsednika, ko je orkestriral ameriško insceniran majdanski puč leta 2014 v Ukrajini, ter po tem, ko je postal predsednik ZDA. In drugič, odnos “pravičnikov”, ki menijo, da Rusiji ne bi smeli pustiti, da “zmaga” v Ukrajini in da mora biti primerno kaznovana. Ti “pravičniki” seveda pozabljajo, da nikoli niso zahtevali, da se ZDA umaknejo iz Iraka in Afganistana in da niso nikoli zahtevali, da so ZDA kaznovane za svoje enostranske invazije na Srbijo, Irak, Afganistan, Libijo, Sirijo (če navedem samo zadnje desetletje in pol ameriških vojaških invazij po svetu). In ti “pravičniki” pozabljajo, da se je Rusija v Ukrajini že sama izdatno kaznovala. Kot pravi Samuel Charap, analitik za Ukrajino pri vojaškem think tanku RAND, ki je leta 2019 za ameriško vlado naredilo strategijo, kako izpostaviti Rusijo, da se bo sama izčrpala, na plečih Evrope in s čim manj stroški za ZDA, je Rusija to vojno že izgubila, ne glede na to, kje bo potegnjena črta:

“Russia has already lost no matter where the line is. Russia’s strategic defeat … is already a thing. That’s done.” The reason, he said, is the “astonishing damage to (a) their military capabilities, (b) their international reputation, (c) their economy, their capacity to rearm. I mean, Russia has weakened itself in the last nine months more than any U.S. policy … could have done.”

Paradoksalno je, da mirovni opciji v Ukrajini najbolj nasprotujejo demokrati in liberalci. Ali drugače rečeno, paradoksalno imajo danes najbolj militantna stališča, ki lahko vodijo do popolnega uničenja Ukrajine, do uničenja evropskih gospodarstev in celo do 3. svetovne vojne, prav demokrati in liberalci.

Če vas zanima diskusija glede Wrightovega članka, jo najdete na tem nonzero podcastu.

_________

O Robertu Wrightu:

Journalism

Wright served as a Senior Editor at The Sciences and The New Republic,[4] and as an editor at The Wilson Quarterly.[5] He has been a contributing editor at The New Republic (where he also co-authored the “TRB” column),[6] Time,[7] and Slate,[8] and has written for The Atlantic Monthly,[9] The New Yorker,[10] and The New York Times Magazine. He contributes frequently to The New York Times, including a stint as guest columnist for the month of April, 2007 and as a contributor to The Opinionator,[11] a web-only opinion page in 2010. Wright became a senior editor of The Atlantic on January 1, 2012.[12] As of February, 2015, the magazine’s author page describes him as “a former senior editor at The Atlantic.”[13]

University teaching and research

In early 2000, Wright began teaching at Princeton University and the University of Pennsylvania, teaching a graduate seminar called “Religion and Human Nature” and an undergraduate course called “The Evolution of Religion.” At Princeton, Wright was a Laurence S. Rockefeller Visiting Fellow[14] and began co-teaching a graduate seminar with Peter Singer on the biological basis of moral intuition.[15] In 2014, Wright taught a six-week Coursera MOOC on “Buddhism and Modern Psychology”.[16] As of 2019, Wright is a Visiting Professor of Science and Religion at Union Theological Seminary, New York.[1] Also as of 2019, Wright is a Senior Fellow at the think tank New America.[17]

Vir: Wikipedia

%d bloggers like this: